Vida Petrovčič: Grožnje o odstranitvi nekaterih novinarjev so totalen blef. Ampak tistega, ki ni psihično močan, lahko takšen blef uniči (1. del)
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob novem letu smo se pogovarjali s prejemnico Meškovega priznanja za življenjsko delo, novinarko TV Slovenija Vido Petrovčič, ki je poleg bogate novinarske in uredniške kariere tudi turistična vodnica, trenerka osebnega coachinga in še kaj.
Bila je tudi prejemnica Terseglavovega priznanja za pošteno in pokončno novinarsko držo, pa štirih TV gongov popularnosti.
V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o njenem novinarskem delu, o pogledu na novinarstvo in spremembe, ki jih je doživelo v zadnjih desetletjih, grožnjah novinarjem in stanju na RTV Slovenija.
V drugem delu smo spregovorili tudi o nasvetih za odkritje kakšnih zanimivih, manj poznanih koščkov Ljubljane, pa tudi, kako se z optimizmom podati v novo leto.
Letos ste prejeli Meškovo priznanje, ki je po več drugih prvo za življenjsko delo. Kaj vam pomeni takšno priznanje s strani stanovskih kolegov?
Pomeni mi zelo veliko, ker gre za priznanje novinarski kolegov. Pove, kako me oni vidijo, kar je tudi nek način priznanje javnosti, saj se za njimi skriva velik del javnosti. Čeprav smo mogoče imeli v zadnjem času občutek, da je javnost ena sama, monolitna, in da je samo tako, kot ona misli, prav.
Prav takšno priznanje pokaže, da je teh javnosti več in da nekateri ljudje, pa tudi nekateri kolegi, vidijo stvari iz drugega zornega kota. V novinarskem delu to veliko pomeni.
Obrazložitev nagrade s strani Združenja novinarjev in publicistov izpostavlja prispevek k demokratizaciji slovenskega medijskega prostora. Kako gledate na to demokratizacijo? Smo že blizu tega, da bomo z njo lahko zadovoljni?
Ta demokratizacija je večen proces. Lahko bi jo primerjala z letnimi časi, ko gremo iz zime v pomlad, potem pride poletje in jesen in znova zima. Vsak dan se je pomembno truditi za demokratizacijo, za to, da vsebine pridejo na plano, da ni zamolčanih tem in zamolčanih sogovornikov. Tukaj imamo še veliko dela. Posebej še sedaj, ko se obeta, da nekateri novinarji sploh ne bodo več smeli do kamere, mikrofona. Da ne govorimo o sogovornikih.
To je morda taka, trpka napoved, za katero pa mislim, da se ne bo uresničila. Naš medijski prostor je danes vendarle tako večplasten in širok ter gre v take globine, da čista cenzura ni več možna. Bogu hvala za tehnologijo, ki to omogoča.
Vas skrbi, da boste tudi vi med tistimi, ki ne bodo več prišli do mikrofona?
Ne, to me ne skrbi. Tako in tako sem v življenjskem obdobju, ko bom počasi začela zaključevati s tem delom. Nenazadnje sem dobila nagrado za življenjsko delo (smeh).
Kljub temu pa te napovedi niso prijetne, ko poslušamo, koga bo treba odstraniti. Sploh zaradi mlajših kolegov, ki teh groženj mogoče še ne zmorejo realno oceniti. Ker te grožnje so en totalen blef. Kot blefirajo nekateri pri pokru. Ampak tistega, ki ni psihično močan, lahko takšen blef uniči. Ali pa vsaj odvrne od raziskovanja nekaterih tem, včasih pa kar iz poklica. Zato ni dobro, da te grožnje, čeprav so blef, obstajajo in jih je treba v kali zatreti.
Za vami je 40 let novinarske kariere. Kako se je novinarstvo v tem času spremenilo in kako ste sami doživljali te spremembe?
Spreminjalo se je skozi demokratizacijo. Na začetku je bila samo ena sama resnica, ki je bila dovoljena. Sama sem začela delo na občini, kjer je bil že vnaprej napisan celoten scenarij za vse tri zbore, ki so takrat obstajali. Najprej je potekala seja družbeno-političnega zbora, ki je dala smernice ostalima dvema. Voditelji zbora so imeli tekste za celotno sejo napisane vnaprej. To je bilo noro. Sploh se ni smelo zgoditi, da bi malo skrenili s poti. Spomnim se, da je nekoč Matevž Krivic na občini Bežigrad sprožil neko vprašanje in je nastala cela drama.
Na televizijo sem prišla leta 1988. Takrat sem bila ena izmed redkih novinark, ki je imela poročilo o dogodku napisano še preden se je zgodil. Od prej sem bila navajena tega, da je vse tako, kot je napovedano, in dejansko v praksi ni bilo nič drugače. Danes se to zdi enostavno smešno. Tudi Ljerka Bizilj, ki je takrat bila na televiziji, me je nekajkrat vprašala, kako to, da imam poročilo že pred dogodkom. Sem zelo delovna oseba, ki nima rada presenečenj in sem si že v naprej vse pripravila, potem pa se je dejansko zgodilo vse tako, kot sem zapisala.
No, kasneje se je to seveda spremenilo. Sama sem sicer za televizijo v glavnem pokrivala sindikate in gospodarstvo. Na teden je bilo treba pripraviti približno dva prispevka in običajno si za cel teden vnaprej vedel, kaj se bo dogajalo, kakšne ukrepe pripravlja vlada. Danes je glede tega vse drugače. Danes je bistveno več dogajanja kot takrat. Posledično pa je tudi novinarsko delo manj temeljito, kot je bilo takrat. Danes vse poteka bistveno hitreje. In s hitrostjo pride površnost. Tudi televizija danes ni ena sama, tako kot takrat, ko sem začenjala s tem delom.
Vsak časopis in novičarski portal ima danes že lahko svojo tehnologijo. To omogoča sodobna tehnologija. Televizijski novinarji pa vse bolj postajajo, na Zahodu bi rekli »talking heads«, torej bralci napovedi, ki jih pripravlja in servira ozadje. In vse je treba imeti takoj. Pa tudi pisalnih strojev danes ni več.
Bi torej rekli, da je novinarstvo danes manj, ali morda bolj kakovostno, ali se tega enostavno ne da primerjati?
Manj kakovostno je, ker je zaradi te potrebe po hitrosti zelo trenutno. V tem trenutku je tako, čez pol ure bo morda že drugače. Televizijski novinar si danes praktično ne more več pomagati s časopisi.
Včasih smo šli tisti bolj entuziastični novinarji zvečer pogledat večerno izdajo Dela, da smo vedeli, kaj bo naslednji dan pisalo v časopisih. Kakšna malenkost se je do jutra sicer lahko spremenila. Na zadnji in prvi strani je bilo vedno nekaj prostora rezerviranega, če se je zgodil kakšen potres ali letalska nesreča, da so zamenjali kakšen članek.
V glavnem pa je bil to bolj počasen svet. Danes vse te informacije človeka prehitevajo, postaja kar noro. Enostavno nismo sposobni predelati toliko informacij. Informacije so kot hrana za možgane, ki jo je potrebno prebaviti. Če jih je preveč, je to problem. Mi pa mislimo, da smo tega sposobni in potem nas to prehiteva.
Mislite, da se bo kdaj vrnilo to bolj poglobljeno novinarstvo, ki bo bolj poglobljeno in manj hitro?
Mislim, da se bo, ampak po tretji svetovni vojni, ko bo človeštvo znova začelo s kamnom. Morda se bo kdo spomnil, kako nastane elektrika. Sicer pa mislim, da ni verjetno. Prej bo na tem področju prevladala umetna inteligenca, morda celo zavladala človeku. Ne da bi zdaj ustvarjala kakšno znanstveno fantastiko, ampak dejansko se to že dogaja. Na borzi že zdaj kupuje umetna inteligenca.
Ko sem ob osamosvojitvi začela poročati o borzi, so se borzni posredniki zjutraj še zbrali in delali neko strategijo, kaj bodo v tistem dnevu prodali, kaj kupili. Podjetja so se čez dan pogovarjala in zvečer to predelala. Danes tega ni več. Vse delajo stroji in lahko se že vprašamo, kdo dela naš trg. Tudi trg informacij in priporočenih oglasov, priporočenih filmov na Netflixu in podobno. Če hočeš gledat nekaj drugega, kot običajno gledaš, se moraš že potruditi, da to najdeš. Mi pa mislimo, da smo center sveta.
Kakšno bo potemtakem poslanstvo novinarstva v prihodnosti?
To je zelo zanimivo vprašanje. Če uporabim kuharsko prispodobo, je novinar včasih skuhal jed iz surovin, torej informacij, ki jih je imel na voljo. Če je bil pošten je dal notri malo tega in malo onega. V tujini ne govorijo o uravnoteženem, ampak o poštenem novinarstvu. Ker moraš ločiti, kaj so začimbe in kaj glavne sestavine in ne moreš dati samo začimb v jed, ali pa vsega enako. Skratka novinar je skuša pošteno predstaviti sestavine in iz njih narediti zgodbo.
Danes je vse na zahtevo. In stroji nam bodo servirali to, kar želimo videti. Novinarski poklic tukaj izgublja na pomenu. Nihče ga noče več plačati, večina misli, da ga ne potrebujejo, vsak ima raje hitro zadovoljitev. Bomo videli, kaj bo z novinarji.
Nek vidni urednik slovenskih medijev mi je pred časom rekel, da v Sloveniji praktično nimamo več raziskovalnega novinarstva. Imamo bolj ali manj povzemanje izjav za medije in informacij, ki jih v medije lansirajo sami politiki. Tudi vi pogrešate raziskovalne zgodbe?
Slovenija je za raziskovano novinarstvo premajhna. Že vi ste bili zdaj v nekaj oddajah in vas ljudje poznajo. Praktično nemogoče je, da greste nekam pod krinko. Pa še, če bi vam že kdo omogočil dostop do kakšnih res skritih informacij, bi se verjetno razvedelo, ker se ljudje radi hvalimo. Že pred tridesetimi leti je bil to problem, danes pa so ob tem tukaj še telefoni in te takoj nekdo posname, objavi, zašpeca.
Hkrati pa je ta način povzemanja izjav za medije in lansiranja informacij bolj enostaven tudi za novinarje, politika pa to s pridom izrablja in zlorablja. Najrajši že kar sami pripravijo članek novinarju, da on samo obrne tri besede in se spodaj podpiše. Ampak zato pa tega danes skoraj nihče več ne jemlje resno.
Bila sem urednica fabriškega časopisa v Slovenijalesu, tako da dobro vem, kaj je to PR članek. Če odprete kakšen slovenski časopis, jih boste tam našli polno. Danes imamo skoraj same »fabriške« časopise. Pojavlja pa se vprašanje, kdo je določen članek naročil ali dal zanj neke druge bonitete?
Takega novinarstva, kot si ga predstavljamo, da naj bi bilo, pri nas praktično več ni. Pa tudi v Ameriki ga ni več. Tudi tam se v medije stvari plasira.
Danes tehnologija omogoča, da vsak, ki želi, lahko spremlja časopise z Japonske. Kdo mi bo še objektivno predstavil informacije od tam? Vsi v verigi so danes izgubili precej kredibilnosti.
Večkrat ste v svoji karieri nazadovali, bili suspendirani zaradi odpiranja določenih tem, tabujev, načina vodenja oddaj. Kako gledate na takšno politično kaznovanje novinarjev, ki ne razmišljajo enako kot aktualna politika?
Na to se sploh ne oziram. Nekaj časa sem se spraševala, če je z menoj kaj narobe, ker nimam nobenega črednega nagona. Meni je totalno vseeno, kaj si mislijo drugi. Še več, če vsi vpijejo eno, se vprašam, kaj je v ozadju, ker se mi zdi sumljivo, da vsi mislijo enako. Takrat grem rajši ven »iz črede« in skušam stvari pogledati z distanco.
Velikokrat sem se soočila z raznimi zadevami, ki jih omenjate. Pa sem nekaj časa smela pripravljati Utrip, potem pa deset let nisem smela, ampak se nisem obremenjevala s tem. Sem si enostavno rekla, če bom lahko nekje, pač bom, sicer pač ne bom. Na to sem gledala kot na neko dobo naše demokratizacije, ki je imela še otroške bolezni.
Šele ko pridejo na položaj, ljudje dejansko postanejo tisto, kar so v resnici. Na položaju se pokaže človekov karakter. Ta psihologija v ljudeh je resnično neverjetna.
Za razne grožnje ste prej omenili, da gre večinoma za blef. Kako bi svetovali svojim mlajšim kolegom, da se soočijo s takim blefom, ga razkrinkajo, namesto da se ustrašijo in uklonijo?
Tukaj gre za osebno moč, ki jo moraš najti in vzpostaviti v sebi. Sama sem jo našla. In potem sem imela urednika, ki se me je tako bal, da je vedno stopil korak nazaj, ko sem se mu približala. Sem morala včasih že paziti, de ne bi pomotoma padel po stopnicah (smeh).
Enostavno moraš najti to notranjo samozavest, si upati in potem preživiš. Vsakemu rečem, da je vreden, da pove tisto, kar misli. Prav zavržno se mi zdi, da so v času stavke na RTV Slovenija nekateri kolegi tako napadali nekatere mlajše, da so dobesedno prijokali v kabinet, da ne zmorejo več, da se bojijo, da jih bodo vrgli iz službe. Tega si ne bi smeli dovoliti.
Poglejte jih, kako so samozavestni. Mirno se bunijo v mikrofone, pa če je to, kar pravijo, res ali pa ni. Seveda imajo močno politično zaledje, ampak vendarle.
Tisto, kar da človeku samozavest in kar lahko svetujem mlajšim kolegom je, da naj delajo za čim več naročnikov v čim več različnih okoljih. Sama sem vedno pisala za več različnih redakcij hkrati. To spoznanje različnih okolij mi je na koncu dalo spoznanje, da tukaj, kjer delam, ni z menoj nič narobe, ampak je okolje, v katerem sem se znašla, zelo specifično.
Ste se kdaj bali za svoje življenje, ko ste razkrivali stranpoti demokratizacije, tranzicije, kjer so se pretakale velike vsote denarja, ko je šlo za delovanje tajnih služb, ki so kar nevarne teme?
Tega se nisem pa nikoli bala. Čar novinarskega poklica je, da si ves čas na očeh javnosti in se vidi, kaj se s teboj dogaja. To je tudi neke vrste ščit, ki se ga marsikdo niti ne zaveda. Ko so na Malti ubili novinarko, je za to vedel ves svet in zdaj so ji tudi našli, ker so vsi to raziskovali. Mislim pa tudi, da v Sloveniji še nismo tako daleč, da bi prišlo do tega.
V drugem delu intervjuja, ki ga lahko preberete na tej povezavi, smo se posvetili dogajanju na RTV Slovenija, obletnice plebiscita, pa tudi odkrivanju Ljubljane in samozavestnem, z upanjem napolnjenim vstopom v novo leto.
Bila je tudi prejemnica Terseglavovega priznanja za pošteno in pokončno novinarsko držo, pa štirih TV gongov popularnosti.
V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o njenem novinarskem delu, o pogledu na novinarstvo in spremembe, ki jih je doživelo v zadnjih desetletjih, grožnjah novinarjem in stanju na RTV Slovenija.
V drugem delu smo spregovorili tudi o nasvetih za odkritje kakšnih zanimivih, manj poznanih koščkov Ljubljane, pa tudi, kako se z optimizmom podati v novo leto.
Letos ste prejeli Meškovo priznanje, ki je po več drugih prvo za življenjsko delo. Kaj vam pomeni takšno priznanje s strani stanovskih kolegov?
Pomeni mi zelo veliko, ker gre za priznanje novinarski kolegov. Pove, kako me oni vidijo, kar je tudi nek način priznanje javnosti, saj se za njimi skriva velik del javnosti. Čeprav smo mogoče imeli v zadnjem času občutek, da je javnost ena sama, monolitna, in da je samo tako, kot ona misli, prav.
Prav takšno priznanje pokaže, da je teh javnosti več in da nekateri ljudje, pa tudi nekateri kolegi, vidijo stvari iz drugega zornega kota. V novinarskem delu to veliko pomeni.
Obrazložitev nagrade s strani Združenja novinarjev in publicistov izpostavlja prispevek k demokratizaciji slovenskega medijskega prostora. Kako gledate na to demokratizacijo? Smo že blizu tega, da bomo z njo lahko zadovoljni?
Ta demokratizacija je večen proces. Lahko bi jo primerjala z letnimi časi, ko gremo iz zime v pomlad, potem pride poletje in jesen in znova zima. Vsak dan se je pomembno truditi za demokratizacijo, za to, da vsebine pridejo na plano, da ni zamolčanih tem in zamolčanih sogovornikov. Tukaj imamo še veliko dela. Posebej še sedaj, ko se obeta, da nekateri novinarji sploh ne bodo več smeli do kamere, mikrofona. Da ne govorimo o sogovornikih.
To je morda taka, trpka napoved, za katero pa mislim, da se ne bo uresničila. Naš medijski prostor je danes vendarle tako večplasten in širok ter gre v take globine, da čista cenzura ni več možna. Bogu hvala za tehnologijo, ki to omogoča.
Vas skrbi, da boste tudi vi med tistimi, ki ne bodo več prišli do mikrofona?
Ne, to me ne skrbi. Tako in tako sem v življenjskem obdobju, ko bom počasi začela zaključevati s tem delom. Nenazadnje sem dobila nagrado za življenjsko delo (smeh).
Kljub temu pa te napovedi niso prijetne, ko poslušamo, koga bo treba odstraniti. Sploh zaradi mlajših kolegov, ki teh groženj mogoče še ne zmorejo realno oceniti. Ker te grožnje so en totalen blef. Kot blefirajo nekateri pri pokru. Ampak tistega, ki ni psihično močan, lahko takšen blef uniči. Ali pa vsaj odvrne od raziskovanja nekaterih tem, včasih pa kar iz poklica. Zato ni dobro, da te grožnje, čeprav so blef, obstajajo in jih je treba v kali zatreti.
Za vami je 40 let novinarske kariere. Kako se je novinarstvo v tem času spremenilo in kako ste sami doživljali te spremembe?
Spreminjalo se je skozi demokratizacijo. Na začetku je bila samo ena sama resnica, ki je bila dovoljena. Sama sem začela delo na občini, kjer je bil že vnaprej napisan celoten scenarij za vse tri zbore, ki so takrat obstajali. Najprej je potekala seja družbeno-političnega zbora, ki je dala smernice ostalima dvema. Voditelji zbora so imeli tekste za celotno sejo napisane vnaprej. To je bilo noro. Sploh se ni smelo zgoditi, da bi malo skrenili s poti. Spomnim se, da je nekoč Matevž Krivic na občini Bežigrad sprožil neko vprašanje in je nastala cela drama.
Na televizijo sem prišla leta 1988. Takrat sem bila ena izmed redkih novinark, ki je imela poročilo o dogodku napisano še preden se je zgodil. Od prej sem bila navajena tega, da je vse tako, kot je napovedano, in dejansko v praksi ni bilo nič drugače. Danes se to zdi enostavno smešno. Tudi Ljerka Bizilj, ki je takrat bila na televiziji, me je nekajkrat vprašala, kako to, da imam poročilo že pred dogodkom. Sem zelo delovna oseba, ki nima rada presenečenj in sem si že v naprej vse pripravila, potem pa se je dejansko zgodilo vse tako, kot sem zapisala.
No, kasneje se je to seveda spremenilo. Sama sem sicer za televizijo v glavnem pokrivala sindikate in gospodarstvo. Na teden je bilo treba pripraviti približno dva prispevka in običajno si za cel teden vnaprej vedel, kaj se bo dogajalo, kakšne ukrepe pripravlja vlada. Danes je glede tega vse drugače. Danes je bistveno več dogajanja kot takrat. Posledično pa je tudi novinarsko delo manj temeljito, kot je bilo takrat. Danes vse poteka bistveno hitreje. In s hitrostjo pride površnost. Tudi televizija danes ni ena sama, tako kot takrat, ko sem začenjala s tem delom.
Vsak časopis in novičarski portal ima danes že lahko svojo tehnologijo. To omogoča sodobna tehnologija. Televizijski novinarji pa vse bolj postajajo, na Zahodu bi rekli »talking heads«, torej bralci napovedi, ki jih pripravlja in servira ozadje. In vse je treba imeti takoj. Pa tudi pisalnih strojev danes ni več.
Bi torej rekli, da je novinarstvo danes manj, ali morda bolj kakovostno, ali se tega enostavno ne da primerjati?
Manj kakovostno je, ker je zaradi te potrebe po hitrosti zelo trenutno. V tem trenutku je tako, čez pol ure bo morda že drugače. Televizijski novinar si danes praktično ne more več pomagati s časopisi.
Včasih smo šli tisti bolj entuziastični novinarji zvečer pogledat večerno izdajo Dela, da smo vedeli, kaj bo naslednji dan pisalo v časopisih. Kakšna malenkost se je do jutra sicer lahko spremenila. Na zadnji in prvi strani je bilo vedno nekaj prostora rezerviranega, če se je zgodil kakšen potres ali letalska nesreča, da so zamenjali kakšen članek.
V glavnem pa je bil to bolj počasen svet. Danes vse te informacije človeka prehitevajo, postaja kar noro. Enostavno nismo sposobni predelati toliko informacij. Informacije so kot hrana za možgane, ki jo je potrebno prebaviti. Če jih je preveč, je to problem. Mi pa mislimo, da smo tega sposobni in potem nas to prehiteva.
Mislite, da se bo kdaj vrnilo to bolj poglobljeno novinarstvo, ki bo bolj poglobljeno in manj hitro?
Mislim, da se bo, ampak po tretji svetovni vojni, ko bo človeštvo znova začelo s kamnom. Morda se bo kdo spomnil, kako nastane elektrika. Sicer pa mislim, da ni verjetno. Prej bo na tem področju prevladala umetna inteligenca, morda celo zavladala človeku. Ne da bi zdaj ustvarjala kakšno znanstveno fantastiko, ampak dejansko se to že dogaja. Na borzi že zdaj kupuje umetna inteligenca.
Ko sem ob osamosvojitvi začela poročati o borzi, so se borzni posredniki zjutraj še zbrali in delali neko strategijo, kaj bodo v tistem dnevu prodali, kaj kupili. Podjetja so se čez dan pogovarjala in zvečer to predelala. Danes tega ni več. Vse delajo stroji in lahko se že vprašamo, kdo dela naš trg. Tudi trg informacij in priporočenih oglasov, priporočenih filmov na Netflixu in podobno. Če hočeš gledat nekaj drugega, kot običajno gledaš, se moraš že potruditi, da to najdeš. Mi pa mislimo, da smo center sveta.
Če uporabim kuharsko prispodobo, je novinar včasih skuhal jed iz surovin, torej informacij, ki jih je imel na voljo ... Danes je vse na zahtevo. In stroji nam bodo servirali to, kar želimo videti. Novinarski poklic tukaj izgublja na pomenu.
Kakšno bo potemtakem poslanstvo novinarstva v prihodnosti?
To je zelo zanimivo vprašanje. Če uporabim kuharsko prispodobo, je novinar včasih skuhal jed iz surovin, torej informacij, ki jih je imel na voljo. Če je bil pošten je dal notri malo tega in malo onega. V tujini ne govorijo o uravnoteženem, ampak o poštenem novinarstvu. Ker moraš ločiti, kaj so začimbe in kaj glavne sestavine in ne moreš dati samo začimb v jed, ali pa vsega enako. Skratka novinar je skuša pošteno predstaviti sestavine in iz njih narediti zgodbo.
Danes je vse na zahtevo. In stroji nam bodo servirali to, kar želimo videti. Novinarski poklic tukaj izgublja na pomenu. Nihče ga noče več plačati, večina misli, da ga ne potrebujejo, vsak ima raje hitro zadovoljitev. Bomo videli, kaj bo z novinarji.
Nek vidni urednik slovenskih medijev mi je pred časom rekel, da v Sloveniji praktično nimamo več raziskovalnega novinarstva. Imamo bolj ali manj povzemanje izjav za medije in informacij, ki jih v medije lansirajo sami politiki. Tudi vi pogrešate raziskovalne zgodbe?
Slovenija je za raziskovano novinarstvo premajhna. Že vi ste bili zdaj v nekaj oddajah in vas ljudje poznajo. Praktično nemogoče je, da greste nekam pod krinko. Pa še, če bi vam že kdo omogočil dostop do kakšnih res skritih informacij, bi se verjetno razvedelo, ker se ljudje radi hvalimo. Že pred tridesetimi leti je bil to problem, danes pa so ob tem tukaj še telefoni in te takoj nekdo posname, objavi, zašpeca.
Hkrati pa je ta način povzemanja izjav za medije in lansiranja informacij bolj enostaven tudi za novinarje, politika pa to s pridom izrablja in zlorablja. Najrajši že kar sami pripravijo članek novinarju, da on samo obrne tri besede in se spodaj podpiše. Ampak zato pa tega danes skoraj nihče več ne jemlje resno.
Bila sem urednica fabriškega časopisa v Slovenijalesu, tako da dobro vem, kaj je to PR članek. Če odprete kakšen slovenski časopis, jih boste tam našli polno. Danes imamo skoraj same »fabriške« časopise. Pojavlja pa se vprašanje, kdo je določen članek naročil ali dal zanj neke druge bonitete?
Takega novinarstva, kot si ga predstavljamo, da naj bi bilo, pri nas praktično več ni. Pa tudi v Ameriki ga ni več. Tudi tam se v medije stvari plasira.
Danes tehnologija omogoča, da vsak, ki želi, lahko spremlja časopise z Japonske. Kdo mi bo še objektivno predstavil informacije od tam? Vsi v verigi so danes izgubili precej kredibilnosti.
Večkrat ste v svoji karieri nazadovali, bili suspendirani zaradi odpiranja določenih tem, tabujev, načina vodenja oddaj. Kako gledate na takšno politično kaznovanje novinarjev, ki ne razmišljajo enako kot aktualna politika?
Na to se sploh ne oziram. Nekaj časa sem se spraševala, če je z menoj kaj narobe, ker nimam nobenega črednega nagona. Meni je totalno vseeno, kaj si mislijo drugi. Še več, če vsi vpijejo eno, se vprašam, kaj je v ozadju, ker se mi zdi sumljivo, da vsi mislijo enako. Takrat grem rajši ven »iz črede« in skušam stvari pogledati z distanco.
Velikokrat sem se soočila z raznimi zadevami, ki jih omenjate. Pa sem nekaj časa smela pripravljati Utrip, potem pa deset let nisem smela, ampak se nisem obremenjevala s tem. Sem si enostavno rekla, če bom lahko nekje, pač bom, sicer pač ne bom. Na to sem gledala kot na neko dobo naše demokratizacije, ki je imela še otroške bolezni.
Šele ko pridejo na položaj, ljudje dejansko postanejo tisto, kar so v resnici. Na položaju se pokaže človekov karakter. Ta psihologija v ljudeh je resnično neverjetna.
Za razne grožnje ste prej omenili, da gre večinoma za blef. Kako bi svetovali svojim mlajšim kolegom, da se soočijo s takim blefom, ga razkrinkajo, namesto da se ustrašijo in uklonijo?
Tukaj gre za osebno moč, ki jo moraš najti in vzpostaviti v sebi. Sama sem jo našla. In potem sem imela urednika, ki se me je tako bal, da je vedno stopil korak nazaj, ko sem se mu približala. Sem morala včasih že paziti, de ne bi pomotoma padel po stopnicah (smeh).
Enostavno moraš najti to notranjo samozavest, si upati in potem preživiš. Vsakemu rečem, da je vreden, da pove tisto, kar misli. Prav zavržno se mi zdi, da so v času stavke na RTV Slovenija nekateri kolegi tako napadali nekatere mlajše, da so dobesedno prijokali v kabinet, da ne zmorejo več, da se bojijo, da jih bodo vrgli iz službe. Tega si ne bi smeli dovoliti.
Prav zavržno se mi zdi, da so v času stavke na RTV Slovenija nekateri kolegi tako napadali nekatere mlajše, da so dobesedno prijokali v kabinet, da ne zmorejo več, da se bojijo, da jih bodo vrgli iz službe. Tega si ne bi smeli dovoliti.
Poglejte jih, kako so samozavestni. Mirno se bunijo v mikrofone, pa če je to, kar pravijo, res ali pa ni. Seveda imajo močno politično zaledje, ampak vendarle.
Tisto, kar da človeku samozavest in kar lahko svetujem mlajšim kolegom je, da naj delajo za čim več naročnikov v čim več različnih okoljih. Sama sem vedno pisala za več različnih redakcij hkrati. To spoznanje različnih okolij mi je na koncu dalo spoznanje, da tukaj, kjer delam, ni z menoj nič narobe, ampak je okolje, v katerem sem se znašla, zelo specifično.
Ste se kdaj bali za svoje življenje, ko ste razkrivali stranpoti demokratizacije, tranzicije, kjer so se pretakale velike vsote denarja, ko je šlo za delovanje tajnih služb, ki so kar nevarne teme?
Tega se nisem pa nikoli bala. Čar novinarskega poklica je, da si ves čas na očeh javnosti in se vidi, kaj se s teboj dogaja. To je tudi neke vrste ščit, ki se ga marsikdo niti ne zaveda. Ko so na Malti ubili novinarko, je za to vedel ves svet in zdaj so ji tudi našli, ker so vsi to raziskovali. Mislim pa tudi, da v Sloveniji še nismo tako daleč, da bi prišlo do tega.
V drugem delu intervjuja, ki ga lahko preberete na tej povezavi, smo se posvetili dogajanju na RTV Slovenija, obletnice plebiscita, pa tudi odkrivanju Ljubljane in samozavestnem, z upanjem napolnjenim vstopom v novo leto.
Povezani članki
Zadnje objave
Ob svetem Martinu o vinu in spominu
10. 11. 2024 ob 22:07
SpaceX dosegel zgodovinski mejnik v razvoju raketne tehnologije
10. 11. 2024 ob 19:00
Iskanje ravnovesja in smisla v delovnem vsakdanu
10. 11. 2024 ob 15:59
Film: Karol
10. 11. 2024 ob 12:30
Golaž iz kislega zelja
10. 11. 2024 ob 9:00
Luksuz
10. 11. 2024 ob 6:00
Sledi mojih poti: Dogodivščine Bratovščine sinjega holoba (1/5)
9. 11. 2024 ob 18:30
Ekskluzivno za naročnike
SpaceX dosegel zgodovinski mejnik v razvoju raketne tehnologije
10. 11. 2024 ob 19:00
Iskanje ravnovesja in smisla v delovnem vsakdanu
10. 11. 2024 ob 15:59
Prihajajoči dogodki
NOV
12
Sozvočje svetov: Slike z vzhoda (predavanje in koncert)
19:30 - 22:00
NOV
13
9. Karierni sejem v Mariboru: Vesolje priložnosti
08:00 - 16:00
NOV
14
26. Slovenski festival vin
14:00 - 20:00
NOV
14
Video objave
Izbor urednika
Kaznovalnopravno cementiranje zgodovinske »resnice«
7. 11. 2024 ob 6:00
Gospodarstveniki in zdravniki: Ne vidimo, da bi bil v središču pozornosti bolnik
6. 11. 2024 ob 15:00
Ameriški mediji Donalda Trumpa razglasili za zmagovalca predsedniških volitev v ZDA
6. 11. 2024 ob 14:46
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
16 komentarjev
Rado
"Grožnje o odstranitvi nekaterih novinarjev so totalen blef."
Vida, mar mislite, da novo vodstvo ne bo tako radikalno, kot je bilo ono pod Petrom? Oni so naredili precejšen salto mortale v korist SDS in Nove Slovenije.
Jaz mislim, da bo zadnjeletna garnitura, pod novim vodstvom, odletela.
Andrej Muren
Na RTV bi bilo treba v vsakem primeru iz službe nagnati vse stare, okorele komuniste (brez izjeme!). Morebitni bodoči desni vladi bo to morala biti ena najbolj prioritetnih nalog, če bo hotela v miru vladati. Tega doslej ni naredila nobena desna vlada in vse so klavrno zaključile svoje delovanje. Poduk za bodočnost - seveda le za pametne.
Kraševka
Lahko bodo naredili tudi Desni to, kot sedaj Golob, če bo sedaj US dala Golobu prav.
Peter Klepec
Desnico bo najprej treba sele ustvariti. Tako vredno svojega naziva.
Rokc5
Izjemna oseba in res izjemna novinarka! Je pa zanimivo, da se mi zdi, da je bila v preteklosti spregledana oz. sam se je ne spominjam toliko, so bili bolj drugi novinarji, ki so se stalno silili v ospredje in se povsod pojavljali...
Kraševka
Vidi Petrovčič iskreno čestitam za njeno POKONČNO držo in profesionalno novinarstvo!
Petrovčičeva ima tudi raziskovalno žilico in ne dela le po navodilih.
Prijateljica mojih prijateljev, sedaj že pokojna - M..a, je bila zaposlena na LJUBLJANSKEM sodišču. Ko smo bili nekoč v širši družbi, ji je zazvonil telefon in mi je dejala: "Me kliče Vida P."
To mi je bil dokaz, kako je že pred 20 leti, gospa Petrovčič znala poiskati razno, razve vire infirmacij, da je lahko prišla do RESNICE.
Temu se reče profesionalno novinarstvo.
Bravo Vida!
Friderik
Danes imamo skoraj samo fabriške časopise, tako nekako pravi ga. V. P. Res. Tovarniška glasila in nič več kaj drugega. In ta so uzurpirana s strani "požegnanih" levičarskih ali skrajno levičarskih avtorjev. Tako že v naprej veš, kaj bo kdo napisal. Niti nima smisla brati, še naslova ne. Jasno je, da bo razkladal svoje predsodke.
Friderik
Ja, to je bistvo: iti ven iz črede in poskušati videti stvari z distanco. To je seveda malo težje, kot biti v čredi in blejati z drugimi. In še malo več inteligence zahteva.
Peter Klepec
Ze, ze, samo ce izstopis iz ene crede, je najverjetneje, da pristanes v drugi.
Realist
RTVSLO je utrdba SD kadra, družbeno političnih delavcev FDV - frankfurtske šole kulturnih marksistov. Takih neodvisno novinarstvo ne zanima. So redki ki mislijo s svojo glavo, ga. Vida je taka. Npr. Pašek Šetinc pa tipična predstavnica ideoloških novinarjev, ki je šla v orto pllitiko.
rasputin
RTVSLO je utrdba (...) frankfurtske šole kulturnih marksistov. *** Jih precenjuješ. Saj nimajo pojma, kaj je to kulturni marksizem. Njihov nivo je - Kumrovec. No, odkar smo samostojni so to Dražgoše.
Kraševka
Se pridružujem vašemu mnenju.
rasputin
Slovenija je za raziskovano novinarstvo premajhna. Že vi ste bili zdaj v nekaj oddajah in vas ljudje poznajo. Praktično nemogoče je, da greste nekam pod krinko.
***
Pa saj ni raziskovalno novinarstvo zgolj nekakšno vohunjenje v slogu Jamesa Bonda. Tudi sodobni vohuni pridobijo večino informacij iz legalnih virov, brez spektakularnih podvigov pod krinko, ki obstajajo bolj v filmih kot v resnici.
Tudi slavna novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein, ki sta s svojimi "raziskovalnimi" prispevki pomagala strmoglaviti predsednika Richarda Nixona, sta bila nič drugega kot sla t.i. globokega grla, ki ju je zalagal z informacijami. Globoko grlo je bil človek političnega zakulisja, ki je dejansko strmoglavilo Nixona. Woodward in Bernstein sta bila izbrana za orodje tega zakulisja, ne kaka resnična raziskovalca afere. Sama se nista dokopala do ničesar. Obremenjujoči dokumenti si jima bili servirani na pladnju.
Novinarji objavljajo to, kar jim ponudijo politiki, iz pragmatičnih kariernih razlogov: ker se ni dobro zameriti politikom, ki imajo vpliv na lastnike medijev. Pa še enostavneje je.
Raziskovalno novinarstvo zahteva iskanje in zbiranje podatkov in informacij, zahteva določeno poznavanje tematike, zahteva mukotrpno delo. Zato se novinarji zadovoljijo z velikim naslovom, sliko ali dvema, morda še z linkom na kak video ter kratkim tekstom, ki komaj kaj pove. Novinarjev, ki pišejo z željo priti stvarem do dna in z željo javnost obveščati o resničnem dogajanju, je za vzorec. In ti imajo pogosto probleme z delodajalcem. Uspevajo pragmatiki in oportunisti, ki poročajo politično korektno, druge sistem izloči.
rasputin
Elon Musk je razkril, da so imeli vodilni v Tweeterju redne sestanke s predstavniki CIA, FBI, Pentagonom in drugimi vladnimi službami, kjer so se uskljevali kakšne vsebine bo Tweeter cenzuriral in katere uporabnike izbrisal. Razkril je, da to ni bil slučaj samo s Tweeterjem, temveč tudi z drugimi vplivnimi socialnimi omrežji in platformami. Med volilno kampanjo so recimo brisali vse, kar bi škodovalo Bidenu. Vse teorije zarote so se pokazale za resnične, je izjavil Elon Musk. Judovska nevladna organizacija Antidefamation Ligue, ki skrbi za interese judovskega lobija v Ameriki in po svetu s poudarkom na javnem žigosanju kritikov tega lobija, je Tweeter že vzela pod lupo. ADL je izredno vplivna nevladna organizacija, saj ima podporo številnih pripadnikov judovskega lobija v politiki, medijih, finančnem sistemu, na univerzah, državnem aparatu itd. https://www.adl.org/resources/blog/5-things-adl-watching-following-elon-musk-buying-twitter https://www.adl.org/resources/press-release/adl-statement-elon-musks-acquisition-twitter Elon Musk se je očitno odločil, da bo razkrinkal ameriško globoko državo. Ni si treba delati iluzij, da s tem ogromno tvega. Vrednost delnic njegovih podjetij je že padla in po Investopedii ni več najbogatejši zemljan. https://insajder.com/svet/musk-teorije-zarot-so-resnicne-vsako-podjetje-ki-ima-v-lasti-druzbene-medije-cenzurira-vsebino
Ljubljana
Dobra je, odlicna in pogumna novinarka, pametna in posnemanja vredna!!
jozo
Res je.Ženska ima hrbtenico.Ni kot so razni Hribarji,Berganti,Šetinci itd.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.