Vlada udari po srednjem sloju, mediji pa navdušeno ugotavljajo, da bo "revnim vzela manj"



Bila so leta, ko smo v času »kislih kumaric« prebirali o tem, katero od »znanih« slovenk so zalotili zgoraj brez nekje na hrvaški obali ali pa kateri slovenski alfa samec si je poleg žene omislil še ljubico za »bildanje« svojega libida.

Danes je drugače. V času dopustov se namesto s kislo zelenjavo ukvarjamo celo s tako pomembnimi vsebinami, kot so davki, dohodnina in trošarine. Vlada namreč, zelo na hitro, vlaga 4 zakonske predloge, ki pod črto pomenijo ponovni dvig davčnih obremenitev za vse, ki tako ali drugače prispevajo v javno blagajno. In to v času vsesplošne draginje in armagedonskih napovedi glede gospodarstva in inflacije.

In zakaj hitenje? Teorij je lahko več, od tiste, da se želijo izogniti pretirani publiciteti, saj je čas dopustov, do te, da pač brezkompromisno radirajo vse bistvene (tudi dobre) vsebinske spremembe, ki jih je v davčne politike vnesla predhodna vlada.

A problem je globlji in bistveno resnejši. Pri davkih, dohodnini in trošarinah ne gre zgolj za »popravke« takih ali drugačnih zakonov. Gre za bistvene vsebine državnega upravljanja. In gre za temeljno razumevanje in dojemanje države ter njene vloge napram državljanu, kot, bolj ali manj, opravnomočenemu samostojnemu posamezniku.

In tukaj se pokaže vsa razsežnost prepada, ki od zdajšnje loči prejšnjo, liberalnejšo usmeritev vlade, ki posamezniku »pušča« več, sama pa jemlje manj in poskuša v tem okviru racionalizirati svoje podsisteme tako, da bo servis še kvaliteten, a racionalen. Po tej logiki naj torej posamezniku ostane čim več, da s tem razpolaga, kot sam meni, da je najbolje. Država noče biti mati, ki bo zanj odločala in »prelivala«, pač pa zgolj formalni okvir, ki zagotavlja osnovne družbene funkcije, sisteme in podsisteme.
V okviru davčnih sprememb prejšnje vlade je bil dan pomemben signal, ki je ljudem sporočal, da je delo (spet) cenjeno, da so državljani, ki ustvarjajo več, spoštovani in zaželeni

Vračanje na plansko-socialistični pristop


V okviru davčnih sprememb prejšnje vlade je bil dan pomemben signal, ki je ljudem sporočal, da je delo (spet) cenjeno, da so državljani, ki ustvarjajo več, spoštovani in zaželeni in da Vlada razume bistvo ideje, po kateri naj državljanom ostaja čim več, zato da profitira tudi država. Skozi manjše obremenitve (davke, trošarine) ostane več za trošenje, s tem pa posledično več prilivov v davčni blagajni. Ta praksa je že zdavnaj dokazana in uveljavljena skozi davčne politike nam sorodnih (in uspešnejših) tranzicijskih držav.

S trenutno napovedanimi popravki pa se v osnovnem razmišljanju vračamo na preživeti sistem plansko-socialističnega pristopa, kjer država ponovno stremi k razpolaganju z več, zato da bo (praviloma ne tudi racionalno) skozi svoje politike in podsisteme delila tam, kjer meni, da je potrebno (samo poglejte torkovo naslovnico Dela, ki vam med vrsticami sporoča, da ni cilj, da bi imeli več vsi, ampak da se samo nekaterim vzame manj!?).

https://twitter.com/Rok_DS/status/1554366398499110913

Posledično ustvarja vrednostni sistem, kjer je nesmiselno preveč delati in (za)služiti, saj se skozi višje davke temu ustrezno tudi več vzame. Delo torej ni več vrednota, saj od ustvarjenega pravzaprav služijo drugi. In ko se dela vse manj, je tudi vse manj vsega, za vse. In ta način razmišljanja se ponovno vzpostavlja kljub vsem opozorilom OECD in drugih finančnih institucij, da so davčne obremenitve v Sloveniji previsoke, plače preobremenjene, da smo nekonkurenčni in da na dolgi rok kot družba s tem izgubljamo. To, da se venomer jemlje zgolj najbolj produktivnim posameznikom in z višjimi davki kaznuje vsakega, ki proizvede več, je smrt za razvoj in napredek.

Finance so izračunale, da bi v letu 2023 tisti z minimalno plačo sicer dobili nekoliko (13 € mesečno) več kot po obstoječi Janševi reformi, a že tisti s povprečno pol manj kot po veljavni, tisti s plačo dvojno povprečni pa dvakrat manj, kot bi dobili po veljavni zakonodaji. V sledečih letih bodo na izgubi vsi, razlike pa še večje.

To, da se venomer jemlje zgolj najbolj produktivnim posameznikom in z višjimi davki kaznuje vsakega, ki proizvede več, je smrt za razvoj in napredek.

Demonizirani največji plačniki davkov


Nič novega. A vse je še bolj tragično, ker se je pokazalo upanje, da je vendarle čas za spremembo v miselnosti. Da se bo nehalo demonizirati sposobne, ki zaslužijo več, in idealizirati tiste, ki ne prispevajo nič ali pa manj. In nehalo manipulirati z dejstvom, da se olajšava pozna bolj tistemu, ki plačuje višje davke. Halo. Saj tudi v skupno blagajno plačuje neprimerno več! Od MSM in sindikatov ne boste slišali podatka, da v Sloveniji okoli 23 % ljudi plačuje 80 % davkov.



Še več, taisti sindikalno-MSM valjar jih brezsramno demonizira in namenoma pozablja, da se prav iz njihovih prihodkov napaja velika večina tistih, ki benti, »kolesari« in se pritožuje, kakšne hude socialne razlike da so v Sloveniji. In to kljub temu, da mednarodne primerjave kažejo, da smo po Ginijevem koeficientu (stopnja dohodkovne enakosti) v samem vrhu držav.

A nič ne pomaga. Sliši se zgolj glas levosučno orientiranih MSM, politiziranih sindikatov, kupljenih nevladnikov in plešoče večine v parlamentu. Opozicija in bivša »oblast« je obsojena na kakšen čivk (vpraša se jih tako nič), podjetniki in obrtniki, skupaj z zbornico, zmorejo zgolj razočarano jamranje (kako dolgo še?), vsebinsko vsesplošno družbeno razpravo pa lahko zgolj sanjamo. Sploh na kakšni »javni« RTV.

Ena in ista pesem. A ko se (morda naivno) predlagajo drugačni pristopi, novejši obrazi in nekontaminirani politiki, gredo v zrak praktično vsi, še posebej desno od sredine. Eni so namreč nedotakljivi, drugi, žal, neulovljivi. In tako do bridkega konca oz. praznih žepov. Kar bo pač prej.

https://twitter.com/UrosUrbanija/status/1554565169401012225
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike