Velikonočni običaji, za katere še nikoli niste slišali

Foto: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK
Večinoma vsi poznamo lokalne običaje ob veliki noči. Barvanje jajc, šunka, kakšen kres, pokanje z možnarji, igre s pirhi … Nemalokrat se tudi zgodi, da ti običaji tako zelo prevladajo, da zasenčijo bistvo praznika. Najprej pol tedna preživimo v čiščenju in potem v peki, da bo vse tako, kot mora biti. Res je, da tudi to izraža hrepenenje po tem, da bi lepo in dostojno obeležili praznik, a če pozabimo na vstalega Kristusa, do zadnje podrobnosti pa smo naštudirali postopek barvanja jajc, smo, kakorkoli obračamo, zgrešili bistvo velike noči. Ki je Kristusovo trpljenje in vstajenje.

Že nekaj sto ali celo deset kilometrov od nas so velikonočni običaji lahko precej drugačni od naših. Nekatere od njih smo pod pokroviteljstvom sodobnega potrošništva prevzeli tudi v svoje okolje. Tako danes od vsepovsod skačejo zajčki, otroci po travi iščejo sladkarije in marsikje je postalo obvezno tudi že obdarovanje.

Kljub temu pa nam kratek pregled nekaterih velikonočnih običajev, ki so precej drugačni od naših, morda lahko pomaga, da vidimo raznolikost, ki se je razvila okoli ene same velike skrivnosti. Ki je pravzaprav najlepša novica človeštva: KRISTUS JE VSTAL OD MRTVIH!

Skozi zgodovino so se običaji zelo spreminjali


Prvi zapis obredov velikega tedna je naredila Egeria, Galka, ki je romala v Sveto deželo proti koncu četrtega stoletja. Opisuje cvetno nedeljo, ki jo je praznovala v Jeruzalemu: "/.../ vsi otroci, ki so zbrani na vrhu Oljske gore, vključno s tistimi, ki še niso sposobni hoditi, ker so premladi in jih zato nosijo starši na ramenih, vsi nosijo veje, eni palmove, drugi oljčne veje. In škofa vodijo tako, kot so nekoč vodili Gospoda."

Ognjemeti in kostumi


»Scoppio del Carro« je posvetno-verska tradicija, ki poteka na velikonočno nedeljo v zgodovinskem središču Firenc. 500 let star voz, natovorjen z ognjemetom, ki ga vlečejo beli voli, okrašeni s spomladanskimi cvetlicami, spremljajo vojaki, glasbeniki in kostumi iz 15. stoletja. V cerkvi se zaneti ogenj s pomočjo zgodovinskih kamnov iz kremena iz Jeruzalema, še iz časov križarskih vojn. Potem ga po posebni žici, na kateri je pritrjen golob, kardinal med mašo prižge.

Foto: Shutterstock


 

Ples smrti


V mestu Verges v Španiji se na veliki četrtek večer odvija tradicionalni ples smrti (dansa de la mort). Ljudje, preoblečeni v okostnjake ob zvokih bobnov plešejo, sam običaj pa se je razvil kot del pasijona, ki je potekal po ulicah. Naj bi bil razširjen po vsej srednjeveški zahodni Evropi. S tem naj bi simbolizirali končno sodbo po smrti in opomin človeški minljivosti.

Foto: Shutterstock


 

Polivanje ali škropljenje


Na Poljskem polivanje drug drugega imenujejo Śmigus-dyngus oziroma mokri ponedeljek. Dekleta, ki jih na mokri ponedeljek polijejo, bi se naj v roku enega leta poročila. Tudi na madžarskem je tradicija škropljenja deklet, pa tudi drugod po vzhodni Evropi. Danes se je običaj razvil v vsesplošno škropljenje. Ljudje vseh generacij se namensko zberejo na prostem in se škropijo z vodnimi pištolami, vedri vode …

Foto: Shutterstock

Spuščanje zmajev


Prebivalci Bermudskih otokov na veliki petek spuščajo šesterokotne zmaje, ki jih sami izdelajo in so simbol Kristusovega vstajenja.

Foto: Shutterstock


 

KOMENTAR: Andreja Barat
Univerzalnost krščanstva
Raznolikost običajev, ki so se razvili ob največjem krščanskem prazniku, nam pove, da je krščanstvo v svojem bistvu univerzalno. Namenjeno je vsakemu človeku in vsemu človeštvu. Uspeva lahko v vsakem okolju, v vsaki kulturi, v vsakem ljudstvu ... in ga obogati. Vzame prvinsko materijo katerekoli kulture in jo s svojim kvasom zamesi v okusen kruh, ki nasiti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
16
JUL
16
Urejanje okolice - HSDM
10:00 - 13:00
JUL
18
Sekiromet, prvenstvo
12:00 - 19:00