Vatikan jasen: posvečenje žensk in sprememba stališča do istospolnih partnerstev ne prideta v poštev

Najstarejša stolnica v Severni Evropi, katedrala v Aachnu, Nemčija (foto: depositphotos.com)

Vatikan je nemškim škofom konec novembra nekoliko presenetljivo in zelo jasno sporočil, da pogovori o posvečevanju žensk in spremembah stališča Cerkve do istospolnih partnerstev ne pridejo v poštev. 23. oktobra je namreč škofe doseglo pismo kardinala Pietra Parolina, vatikanskega državnega tajnika, torej prvega človeka takoj za papežem v Vatikanu.

Vsebina dopisa je hitro zaokrožila v javnosti, vključno z opozorilom pred morebitnimi disciplinskimi posledicami za tiste, ki odstopajo od cerkvenega nauka.

Gre za še enega od številnih posegov iz Vatikana v zvezi z nemško sinodalno potjo. Julijskim pogovorom med nemškimi škofi in rimsko kurijo sledijo načrtovana zasedanja januarja, aprila in julija 2024, na katerih bodo obravnavane teme, kot so nauk o Cerkvi, pogled na človeka, moralni nauk, bogoslužje in zaključni dokumenti sinodalne poti.

Vatikan je v pismu poudaril potekajočo sinodo o sinodalnosti v Rimu in poudaril pomen spoštovanja univerzalnega sinodalnega procesa. S tem je posvaril pred tem, da bi si kdo izbiral vzporedne pobude, ki bi bile brezbrižne do skupnih katoliških pobud.

Pismo posebej obravnava naklonjenost sinodalne poti do posvečevanja žensk in nato navaja dosledno potrditev izjave svetega Janeza Pavla II. v dokumentu Ordinatio Sacerdotalis, da Cerkev nima pristojnosti za posvečevanje žensk. Pismo priznava pomen žensk, vendar opozarja na morebitne disciplinske posledice, vključno z izobčenjem, za poskus posvečenja ženske.

Glede stališča Cerkve do istospolnih dejanj pismo kardinala Parolina poudarja, da lokalne Cerkve ne morejo in ne smejo odstopati od splošnega stališča. S citiranjem papeža Frančiška o objektivni moralnosti takšnih dejanj se je vatikansko sporočilo sklicevalo tudi na papeževo pismo iz leta 2019, v katerem je posvaril pred posvetnim duhom. Papež Frančišek je v pismu z dne 10. novembra izrazil globoko zaskrbljenost nad sinodalno potjo in posvaril pred odstopanjem od poti vesoljne Cerkve ter predlagal molitev, pokoro in adoracijo kot alternativni pristop za Cerkev v Nemčiji.

Odziv Nemcev na to posredovanje bo pokazal, v kolikšni meri bodo organizatorji sinodalne poti upoštevali papeževe pozive.

Tema, ki so jo mediji spregledali

Zanimivo je dejstvo, da za razliko od drugih tovrstnih dokumentov, tako s strani Cerkve na Nemškem kot Vatikana, tokratni razvoj dogodkov s seboj ni potegnil posebnega zanimanja sekularnih medijev. Zdi se, kakor da se je po nekaj letih govorjenja o vedno istih temah svet, vključno s katoliškimi okolji, vsega skupaj kar nekoliko naveličal.

V svetu, v katerem je vsakdo lahko tisto, kar želi biti; v katerem je vse, od človekove identitete do njegove spolne usmerjenosti, raztopljeno, so pravzaprav vse te debate povsem odveč. Če je vsakdo lahko, karkoli želi biti, bi moralo biti tudi Katoliški cerkvi dopuščeno, da ohranja svoja prepričanja in identiteto.

Če je vsakdo lahko, karkoli želi biti, bi moralo biti tudi Katoliški cerkvi dopuščeno, da ohranja svoja prepričanja in identiteto.

Na drugi strani pa izven Zahoda vse te teme sploh niso aktualne. V nekaterih narodih po svetu se pravzaprav tem debatam ljudje čudijo in jih zavračajo.

Vožnja po zlati sredini

Mnogi katoličani, ki želijo jasen nauk in stališče Cerkve do nekaterih modernih vprašanj, pa so lahko po zadnjih dokumentih, ki prihajajo iz različnih vatikanskih pisarn, upravičeno zmedeni: na eni strani Dikasterij za nauk vere nekoliko odpira vrata zakramentov na vseh področjih, po drugi strani kardinal državni tajnik – brez dvoma s podporo papeža Frančiška – izdaja jasne smernice glede istih vprašanj, in temu dodaja še svarilo pred disciplinskimi ukrepi.

Takšen razvoj dogodkov je vsekakor zelo zanimiv in kaže na dejstvo, da poskuša učiteljstvo Cerkve na vsak način voziti po zlati sredini med naukom in prakso: na eni strani »pritisniti« na škofe, na drugi strani biti karseda sprejemajoče do vsakega človeka. Ali, kot se je včasih reklo: »S prižnice jasnost, v spovednici usmiljenje.« Če je to prava pot, bomo še videli.

Poleg mešanih občutkov, ki torej pozornega opazovalca tega dogajanja prevevajo, pa je treba opozoriti še na dejstvo, da se dokumenti Cerkve kar množijo: Sveti sedež je močno povečal svojo dejavnost na področju učenja in urejanja zadev v Cerkvi, tako da se moralni teologi kar nekoliko težje znajdemo, ko je treba včasih glede iste teme navesti cel kup nedavnih stališč, ki si začenjajo že nekoliko nasprotovati. Vprašanje je, ali naj to razumemo kot rezultate t. i. sinodalnega procesa razločevanja ali le kot dodatno birokratizacijo Cerkve.

Vsekakor pa velja prva ugotovitev, tudi na strani moralnih teologov: o teh vprašanjih se pogovarjamo absolutno preveč. Čeprav tudi to besedilo še povečuje razglabljanje o teh temah, je pomembno, da se dogajanja v Cerkvi zavedamo, ob tem pa končno ugotovimo, da so resnično pomembne teme povsem druge in drugje.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike