Več pravic v javnem šolstvu za migracijo iz nekdanje SFRJ, saj dosedanji javni milijoni za njihova društva menda ne zadostujejo

POSLUŠAJ ČLANEK

Danes smo bili v slovenskem Državnem zboru ponovno priča obujanju jugonostalgije. Poslanka Svobode Alma Intihar je v razpravi o širitvi pravic ekonomskim migrantom iz bivših držav Jugoslavije poskrbela za deklamacijski vložek, ki priča o indoktriniranosti slovenske politične levice in odsotnosti narodne zavesti.

V državnozborsko proceduro je bil namreč konec novembra vložen predlog zakona o kulturnih pravicah pripadnikov narodnih skupnosti nekdanjega SFRJ-ja, ki predvideva tudi, da bo za uresničevanje kulturnih projektov omenjenih narodnih skupnosti pristojno ministrstvo za kulturo.

SFRJ preko šolstva

Koalicijske stranke predlagajo spremembe na področju šolstva. Tako ministrstvu za vzgojo in izobraževanje nalagajo, da mora omogočiti osnovno in srednješolsko brezplačno učenje maternega jezika in kulture v okviru fakultativnega ali dopolnilnega pouka za otroke pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji.

Poleg tega bi moralo ministrstvo financirati spodbude sodelovanja javnih in zasebnih šol pri učenju maternega jezika ter gostovanja šol na področju nekdanje SFRJ v Sloveniji in obratno. Poleg tega pa naj bi zagotavljali inštruktorje ali učitelje z Balkana v Sloveniji za poučevanje v slovenskih šolah.

Mladi poslanec iz vrst opozicijske SDS Andrej Hoivik je pri tem spomnil, da je zelo pomenljivo, da je aktualna vlada finančna sredstva za razvoj in promocijo slovenščine za leto 2024 znižala na 260.000 evrov (v letu 2023 na tej postavki 1.500.000 evrov).

O jugonostalgiji slovenske levice pa najbolje priča spodnji posnetek poslanke Alme Intihar:

Nadaljevanje pritiskov

V zadnjih mesecih iztekajočega se mandata leta 2018 so stranke vladne koalicije v državnozborsko proceduro vlagale zakone hitreje, kot jih je takratni poslanec Matjaž Han uspel tiskati, kaj šele, da bi jih prebral, je v tistem obdobju dejal sam za eno izmed televizij. Prvopodpisani pod zakon je bil poslanec SMC Dragan Matić, ki se mu je pridružilo 22 strankarskih kolegov, 5 poslancev Levice, 5 poslancev SD in 2 DeSUSova. Očitno se zgodba ponavlja.

Takrat je bil tudi načrt, da bi v letih 2018 in 2019 med društva narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ razdelil 320 tisoč evrov, vendar predlagatelji v zakonskem gradivu zapišejo, da bodo po njihovem prepričanju potrebna »še dodatna sredstva«. Vendar je celotna stvar padla v vodo, saj niso imeli dvotretjinske večine za vpis v ustavo tretje manjšinske skupnosti. Sedaj torej poskušajo z zakonom. Čeprav se mnenje zakonodajno-pravne službe ne spreminja in so predlagatelje opozorili glede neustavnosti teh predlogov tako leta 2018 kot tudi v današnji razpravi: »Ustava v splošnih določbah (5. člen) poudarja pomen varstva in zagotavljanja pravic narodnih skupnosti, vendar posebnega varstva in pravic drugih narodnih skupnosti oziroma narodov na kolektivni ravni ne ureja.«

V današnji razpravi je bilo očitno, da gre za enako ideološko predpostavko in ne reševanje realnih težav na terenu. Tako je poslanka NSi Iva Dimic spomnila: »Koalicija je pred kratkim zavrnila naš zakon, s katerim smo v NSi želeli uvesti enoletne pripravljalnice slovenskega jezika in kulture za tuje otroke, ki se vpišejo v slovensko osnovno šolo, a ne govorijo slovensko. Danes pa razpravljamo o koalicijskem zakonu, ki predvideva učenje maternega jezika in kulture v osnovnih in srednjih šolah za otroke pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. S takim pristopom se spodbuja zapiranje tujejezičnih skupnosti vase, ne pa integracija!«

Za uresničevanje kolektivnih kulturnih pravic pripadnikov narodnosti SFRJ v Sloveniji je sicer že zdaj dokaj dobro poskrbljeno. Slovenija je leta 2011 sprejela Deklaracijo RS o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, pri vladi pa od tega leta že deluje Svet za vprašanje narodnih skupnosti SFRJ, vendar ne kot stalni organ (2. Janševa vlada ga je ukinila, Cerarjeva pa vzpostavila nazaj).

Številna kulturna društva narodnih skupnosti z območja nekdanje SFRJ pa na razpisu znotraj programa Ljubiteljske kulture, za katerega skrbi Javni sklad za kulturne dejavnosti, letno prejmejo okrog 4 % razpisanih sredstev. Na Ministrstvu za kulturo to področje trenutno pokriva Služba za kulturne raznolikosti in človekove pravice.

Pripadniki drugih narodov že dobro izkoriščajo svoje pravice, ki jih imajo kot slovenski državljani. Sploh jim to uspeva pri ustanavljanju kulturnih nevladnih organizacij. Tako obstaja Zveza srbskih društev, ki združuje 16 društev. Od leta 2003 do danes je za svoje kulturno udejstvovanje prejela 135.000 evrov davkoplačevalskega denarja. Samo ljubljanski srbski društvi sta v istem obdobju prejeli 250.000 evrov. Recimo, Srbsko društvo v Postojni je prejelo že preko 140.000 evrov javnega denarja. Potem Makedonska zveza društev 119.000 evrov, Albansko društvo 66.000 evrov, Hrvaška zveza društev 55.000 evrov. Pri tem, da imajo vse te zveze še lokalne izpostave, ki so same prejemnice zavidljivih zneskov. Absolutna zmagovalca pa sta Bošnjaška kulturna zveza, ki je skupno prejela 846.000 evrov, in Bošnjaško mladinsko kulturno društvo s preko 260.000 evri prejemkov javnega denarja. Največji financerji pa sta pri vseh Ministrstvo za kulturo in Javni sklad za kulturne dejavnosti. 

KOMENTAR: Martin Nahtigal
Ekonomska migracija niso manjšine

Republika Slovenija priznava manjšinske pravice dvema avtohtonima narodnima skupnostma – italijanski na Primorskem in madžarski v Prekmurju. Po urejenosti manjšinskih pravic Slovenija sodi med države, ki imajo manjšinsko zakonodajo urejeno nadpovprečno dobro. Omenjeni dve skupnosti sta manjšini, ker sta avtohtoni na svojem območju in sta ostali zunaj svoje matične države zaradi političnih razlogov. Ponavadi je ta politični razlog potek razmejitve, tako je tudi pri dveh manjšinah v Sloveniji.

Enačenje manjšin in ekonomskih migrantov je popolnoma zgrešeno in izključno politično motivirano

Komunistični režim se je trudil razbiti narodnostne strukture posameznih republik s spodbujanjem preseljevanja. Slovenija je bila za ostale republike vedno privlačna, saj je imela najvišji ekonomski standard. Tako so v novonastala mesta, ki so zrasla bolj iz ideologije kot iz realne ekonomske koristi, prihajali v tisočih. V iskanju dela in boljšega standarda. Drugemu valu smo bili priča med vojno na Balkanu v devetdesetih, ko so prebivalci iz vojnega območja bežali v Slovenijo. Tudi zato, ker so tukaj že imeli sorodnike iz prvega vala preseljevanja. Čas njihovega bivanja jih ne dela manjšine, kajti razlog njihove priselitve ni manjšinski. Italijanska in madžarska etnična skupnost se ni priselila na slovensko ozemlje, ampak so se meje slovenskega ozemlja spremenile tako, da so se znašli na slovenskem ozemlju. Zato je enačenje manjšin in ekonomskih migrantov popolnoma zgrešeno in izključno politično motivirano. 

V Sloveniji živimo Slovenci in pripadniki drugih narodov. Vsi pa smo (vsaj v veliki večini) slovenski državljani. In tako uživamo enake pravice. Ena od teh pravic je tudi, da ohranjamo kulturo, da se kulturno udejstvujemo. Sedanji predlog zakona pravi, da ti priseljenci iz bivše SFRJ potrebujejo pri tem poseben status; posebno, ločeno podporo države. Zakaj? Zakaj naj bi to potrebovali? Ekonomski migranti po celotnem svetu, tudi Slovenci v tujini, morajo svoje organizacije financirati pod enakimi pogoji kot vsi ostali državljani tiste države oz. jim pri tem pomaga matična država. 

Pri tem, da se lahko spomnimo, kako Ministrstvo za kulturo za obdobje od 2014 do 2017 za Akademsko folklorno skupno France Marolt na razpisu ni našlo denarja. Z argumentom, da je »kvalitativna presežnost te skupine v zadnjih letih manj izrazita«. Prav tako se ni našlo denarja za Društvo komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbora Tone Tomšič ter še marsikatero drugo organizacijo, ki se ukvarja s slovensko kulturo. Ta predlog zakona je zgolj še en prikaz tega, kar nam slovenska levica, sedeča na ramenih prejšnjega sistema, vedno znova dokazuje: slovenski narod je ne zanima; se ne borijo zanj, zanj ne sprejemajo zakonov, ampak jih sprejemajo s ciljem lastnega blagostanja in ohranitve na oblasti. Večinski del slovenskega naroda pa zaradi politične korektnosti ter strahu pred zmerjanjem z nacionalizmom prevečkrat ostane tiho. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike