Vili Kovačič: »Začetek zgodbe o TEŠ 6 je bil Kučanov Forum 21«

Intervju: Vili Kovačič, predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo 

Kadar je levica na oblasti, alternative projektom, ki so si jih zastavili oni, niso dovoljene. – »Pokrite« so imeli tudi medije, ki so navijali v prid investiciji. – Alternative boku TEŠ 6 so bile uresničljive. – Celo nekateri profesorji, ki so podpirali projekt šestega bloka TEŠ, so zavajali o zalogah premoga. – Nasprotnike so skušali prikazati kot smešne in nestrokovne čudake. – Vladavine prava še nikoli po letu 1945 nismo imeli. – Kučan ni vizionar, ampak je v bistvu naš grobar. 

Po zgolj osmih letih obratovanja šestega bloka TEŠ je ta družba pred stečajem. Razlog so predvsem ogromni zneski za emisijske kupone, ki jih mora na podlagi ureditve na ravni EU kupovati zaradi izpustov ogljikovega dioksida. Kako bi odgovorili na argument zagovornikov gradnje TEŠ 6, da pred 15 leti ob začetku gradnje ni bilo jasno, da se bodo emisijski kuponi tako podražili? 

To je zanikanje resnice. Leta 2009, v času Pahorjeve vlade, je poslanec državnega zbora Andrej Vizjak (SDS, v prvi Janševi vladi 2004–2008 minister za gospodarstvo) poslal pismo tedanjemu premierju Borutu Pahorju. Opozoril ga je med drugim na problem dragih emisijskih kuponov, ki jih bo zaradi onesnaževanja z ogljikovim dioksidom moral kupovati TEŠ. Opozoril je tudi na druge stvari, ki bi lahko takrat doprinesle k bolj pametni odločitvi. Res je bil v času vlade SDS leta 2006 blok 6 uvrščen v Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih, toda po povsem drugačnih predpostavkah. Glavni promotor in sprožilec celotnega projekta gradnje šestega bloka TEŠ je bilo društvo Forum 21 na čelu z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom.  

Na kakšen način? 

Spomnim se, da je imel Forum 21 v hotelu Union v Ljubljani zelo odmevno srečanje, na katerem je bil celo Robert Golob, sedanji premier, govora pa je bilo o energetiki. Takrat sem Goloba prvič srečal. Kučan je v svojem govoru dal blagoslov za izvedbo investicije TEŠ 6. Za govorca je bil predviden tudi ekonomist dr. Jože P. Damijan, že tedaj nasprotnik gradnje TEŠ 6. Damijan je protestno odstopil od udeležbe, saj je Kučan sestavo govorcev povsem samovoljno spremenil. Seveda je bilo vse enostransko. Tedaj sem govoril z Golobom, ki mi je dal prav pri mojem nasprotovanju tej investiciji, za katero je bilo že jasno, da je zavožena. Golob in njegovi so bili sicer nekajkrat pri meni v Podutiku. A ne le on, energetikov je bilo deset ali 12. Med njimi tudi njegov človek Dejan Paravan, ki je zdaj generalni direktor družbe GEN energija, prof. dr. Denis Đonlagić in dr. Miha Tomšič, Demosov minister za energetiko. 

O čem ste govorili? 

Predvsem o nevzdržnosti projekta TEŠ 6.  

Katere so bile prelomnice, ko se je odločalo, ali bo šla Slovenija v to investicijo? 

Bilo jih je več, na vseh teh točkah bi lahko stvari potekale drugače, toda skupen rezime je naslednji: kadar je na oblasti levica, alternative projektom, ki so si jih zastavili oni, niso dovoljene. A alternative so bile uresničljive. Vizjak je na primer predlagal gradnjo TEŠ 6 z dvakrat manjšo močjo, kot je bila zgrajena – 600 megavatov. Po drugi strani je naša strokovna skupina imela priznane ljudi s področja energetike, recimo mag. Antona Urankarja. Namesto TEŠ 6 je bila opcija posodobitev bloka 5 in bloka 4. Slednji bi bil hladna rezerva. Seveda za nekaj desetkrat nižjo ceno. Dobili smo informacije, kako so v Nemčiji v tistem času s posodobitvami povečali izkoristek v termoelektrarnah, recimo pri elektrarni Farge v Bremnu. S tem argumentom smo na sestanku v Velenju soočili direktorja TEŠ Uroša Rotnika, ki ga je to zelo razburilo. Govoril je, da gre za izmišljotine. Niso hoteli slišati za alternative. Velja dodati, da so celo nekateri profesorji, ki so podpirali projekt, zavajali o zalogah premoga za TEŠ, s katerimi razpolaga Premogovnik Velenje. Tudi slavni energetik Peter Novak, ki so ga mediji venomer spraševali o teh temah. Z njim sem imel dolge polemike. Žal pa so bile alternative TEŠ 6 za mnoge nezanimive iz čisto zasebnih materialnih interesov. »Pokrite« so imeli tudi medije, ki so navijali v prid investiciji.  

Sredi leta 2012 je skušala vaša civilna iniciativa Davkoplačevalci se ne damo ustaviti investicijo TEŠ 6 z referendumom o zakonu o državnem poroštvu za posojilo za gradnjo, s čimer ste želeli preprečiti, da bi država dala poroštvo za 440 milijonov evrov posojila, ki ga je kasneje TEŠ najel pri Evropski investicijski banki (EIB). Razumete tedanjo odločitev ustavnega sodišča, ki je preprečilo referendum, kot politično? 

Seveda. Najprej je ministrstvo za notranje zadeve napačno ugotovilo, češ da smo zbrali premalo (pravilnih) podpisov za pobudo za referendum, kar ni držalo. Zbrali smo jih dovolj, vendar jih en del niso priznali. Nato je ustavno sodišče zavrnilo pobudo društva Davkoplačevalci se ne damo za presojo ustavnosti zakona o poroštvu. Če država tedaj ne bi dala poroštva za 440 milijonov evrov posojila EIB, tega projekta ne bi mogli izvesti. Predlog zakona pa so sicer v parlament vložili poslanci na čelu z Bojanom Kontičem (SD) leta 2011, še v času Pahorjeve vlade. Sprejet je bil pol leta kasneje, v času Janševe vlade, pri čemer je zanj glasovalo zgolj 31 poslancev, 20 jih je bilo proti, največ pa je bilo odsotnih ali vzdržanih. Tedaj sem državni svet, katerega predsednik je bil Blaž Kavčič, tedaj v stranki SMS – Zeleni, pozval, naj vložijo odložilni veto na zakon o poroštvu. Mislim, da bi zakon z odložilnim vetom gladko padel, saj ne bi zbrali 46 glasov zanj. V tem primeru bi morali razmisliti o alternativah. A Blaž Kavčič ni storil ničesar. Prav tako ne takratni predsednik stranke SMS – Zeleni Evrope Darko Kranjc, zdaj poslanec Gibanja Svoboda. Oba sta danes tiho. Tedanji lažni zavezniki kot zakleto molčijo. Sicer pa sem glasovanje obelodanil na sliki Poslanski britof, ki je na spletu. Na njej sem za vsakega poslanca navedel, kako je leta 2012 glasoval v DZ v zvezi z državnim poroštvom za posojilo EIB za TEŠ 6.  

Če država 2011 ne bi dala poroštva za 440 milijonov evrov posojila EIB, tega projekta ne bi mogli izvesti. 

A gradnja je takrat že potekala. Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do referenduma in bi ljudje državno poroštvo zavrnili, s čimer bi bila investicija ustavljena? 

To je seveda enako temu, kar danes počne župan Janković v Ljubljani s podporo Roberta Goloba – politika izvršenih dejstev in gradnja s parcialnimi dovoljenji pri kanalu C0. Skratka, raj za mafijo in konec vladavine prava, ki je resnici na ljubo še nikoli po letu 1945 nismo imeli. Sicer pa so bila sredstva, vložena do tedaj, neprimerno manjša, kot smo morali na koncu plačati za TEŠ 6. Namesto da bi se odločili za cenejšo in lažje izvedljivo alternativo: posodobitev blokov 4 in 5. 

Leta 2006, v času prve Janševe vlade, je bila ta investicija ocenjena na dobrih 600 milijonov evrov, na koncu je stala okoli 1,4 milijarde. Koliko od tega je šlo po vaši oceni v zasebne roke Slovencev?  

Taktika je bila, da mora biti zgrajen blok z močjo 600 MW, ker sta bila za to na svetu samo dva proizvajalca – Alstom in Siemens. Tako so potem stvari mnogo lažje kontrolirali in podkupili ljudi. Siemens so podmazali z nakupom dveh 50 MW plinskih elektrarn. Gotovo stvari niso bile brezplačne. Niti slovenski strokovnjaki svojih lažnih »ekspertiz« o tem, da imamo na voljo dovolj premoga iz Premogovnika Velenje in podobno, niso delali zastonj. Kako poceni je akademska stroka! 

Res je premoga dovolj, toda pod Šoštanjem in proti Topolšici, kjer pa se ne sme kopati. Zaradi tega so potem kot izhod iz zagate začeli uvažati visokokalorični indonezijski premog. Glavni akter glede zavajanja o količinah in nizki ceni premoga iz Premogovnika Velenje je bil direktor te družbe Milan Medved. On je celo grozil z izgradnjo sedmega bloka TEŠ. Z Miroslavom Gregoričem, sedanjim poslancem Gibanja Svoboda, sva bila pri Medvedu, vendar se ni dalo nič spremeniti. 

Uroš Rotnik, dolgoletni direktor TEŠ, je imel ključno vlogo pri usmeritvi projekta, da je bil za glavnega dobavitelja tehnološke opreme izbran francoski Alstom. Rotnik naj bi z zlorabo položaja Alstomu omogočil protipravno premoženjsko korist več kot četrt milijarde evrov, v obtožnici pa stoji, da si je sam protipravno pridobil slab milijon evrov. Toda glavna obravnava zoper njega in še devet soobtoženih se je na celjskem okrožnem sodišču začela šele pred dvema letoma in še zdaleč ni zaključena. Kako komentirate takšno delo pravosodja? 

Kot katastrofalno samopostrežno sodstvo, od primera do primera. Kot je nasploh pravosodje pri nas v celoti samopostrežna katastrofa – brez pravil, od primera do primera. Povejte mi vsaj eno odmevno kazensko zadevo glede velikih infrastrukturnih projektov, ki se je končala v prid zaščite premoženja državljanov. Tudi sicer so primeri, ko sodstvu uspe popraviti krivice ljudem, redki. Eden od takšnih primerov je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je pred tremi leti na vrhovno državno tožilstvo poslal priznani arhitekt Milan Kovač. Tožilstvo – Drago Šketa – je njegovo zahtevo posredovalo vrhovnemu sodišču. Šlo je za enega od medvojnih »sodnih« procesov, v okviru katerega je območno komunistično vojaško sodišče v Ribnici (gre pa za zgolj en sklop »Kočevskega procesa«) leta 1943 obsodilo na smrt Kovačevega brata Borisa in ga dalo takoj umoriti. Skupaj z več soborci so mu očitali »veleizdajo«, ker so bili pripadniki jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini. Vrhovno sodišče jih je pred dvema letoma oprostilo obtožb, Boris Kovač je bil rehabilitiran. Arhitekt Milan Kovač je zaščitil dobro ime svojega brata. Ampak to je zelo redka zadeva, morda še oprostitev dr. Milka Noviča.  

Povejte mi vsaj eno odmevno kazensko zadevo glede velikih infrastrukturnih projektov, ki se je končala v prid zaščite premoženja državljanov. 

Pravna naslednica Alstoma, družba GE Steam Power Systems, je s tožilstvom sklenila dogovor o priznanju krivde in plačala 23 milijonov evrov kazni. Zelo poceni so jo odnesli. 

Jasno, zato so se za tak denar tudi dogovorili s tožilstvom za priznanje krivde. A njihovo dejanje je pomembno, saj pomaga tožilstvu pri dokazovanju krivde zoper druge obtožence. Še bolj pomembno kot izgubljeni denar pa je, da se pokaže, kako deluje koruptivni sistem. Znova poudarjam: začetek zgodbe o TEŠ 6 je bil Kučanov Forum 21. Toda ljudje iz tega kroga se zdaj sploh ne omenjajo. Zakaj? Dokler je levica na oblasti, alternative niso dovoljene. Zanimivo je, da sva bila z nekdanjim predsednikom stranke Zares Gregorjem Golobičem tedaj na isti strani, mislim, da je on celo govoril o rdeči navezi v Šaleški dolini.  

Glede politične odgovornosti je preiskovalna komisija DZ pod vodstvom tedanjega poslanca Združene levice Matjaža Hanžka leta 2018 izpostavila nekdanjega premierja Boruta Pahorja ter njegova dva ministra – Franca Križaniča (za finance) in Mateja Lahovnika (za gospodarstvo). Poslanci so ugotovitve potrdili soglasno. So si leve in desne politične stranke s tem oprale roke? 

Šlo je tudi za to, da so si nekatere stranke s tem zagotovile ne samo denar, ampak medijski mir, kar je danes izredno dragocena stvar v politiki, kjer te lahko mediji privzdignejo ali pa uničijo. Vemo, zakaj. Izkazalo se je, da sem pred 15 leti upravičeno opozarjal na zgrešenost te investicije. Toda zaradi naše medijske in pravosodne scene so bili argumenti bob ob steno. Če bi pravosodje delovalo korektno in ne rezultatsko, bi ustavno sodišče dopustilo referendum o državnem poroštvu za posojilo EIB. Če bi ljudje na referendumu glasovali proti poroštvu, bi se projekt ustavil. 

Izkazalo se je, da sem pred 15 leti upravičeno opozarjal na zgrešenost te investicije. 

Pa mislite, da bi res tako glasovali? 

Če bi bila medijska scena vsaj malo poštena, gotovo. Žal večinoma nikoli ni bila.  

Toda pri celotni zgodbi se pozablja, da bi morali nad poslovnimi odločitvami v TEŠ prvi bdeti nadzorniki te družbe in njene lastnice HSE. Njih ni nihče klical na odgovornost. 

Zagovorniška stran je imela mnogo večjo medijsko moč od nasprotnikov. Obenem je bila politično podprta na državni in lokalni ravni. Nasprotnike so nas skušali prikazati kot smešne in nestrokovne čudake. Omenili ste Hanžkovo preiskovalno komisijo v DZ. Večkrat sem Hanžku predlagal, da bi prišel sam pričat pred to komisijo, vendar me ni hotel uvrstiti med priče. Nenehno se je izgovarjal, ni in ni hotel do konca. Opozoril bi še na nekaj. Le nekaj dni pred sprejemom zakona o poroštvu za posojilo Evropske investicijske banke je na TV Slovenija v Odmevih nastopil nekdanji premier Anton Rop, tedaj podpredsednik EIB, pri kateri je nato TEŠ najel posojilo 440 milijonov evrov. Rop je s svojim medijskim nastopom »držal štango« v prid izglasovanja državnega poroštva za posojilo. Ne glede na to, da je pred tem predsednik EIB Werner Hoyer opozarjal na možne korupcijske zgodbe v zvezi s TEŠ 6 in pozival poznavalce, naj o tem obveščajo EIB.  

Ob zaprtju TEŠ, ki bo, kot kaže, že kmalu, bo Slovenija izgubila okoli tretjino svoje proizvodnje električne energije, pri čemer smo še daleč od izgradnje drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško. Mar ne bo veliko tveganje biti tako energetsko odvisen od tujine? 

Električna energija iz uvoza, ki bo nadomestila tisto iz TEŠ 6, bo cenejša.  

Električna energija iz uvoza, ki bo nadomestila tisto iz TEŠ 6, bo cenejša.  

Ko nastane energetska kriza mednarodnih razsežnosti, bo zanesljivost oskrbe iz tujine vprašljiva. Takšne primere v preteklosti že poznamo. 

Slovenija bi se morala pogoditi s Hrvaško, da bi odkupili njihov polovični delež v družbi Nuklearna elektrarna Krško. Morda bi naši južni sosedi pristopili k temu. V svetu se zelo razvijajo manjši modularni jedrski reaktorji, ki bodo verjetno v prihodnosti alternativa velikim jedrskim elektrarnam. Prednost te tehnologije je, da ne potrebuješ tako obsežnega električnega omrežja, razprostrtega po vsej državi, ki je zelo drago. Seveda pa je tukaj tudi utekočinjen zemeljski plin z otoka Krka. Hrvati so zelo in bodo še bolj povečali kapacitete.  

Pred nami je še veliko večja energetskega naložba – izgradnja drugega bloka NEK. Jedrska energija velja za okolju sprejemljivo, ampak ali se lahko izognemo ponovnim kriminalnim praksam in ekstremnim stroškom? Govori se že o devetih oziroma 15 milijardah evrov, odvisno od moči NEK 2. 

Žal se temu brez sprememb v sodstvu in tožilstvu ne bo dalo izogniti. Dokler imamo takšno politiko, šibke nadzorne institucije, prodane medije in invalidno pravosodje, smo obsojeni na to. Tak primer je tudi izgradnja drugega tira železniške proge Divača–Koper. Vse to se nam bo ponavljalo, ključne pa so vedno politične strukture na vrhu, ki sprejemajo odločitve. Še enkrat: začnimo se s Hrvati dogovarjati za odkup deleža v NEK in bomo v primeru sporazuma takoj pokrili okoli 25 odstotkov naših potreb po električni energiji. 

Dokler imamo takšno politiko, šibke nadzorne institucije, prodane medije in invalidno pravosodje, smo obsojeni na kriminalne prakse in ekstremne stroške. 

Ob visoki izgubi v TEŠ zaradi obveze kupovanja emisijskih kuponov pa ima na drugi strani celotna skupina Holding Slovenske elektrarne visok dobiček. A vlada želi izgubo TEŠ s prenosom te firme in Premogovnika Velenje (tudi v lasti HSE) v neposredno državno last prevaliti na davkoplačevalce. S tem bi HSE kot lastnika TEŠ povsem razbremenili, pri čemer si na HSE izplačujejo velike nagrade. 

Da, seveda – socializacija izgub in pri(h)vatizacija dobičkov. Vedno je enako, ekstremno visoke plače in nagrade. Gotovo bi se moral nekdo angažirati, da to ustavi, a sam sem že prestar za takšne bitke. Predvsem pa bi morali to ustavljati pošteni mediji. Takšni, ki bodo pisali v skladu s koristjo za Slovenijo, ne po naročilu omrežij pajdaškega kapitalizma. 

Zanimiva okoliščina je, da je bil predsednik uprave HSE Tomaž Štokelj poročna priča premierja Roberta Goloba. 

No, to že vnaprej postavlja pod vprašaj projekt izgradnje drugega bloka NEK. Končna ambicija premierja Goloba je, da bo nekoč vsaj delni solastnik NEK, v to sem prepričan. V ta okvir bo šla tudi usmeritev HSE. Upam, da bo z menjavo oblasti, ki je pred vrati, tega konec. In katastrofalna vizija Foruma 21, ki je začel TEŠ 6, bo šla v zgodovino kot poučna in silno draga negativna izkušnja. S spoznanjem več – da Kučan ni vizionar, ampak je v bistvu naš grobar, in s predsodkom manj, da vendar niso vsi enaki in enako krivi.  

Končna ambicija premierja Goloba je, da bo nekoč vsaj delni solastnik Nuklearne elektrarne Krško, v to sem prepričan. 

(D166: 15-18)