Vincenzo Bassi: Želimo, da vprašanje družine postane ključno vprašanje javne razprave (2. del)

V prvem delu pogovora z Vincenzom Bassijem, predsednikom zveze katoliških družinskih organizacij, katere člani smo postali tudi v Zavodu Iskreni, smo se pogovarjali o problemu demografske zime, ukrepih za njeno reševanje, vlogi družinskih organizacij v družbi, komunikaciji z odločevalci, ukrepih in vzgoji.

V drugem delu pa se dotikamo vloge družine in njene odgovornosti v družbi, usklajevanju družinskega življenja in kariere, družinskih vrednotah in ustvarjanju razmer, v katerih bodo ženske lažje sprejele odločitev za (še) kakšnega otroka.

Kaj lahko naredimo za to, da bo družina bolj razumljena kot nekaj pozitivnega, dobrega, nekaj, kar si vsakdo želi za svoje življenje?

Tukaj je prav, da se vprašamo, kaj družinske organizacije naredimo za odpravo ovir za družine v družbi. Ovir, kot so nepravičen davčni sistem, ukrepi, ki omejujejo ravnotežje med delom in prostim časom, družinskim življenjem. Prepoznati moramo vlogo mame in očeta v izobraževanju. Brez tega, da v javnosti prepoznamo pomen očetovstva in materinstva, bo težko obrniti način razmišljanja.

Pomembneje kot spreminjati zakone je pričevati o lepoti družinskega življenja v javnosti. Vaš zavod [Zavod Iskreni] je primer tega. Odkriti morate, kako to lepoto komunicirati javnosti. Naloga države pa je, da prepozna vašo vlogo in vam ne postavlja ovir. Vlada ne more opraviti nalog družinskih organizacij. Četudi bi to skušala narediti bolje, bi s tem podrla načelo subsidiarnosti (načelo, da se problemi rešujejo na najnižji možni ravni). Je pa treba delovanje družinskih organizacij okrepiti, morda celo odpreti še kakšen zavod, kot je vaš.

Družina je utemeljena na zakonski zvezi, ta pa se pogosto v javnosti slika kot nekaj zastarelega, celo zatiralskega, paternalističnega, če uporabimo besednjak določenih aktivistov. Kako zakon narediti bolj popularen?

Zakonska zveza je vesela in radostna odgovornost.

Zakon je, oziroma bi moral biti, vesela odgovornost. To ni vprašanje mode ali popularnosti. Zakonska zveza je edini medčloveški dogovor, zveza, ki je namenjena nekomu drugemu. Jaz se ne poročim iz svojega lastnega interesa, ampak v interesu svoje žene. In moja žena se poroči, ker želi meni dobro.

To je realnost, ki dela zakonsko zvezo unikatno zvezo. Običajno ob sklepanju dogovorov in pogodb gledamo na lasten interes, v tem primeru pa ne. Osnova zakona je rodovitnost. Nič v družbi se ne zgradi brez tega občutka, od lepote, umetnosti do dobička podjetij. Brez rodovitnosti ne moreš opraviti nič. Seveda, družina je zgled tega. Mislim, da je zakon še vedno zgled za prihodnost. Brez srečne zavezanosti ni prihodnosti. In ta oblika vodi v družino.

Zakonska zveza je eno največjih dejanj spoštovanja drugega, kjer mož skrbi za ženo in žena za moža in je zato za družbo ključna. Ljudje smo utemeljeni na odgovornosti drug za drugega. Treba je pokazati, da je ta odgovornost vesela, radostna.

Brez zakona ostanemo individualisti, ki ne prevzemamo odgovornosti in ne razmišljamo o prihodnosti. Seveda to ni edina poklicanost, ki jo lahko ljudje imamo, nobene poklicanosti pa ni brez rodovitnosti.

Najpomembneje je sprejeti odločitev, nekaj izbrati, se odločiti. Seveda pa se je treba zavedati, da vsaka odločitev prinaša odgovornost.

Zakaj Evropejci opažamo takšen upad zakonskih zvez? Smo sebični, neodgovorni?

Nimamo samo pomanjkanja zakonskih zvez, ampak splošno pomanjkanje odgovornosti. Vsi mislijo, da bo nekdo drug poskrbel za naša življenja. Včasih se je vsakdo zavedal, da je potrebno sprejeti odločitev in prevzeti odgovornost. Danes pa se pretvarjamo, da nismo pripravljeni začeti življenja in živimo iz dneva v dan, po načelu carpe diem (užij dan). Živimo brez sprejemanja odgovornosti, gledamo samo sedanjost, brez pogleda v prihodnost. To je bolezen današnje družbe.

Da podam primer, ki se nanaša tudi na demografski problem. V preteklosti so se ljudje zavedali, da bo brez otrok zelo težko živeti na starost, ker so otroci tisti, ki poskrbijo za svoje starše na starost. To je moralno, pa tudi pravno in nenazadnje religijsko pravilo.

Uvedba pokojninskega sistema tega ni spremenila, a mnogi so začeli misliti, da to pravilo zdaj zanje ni več obvezno. Mislijo, da bodo njihovo pokojnino plačevali otroci drugih. To je iluzija. Čeprav je pomembno, da delaš, to ni dovolj. Potrebno je prevzeti tudi lepo odgovornost družine, poskrbeti za rodovitnost svojega življenja.

Kako prinesti več odgovornosti v družbo?

Naša naloga je, da pokažemo ljudem, da je odgovornost za družino lepa, radostna. Da razložimo, da je to, da se poročiš in imaš otroke nekaj, kar izpolnjuje tvoje življenje. Zavrniti moramo prepričanje, da je to omejitev. Seveda drži, da v zakonu nekaterih stvari, ki si jih počel v mladosti ne moreš več početi. Ampak narediš pa lahko toliko več, izboljšaš svoje življenje in lahko razmišljaš o prihodnosti.

Predstaviti je treba tudi ekonomski in socialni pomen zakonske zveze. Mož in žena prevzameta odgovornost drug za drugega ter za družino javno, pred skupnostjo. S tem tudi skupnost sprejema to dejanje odgovornosti. In to je nekaj, kar ljudi osrečuje. To moramo ljudem pokazati, da se bodo zavedali tega dejstva. Zato pravim, da je to radostna odgovornost.

Podobna situacija je tudi na področju materinstva. Družba pogosto straši ženske, da bodo s tem, ko bodo postale matere, omejene. Kako gledate na to?

Ko govoriš o delavskih vprašanjih ali skoraj čemerkoli, ne moreš spregledati vidika družine, saj je kot temelj družbe prisotna praktično pri vseh vprašanjih.

Glavni problem na področju materinstva je, da se ženske počutijo same in posledično nezmožne vzgoje otroka. Gre enostavno za vprašanje osamljenosti, katere glavni vzrok je individualizem. Epidemija je pokazala, da večinoma ni problem pomanjkanje denarja ali dela, ampak osamljenost.

To bolezen pa lahko pozdravijo le skupnosti družin. Potruditi se moramo, da družine in posamezniki ne bodo osamljeni. Ženska v skupnosti ne bo osamljena in se ne bo bala postati mama.

Kaj pa kariera - mnoge ženske se bojijo, da bo trpela njihova kariera, če bodo imele otroke. Kako usklajevati oboje?

Potrebni so zakoni in prakse, ki omogočajo usklajevanje materinstva in kariere. Hkrati je pomembno zavedanje, da materinstvo doda ženski pomembne izkušnje, ki ji pridejo prav tudi v poklicnem življenju in predstavljajo tudi dodano vrednost za delodajalca.

V skupnosti pa je potrebno najti tudi načine, da ženskam pomagamo, da lahko izkoristijo karierne priložnosti, ki si jih zaslužijo in združijo družinsko in poklicno življenje. Ampak spet, to je mogoče, kadar nisi sam. Sicer je kombiniranje obojega skoraj nemogoče in je potrebno izbrati. V skupnosti pa je mogoče bistveno več, saj se vloge lahko razporedijo.

Najslabše je, če se ženska odpove materinstvu, ker se počuti sama in rajši opravlja svoje delo. To je zelo žalostno, posebej za to žensko, pa tudi za skupnost, ki tako nima veselja, ki ga prinaša vsak nov otrok.

Zdi se, da so družine in otroci zapostavljeni v političnem sistemu. Otroci namreč nimajo volilne pravice. Temu ustrezno imajo družine manj »volilne moči«, ko politiki izbirajo, kam usmeriti svoj fokus. Kako izboljšati to stanje?

Ko sem omenil, da družine niso zastopane, nisem imel v mislih samo politike, ampak vse družbene sisteme, tudi banke, podjetja. Politika je le del družbe, ni vsa družba politika. Vsak del družbe ima svoj del odgovornosti. In mi kot družine ne pričakujemo nekih privilegijev, le priznanje naše odgovornosti.

Na splošno drži, da otroci nimajo volilne pravice, ampak mislim, da če bodo dobile družinske organizacije ustrezno mesto v družbi, da bodo lahko dobro zastopale družine, ni potrebe po spreminjanju volilnega sistema in pravil na volitvah. Potrebujemo le to, da smo resen sogovornik glede vprašanj, ki se tičejo družine. Nismo pa mi sindikat. Družina je temelj družbe in je pred posameznimi delavskimi cehi ali čim podobnim.

Neverjetno pa je, da ko govoriš o delavskih vprašanjih ali skoraj čemerkoli, ne moreš spregledati vidika družine, saj je kot temelj družbe prisotna praktično pri vseh vprašanjih. Zato je pomembno, da smo zastopani. Problematika bi tako postala središče javne razprave. Želimo, da vprašanje družine postane ključno vprašanje javne razprave.

V Evropski uniji se zdi, da so države, ki več delajo na področju družine, kar nekako kaznovane. Zakaj menite, da je temu tako?

Včasih na evropski ravni govorimo o vrednotah, pa mislim, da na evropski ravni ni treba govoriti o vrednotah, ampak predvsem implementirati v prakso družinsko politiko. Mislim, da je naloga države, da prizna družinskim organizacijam njihovo vlogo in jih upošteva pri načrtovanju družinske zakonodaje. Kadar se to ne zgodi, postane družinska politika politično vprašanje. Ampak mislim, da ni potrebe, da bi bilo to politično vprašanje.

Če prepoznamo vlogo družinskih organizacij, bo bistveno težje obsojati družinske politike. Ker gre za vprašanje skupnosti. Zdaj pa jim nekateri nasprotujejo, ker se zdi, da je družinska politika pomembno politično vprašanje. S priznanjem pomena civilne družbe bomo vprašanje družinske politike iz političnega vprašanja spremenili v vprašanje skupnosti.

In to je novost. V nobeni državi namreč vlade še niso zaupale odgovornosti za izvedbo družinske politike družinskim organizacijam. Mogoče bo lahko vaš zavod nekoč opravljal to vlogo.

Nekateri okoljevarstveniki trdijo, da odločitev, da nimaš otrok, ščiti planet. Kako komentirate takšno razmišljanje?

To je povsem neumno. Nemogoče je imeti kakršenkoli trajnostni razvoj brez generacijske uravnoteženosti. To pove dovolj. Če misliš, da bomo rešili planet tako, da bodo na njem sami starci in da bo manj ljudi, je to povsem egoističen pristop. Resnični problem ni človeštvo, ampak potrošništvo. Potrošništvo uničuje okolje, ne pa otroci.

Na eni strani imamo LGBT aktiviste, na drugi strani pa zagovornike družine, ki so običajno na povsem različnih bregovih. Je možno sobivanje enih in drugih – ali imamo lahko Evropo, ki je utemeljena na zdravih družinskih vrednotah in sprejema osebe LGBT?

Nobena druga skupnost ne more nadomestiti vloge družine. To pa še ne pomeni, da kogarkoli izključujemo.

Področje družine ni ideološko. Gre za realnost. Vsakdo je svoboden in lahko živi, kakor želi. Gre pa za vprašanje družbenih prioritet. Vloga družine je pomembna in nenadomestljiva ter drugačna od vseh drugih skupnosti. Nobena druga skupnost ne more nadomestiti vloge družine. To pa še ne pomeni, da kogarkoli izključujemo.

Podobno kot ne moremo reči, da je zdravnik pomembnejši od odvetnika, ker imata različni vlogi, obe potrebujemo in vsaka ima svoje mesto. Brez družine in odgovornosti, ki jo prevzema, ni prihodnosti. To je dejstvo, ki pa ne pomeni, da smo proti komurkoli ali kakšni drugi zvezi.

Pravzaprav o njih ne bi izgubljal besed, ker se v družinskih organizacijah z drugimi skupnostmi kot takimi ne ukvarjamo. Mi govorimo o odgovornosti in funkciji družine in jo vidimo kot prioriteto družbe. To pa ne pomeni, da nasprotujem drugim zvezam.

Krščanska demokracija in Evropska ljudska stranka kot osrednja stranka krščanske demokracije je bila včasih eden glavnih zagovornikov družinskih vrednot, danes pa se zdi, kot da so jih opustili. Zakaj je prišlo do tega?

Ko govorimo o identitetni politiki, mislim, da je to nekaj, kar spada v preteklost. Danes so časi drugačni in temu je treba prilagoditi komunikacijo. Več moramo govoriti o naših izkušnjah, odgovornosti in družinski realnosti in manj o t.i. družinskih vrednotah.

Če damo na prvo mesto izkušnje, bomo zgled tistim, ki se še niso odločili za družinsko življenje. In ko bodo videli našo radostno odgovornost, bodo lahko sledili tem izkušnjam in prišli do vrednot.

Vrednote same po sebi hitro postanejo ideologija. Družina pa je realnost, ne ideologija, in ne potrebuje ideologije.

Če bi vas predsednik Evropske komisije ali predsednik neke evropske vlade poklical in vprašal, kakšne ukrepe naj sprejme, kaj bi mu svetovali?

Vsaka država je drugačna, zato tudi mislim, da ni nekih univerzalnih ukrepov. Na splošno bi rekel, da ne potrebujemo privilegijev, le pravico in ustrezno mesto v družbi. So države, kjer ljudje živijo v resnično nepravičnih davčnih ali pokojninskih sistemih, kjer imajo ženske veliko izzivov pri družinskem in službenem življenju in kjer so družinske organizacije v slabem stanju. Treba se je prilagajati posamezni situaciji. Tudi družine na podeželju imajo druge probleme kot družine v velikih mestih. Glede na to se potem pripravlja ukrepe.