Volitve brez zmagovalca in z mnogo poraženci. Največja ponovno desna sredina

POSLUŠAJ ČLANEK
Kisli obrazi velike večine predsedniških kandidatov, ki so jih minuli večer v Cankarjevem domu bolj ali manj uspešno skušali prikriti kameram, pričajo, da prvi krog predsedniških volitev pravega zadovoljstva ni prinesel nikomur. Z izjemo morda Marjana Šarca, ki pa tekmo nadaljuje z večjim zaostankom kot katerikoli drug predsedniški kandidat, ki se je v samostojni Sloveniji uvrstil v 2. krog predsedniških volitev.

Pahorju je zagotovo žal slabih 22 tisoč glasov, ki mu jih je zmanjkalo in najbrž po tihem preklinja Kučana, Janšo in vreme, ki so mu preprečili, da bi to igro končal že včeraj.

S trde levice so vseskozi vsiljevali idejo, da je Pahor Janšev kandidat, a prav predsednik SDS je s svojim "navodilom" omogočil drugi krog in vanj porinil Kučanovega kandidata. Politično povsem razumljivo, saj ni mogel Romane Tomc kar tako pustiti pogoreti. Nasploh je bil SDS na teh volitvah v vnaprej izgubljeni situaciji, iz katere so se izvlekli ranjeni, a brez smrtnih žrtev.
Že sama sprijaznjenost s tem, da desna sredina ni več zmožna ponuditi kandidata, ki bi se resno vmešal v politični boj za predsednika Republike Slovenije, je velik poraz sam po sebi.   

Politična marginalizacija


Predvsem je žalostna potrditev spoznanja, da družbeno-politična opcija, ki je izšla iz osamosvojitvenega demokratičnega preporoda, dandanes lahko vpliva zgolj še na to, ali bo levica predsednika dobila v prvem ali drugem krogu.

Že drugič zapored se je zgodilo, da končna volilna izbira ni več med levico in desnico, kontinuiteto in pomladjo ... (kakorkoli hočete), temveč med levim in še bolj levim kandidatom. V smislu "isto sra***, drugo pakovanje," kot je na nekoliko lepši način lucidno karikiral sam Janša.

Pravzaprav je že sama sprijaznjenost s tem, da desna sredina ni več zmožna ponuditi kandidata, ki bi se resno vmešal v politični boj za predsednika Republike Slovenije, velik poraz sam po sebi.

Zadeva bi vseeno bila manj zaskrbljujoča, če ta trend ne bi izhajal tudi iz državnozborskih volitev. Desno-sredinska (nekoč pomladna) politična opcija vse od leta 2004 po dosegu v volilnem telesu na vseh frontah vidno nazaduje.

Če je blok in njegovi kandidati še v začetku prejšnjega desetletja prepričali čez 450 tisoč volivcev, so jih na zadnjih državnozborskih volitvah zgolj še 262 tisoč, v nedeljskem prvem krogu predsedniških volitev pa manj kot 164 tisoč. Ob tem je pomenljivo, da se številka skoraj na tisoč natančno ujema z glasovi "proti" ob referendumu o drugem tiru, kar še potrjuje slutnjo, da je to njen trenutni domet.

Po volitvah 2014 je bila desna sredina marginalizirana na manj kot predstavniško tretjino, po letošnjih pa zgolj še na 20 odstotkov opredeljenega volilnega telesa.

Kdor misli, da je trend naključen, da so predsedniške volitve (in referendum) pač specifične in da bo na državnozborskih, brez resnih sprememb v politični strategiji, bistveno bolje, živi v veliki iluziji.    Podpora desno-sredinskemu bloku na zadnjih petih državnozborskih volitvah:

Po volitvah 2014 je bila desna sredina marginalizirana na manj kot predstavniško tretjino, po letošnjih pa zgolj še na 20 odstotkov opredeljenega volilnega telesa.

Slovo od pomladi


Trend je predvidljiv in v komentarju Slovo od pomladi sem leta 2014 zapisal, da je brez spoznanja pomladne politične, medijske in civilnodružbene sfere o nujnosti spremembe preživetih miselnih konceptov, oblast za pomladno politiko za nedoločen čas izgubljena.

Poudarek je na spoznanju celotne (nekdanje) pomladne opcije, saj praksa kaže, da tisti njen del, ki se vendarle trudi stvari delati drugače, v okovih starih miselnih vzorcev, ki oklepajo blok kot celoto, le mukoma dela premike.

Ljudmila Novak je z dobrimi sedmimi odstotki stranki prigarala nekaj novih glasov in volitev ne zapušča kot poraženka. Vendar tudi ne kot zmagovalka. Povsem pa sta pogoreli preostali dve predstavnici iz pokra dam. Njun katastrofalen izkupiček zgolj pritrjuje dejstvu o kontraproduktivni gneči na omejenem konservativnem političnem polu.

Izvirni greh


Kaj je torej v politiki strategov (nekdanjih) strank slovenske pomladi tako zelo narobe, da iz volitev v volitve postajajo bolj postranski, vse manj pomemben faktor? Vsekakor ne moremo reči, da nimajo znanja, kadrovskega potenciala, ali da v politične boje pošiljajo slabe kandidate. Nasprotno, tako Tomčeva kot Novakova sta se v kampanji izkazali kot odlični predsedniški kandidatki, a vendarle sta skupaj komajda presegli petinsko volilno podporo.

Sam še vedno menim, da je izvirni greh v prepustitvi širokega polja zmerno-liberalne sredine levici po letu 2004, ko se je SDS pragmatično obrnila proti približno tretjinskemu konservativnemu volilnemu bazenu in od tam izpodrinila obe demo-krščanski stranki. Za razliko od SDS namreč ti zaradi svojih nazorskih izhodišč nimata dosega izven konservativnega telesa.

Namesto, da bi se z levico borili za zmerne sredinske volivce, jih je ta pobrala brez boja, ki sedaj poteka v gneči znotraj konservativne desnice. Ta je privedel do sporov, ki jih volivci sedaj kaznujejo tudi z volilno abstinenco.

In prav slednja je še en poraz, večji z vsakimi novimi volitvami. To je poraz demokratične kulture, ki je v Sloveniji povsem zanemarjena in poraz družbe (medijev), ki politiko obravnava izrazito negativno, kot je to v oddaji TV Slovenija najbolje opisal dr. Ivan Štuhec.

Vse nižja volilna udeležba in naraščajoča apatičnost slovenskih državljanov v smislu "ni vredno, vsi so isti", je večja nevarnost za našo nezrelo demokracijo, kot si najbrž predstavljamo. Zato ji bomo na Domovini v kratkem posvetili posebno obravnavo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

film, Videnje, sv. Hildegarda
Predlog za film: Videnje
8. 9. 2024 ob 12:30
recept, špageti, zelenjava
Špageti z zelenjavo in kurkumo
8. 9. 2024 ob 9:00