Vremenoslovec Brane Gregorčič: Nič ne pomaga, če se je prej 1000 let dalo živeti na nekem obalnem območju, čez 50 let pa tega območja ne bo več (1. del)

Sredi poletnih neurij in vročine smo se o meteoroloških vidikih letošnjega poletja in širšega dogajanja pogovarjali z znanim slovenskim meteorologom, Brankom Gregorčičem. Slovenska javnost ga pozna od samih začetkov televizijske predstavitve vremenske napovedi na nacionalni televiziji, kjer je bil aktiven preko 30 let, trenutno pa je koordinator stikov z javnostmi za področje meteorologije na ARSO.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o vremenskem dogajanju letošnjega poletja, odstopanjih glede na dolgoletno povprečje, neurjih, temperaturnih rekordih ter izzivih, ki jih prinaša segrevanje ozračja. Preberite tudi, kakšen avgust pričakujemo letošnje poletje.

Meteorološko gledano smo že zakorakali v drugo polovico poletja. Kakšno je letošnje poletje z meteorološkega vidika? V čem odstopa in v čem je »običajno«?

Zadnjih deset let smo vajeni vročih in dokaj sušnih poletij. Letošnje je dokaj vroče in povprečno mokro. Ni ekstremno vroče, je pa nadpovprečno toplo. Od dolgoletnega povprečja odstopamo za nekje 2 °C.

Kaj pomeni dolgoletno povprečje? Odkar poznamo meritve ali je to neko določeno obdobje?

Običajno gre za tridesetletno obdobje. Pri nekaterih meritvah še uporabljamo obdobje 1981–2010, večinoma pa že 1991–2020. V tem času se je povprečna temperatura dvignila za približno pol stopinje.

Temperaturno smo letos nad povprečjem glede na obe obdobji. Ni pa tako ekstremno kot lani, ko smo imeli, še posebej v Zahodni Sloveniji, najbolj sušne razmere v zadnjih stotih letih.

Letos imamo vročino, ki se pojavi občasno. Imeli smo tri vročinske valove, ki so trajali 4–5 dni, potem pa se je vedno pojavila vremenska motnja, ki je za nekaj dni osvežila ozračje. Tako nimamo niti vročine niti suše, vremenske motnje pa se pojavljajo predvsem v obliki neviht, žal tudi neurij.

Zakaj pa prihaja do neurij?

Če se nevihtno dogajanje pojavi pri višji temperaturi, je bolj burno kot denimo pred 50 leti, ko so bile temperature nekoliko nižje. So pa neurja stalnica tega območja že od nekdaj. Za naše območje so značilni odkloni v različne smeri. Lahko pride k nam vroč in suh afriški zrak, ki prinese suho vročino. Če pride zrak iznad Sredozemlja, imamo zoprno soparno vročino, lahko pa se zgodijo tudi prodori hladnejšega in vlažnejšega severnoatlantskega zraka.

Mi se pogosto nahajamo ravno na meji teh zračnih mas, kjer nastajajo najbolj intenzivni vremenski procesi, kot so nevihte in neurja. Občasno nas zajamejo tudi vremenske fronte s severa in takrat imamo takšno vreme, kot je letos, ko smo ravno na meji med vročino, ki se zadržuje nad Sredozemljem in podpovprečno hladnim zrakom severno od Alp. Ta meja se včasih pomakne malo bolj severno, včasih pa malo bolj južno in takrat imamo nevihte in žal tudi neurja.

Mi se pogosto nahajamo na meji zračnih mas, kjer nastajajo najbolj intenzivni vremenski procesi, kot so nevihte in neurja.

Je teh neurij zadnja leta več, kot jih je bilo v preteklosti?

Vtis je, da jih je več, kar lahko pripišemo dvema razlogoma. Prvi je bistveno večja sposobnost detekcije kot včasih, saj danes lahko neurje vsak posname z mobilnim telefonom in razširi po družbenih omrežjih, mediji pa to pogosto pograbijo in ustvari se subjektivni vtis, da je teh dogodkov več.

Drugi razlog pa je toplejše ozračje. Glede na povprečje prejšnjega stoletja lahko govorimo o 2 °C toplejšem ozračju. Z vsako stopinjo segrevanja pa se za 7 odstotkov poveča količina vodne pare, ki je lahko v ozračju. Več vodne pare pa pomeni več energije za vremenske procese.

Ta energija se običajno sprošča iz latentne toplote, ki se sprošča, ko se vodna para v oblaku kondenzira in nastajajo padavine. Z več toplote se pojavijo močnejša vertikalna gibanja ter posledično intenzivnejši nalivi in večja nevarnost toče.

Lahko torej rečemo, da so neurja bolj intenzivna, število pa je zelo odvisno od vremenske situacije. Letos jih je več kot lani, ko smo imeli zelo suho vročino, ki pa je povzročala druge nevšečnosti, kot so suša in požari.

Začetek poletja se nam je zdelo, kot da smo v podaljšani zimi, da je hladneje, kot smo vajeni temperatur maja in junija. Kaj kažejo številke?

Opažam, da se mlajša generacija ne spomni hladnejših prehodov med pomladjo in poletjem, kot se jih spomnimo malce starejši. Včasih je bilo nekaj povsem običajnega, da se vročina ni pojavila že na začetku junija. Letos se je šele v drugi polovici. Je pa bila količina padavin letos blizu dolgoletnega povprečja. Na nekaterih merilnih postajah celo nad njim. Ne bi pa rekel, da je bilo zelo deževno.

Ker do vročinskega vala, za razliko od nekaj zadnjih poletij, ni prišlo že v juniju, lahko rečemo, da imamo letos bolj normalno poletje kot denimo lani. Zdi pa se, da so se ljudje že tako privadili na vroča poletja, da se že čudijo, ko začetek ni tako zelo vroč. Letos se afriški zrak zadržuje nad Sredozemljem in ne vdira proti severu.

Kaj to pomeni za nadaljevanje poletja?

Tudi avgusta ne pričakujemo ekstremne vročine. Izračuni, kolikor so na daljši rok zanesljivi, kažejo, da ne bomo imeli vročinskih valov. Verjetno bo kakšen dan temperatura nad 30 °C, večinoma pa bo nižje, kar je blizu dolgoletnega povprečja za ta letni čas. Vsaj v prvi polovici avgusta, za drugo polovico še nimamo zanesljivih napovedi.

Kako natančne so napovedi za daljša obdobja? Radi klikamo na naslove, ki na začetku poletja napovedujejo, kako vroče bo, ali na začetku zime, koliko snega bo zapadlo. Kaj se dejansko da napovedati tako daleč v naprej, kje pa govorimo bolj o horoskopu in pratikah?

Ko smo primerjali lanske in letošnje spomladanske izračune za poletje, smo zaznali nekaj uporabnih signalov. Lani so se glede padavin nakazovale sušne razmere za južno in normalne razmere za severno polovico Evrope. Letos ni bilo signala za sušo v delu, kjer je bila lani najbolj izrazita in tudi v Sredozemlju je letos količina padavin nekako skladna z dolgoletnim povprečjem za to območje in ta letni čas.

Napovedi so tudi za letos kazale na nadpovprečno visoke temperature, vendar manj izrazito kot lani, ko smo imeli poleg poletja 2003 najbolj vroče poletje na območju Slovenije. Letos tako izrazite vročine ne bo. Ob nadpovprečnih temperaturah in povprečni količini padavin pa je logično, da je več krajevnih neurij. Temu se ne da izogniti.

Ker do vročinskega vala, za razliko od nekaj zadnjih poletij, ni prišlo že v juniju, lahko rečemo, da imamo letos bolj normalno poletje kot denimo lani.

Kaj vpliva na to, da kakšno leto pride k nam suh afriški, drugič pa moker atlantski zrak? Geografija je vendar ves čas enaka.

Spreminja se valovna dolžina t. i. Rossbyjevih planetarnih valov. Gre za mejo med subtropskimi toplimi zračnimi in subpolarnimi hladnejšimi zračnimi masami. Ta meja valovi vzdolž zemeljske površine. Včasih imajo valovi veliko amplitudo in lahko vroč zrak pride do Skandinavije ali pa mrzel v Sredozemlje, včasih pa so te amplitude manjše.

Letos je ta meja zelo izrazita ravno na našem območju, zato so vremenska dogajanja posledično pri nas bolj burna.

Te dni beremo o temperaturnih rekordih iz ZDA, Evrope in Azije. Na Kitajskem so namerili rekordnih 52 °C, na Siciliji 48 °C. O kako ekstremnih pojavih govorimo v teh primerih?

Pri teh globalnih temperaturnih ekstremih je treba biti malce zadržan. Včasih se že napoved interpretira, kot da je bila temperatura že izmerjena, potem, ko se to morda ne zgodi, pa ni novice, ki bi zadevo uravnotežila. Ne vem, ali so res izmerili 48 stopinj na Siciliji, ali pa so jih morda »zgolj« 44. Mediji gredo radi v ekstreme. Ameriški jugozahod je trenutno izjemno vroč. Na območju Velikih jezer pa je razmeroma hladno, ampak o tem seveda nihče ne poroča, ker ni zanimivo.

Globalno segrevanje je dejstvo. Planet je v celoti toplejši za več kot stopinjo, Evropa za približno dve. Zato je pričakovati vročinske rekorde. Na Severni polobli je trenutno poletje in odvisno od planetarnih valov imamo bolj vroča in manj vroča območja. Vedno pa se berejo novice od tam, kjer je anomalija največja.

Pri nas smo rekord dosegli leta 2013, ko je šlo malo čez 40 °C. Takrat so bili za to optimalni pogoji, saj so bila tudi tla zelo izsušena. Če so tla tako namočena, kot so letos, ob enaki zračni masi ne nastanejo tako visoke temperature, ker gre del energije za izhlapevanje iz tal. Trenutno tudi rastlinje prestreže precej toplotne energije z razvojem listne mase. Da pride do rekorda, se mora poklopiti več pogojev. Res vroč subtropski zrak, ki pride na dovolj suho podlago.

Kaj kažejo podatki, je teh ekstremnih dogajanj vendarle več, ali zaradi povezanosti sveta in družbenih omrežij le za vsako od njih sproti izvemo?

Mediji in družbena omrežja danes bliskovito razširijo vsako novico.

Segrevanje planeta povečuje intenziteto vročinskih valov, večja je vsebnost vlage v zraku in zato je večja verjetnost za nalive, tudi poplave. Sama vsebnost vodne pare ni dovolj, da se nekaj zgodi. Priti mora tudi do dviganja. To se zgodi zaradi stika z gorsko pregrado ali sinoptičnega dviganja v ciklonih in vremenskih frontah.

Velik delež »krivde« zagotovo nosijo družbena omrežja in mediji, ki bliskovito razširijo te novice. Segrevanje planeta povečuje intenziteto vročinskih valov, veča vsebnost vlage in zato je večja verjetnost za večje nalive, tudi poplave. Slednje se je pred dvema letoma zgodilo v Nemčiji, ko so imeli ciklon, ki je povzročil katastrofalne poplave, kar je za poletje sorazmerno redek pojav.

Včasih so do nas prišle informacije samo o najbolj burnih pojavih. Denimo, ko je ob koncu prve svetovne vojne Dunajsko predmestje Wiener Neustadt prizadel tornado, ki je zahteval dvajset življenj. Danes bi jih verjetno več, saj je območje bistveno bolj gosto poseljeno

Včasih so do nas prišle informacije samo o najbolj burnih pojavih. Denimo, ko je ob koncu prve svetovne vojne Dunajsko predmestje Wiener Neustadt prizadel tornado, ki je zahteval dvajset življenj. Danes bi jih verjetno več, saj je območje bistveno bolj gosto poseljeno. Potem pa sto let ni bilo takšnega pojava in na tistega smo praktično pozabili. Ko so bili pred leti tornadi okoli Benetk, smo iskali zgodovinske podatke takšnega dogajanja v naši okolici in ne drži, da se to v Evropi včasih ni dogajalo. Hkrati pa tudi ne moremo reči, da njihovo število tornadov v Dunajski kotlini upada. Pri nas smo zabeležili samo enega na Ljubljanskem barju  leta 1986, ker sicer geografija onemogoča njihov nastanek.

Vremenske ujme so bile tudi včasih in v anale so šle res samo najhujše, zato je težko postaviti neko objektivno merilo, ko se primerjamo s preteklostjo. Danes so tudi sistemi za njihovo zaznavo bolj dostopni in razširjeni.

Avstrijci so naredili analizo vremena na območju Alp za zadnjih 250 let. Ugotovili so, da je vročinskih valov danes več, kot jih je bilo včasih, dnevna spremenljivost vremena pa je podobna. Višja temperatura pomeni več vodne pare, kar pomeni več energije za vremenske procese. Ne moremo pa postaviti samo na podlagi tega nekih trendov števila oz. izida neurij. Ni tako enostavno.

V začetku meseca smo izvedeli, da je povprečna temperatura zemlje dosegla nov rekord in je presegla 17 °C. Kaj pomeni ta številka?

Gre povprečje vseh meritev v obeh hemisferah. Glede na to, da imamo trend globalnega segrevanja, je logično, da se najde tudi najtoplejši teden v zgodovini meritev.

Na visoko vrednost pa letos vpliva tudi pojav el niño. Gre za pojav, ki je v povezavi z močjo pasatov, ki pihajo od vzhoda proti zahodu. Ko so močnejši, narivajo površinsko vodo iz Pacifika proti Indoneziji in iz Atlantika v Mehiški zaliv, ob Južni Ameriki pa se posledično na površje dvigne hladnejša voda. Takrat govorimo o pojavu la niña. Ko pasati oslabijo, pa nastopi el niño in povzročijo, da se začne toplejša voda v Pacifiku vračati proti vzhodu, manj pa je siljenja površinske vode v Mehiški zaliv. Posledično je manj orkanov nad Atlantikom in več tajfunov nad Pacifikom.

Letos je površina Pacifika in s tem zraka nad njo toplejša, zadnja tri leta pa smo imeli negativno anomalijo pri temperaturi površinske vode in zraka na tem območju. Gre pa predvsem za pojav, ki vpliva na vreme v tropskem in subtropskem pasu. Nad Evropo neposrednega vpliva nima. Bolj je za nas zanimiv lokalni dvig temperatur, ki je večji od globalnega.

Kaj torej ti lokalni dvigi temperatur za dve stopinji segrevanja pomenijo za nas v Sloveniji?

Toplogredni plini omogočajo življenje na Zemlji. Brez vodne pare in ogljikovega dioksida bi bila osončena polovica Zemlje peklensko vroča, senčna pa ledeno mrzla. Toplogredni plini v atmosferi skrbijo za bolj enakomerno porazdelitev temperature okrog zemlje in zmanjšujejo razlike med dnevom in nočjo. Največje razlike med dnevom in nočjo imajo v puščavah, kjer je v zraku malo vodne pare, ki je najmočnejši toplogredni plin, njena količina v zraku pa je bolj ali manj konstantna.

Problem je ravnotežje, ki ga povzroča koncentracija CO2. Dokler je bila naravno regulirana, smo imeli ravnovesje, ki je bilo značilno za preteklo stoletje. Proti koncu 20. stoletja pa se je s povečanjem izpustov začelo ravnovesje rušiti oz. se vzpostavlja novo ravnovesje, ki pa bo morda za nekatere problematično, ker smo bili navajeni na prejšnje ravnovesje, ki je trajala par sto let. V nekaj desetih letih pa se vzpostavlja novo, ki ga še ni, tudi temperatura se še vedno dviga, kar je izziv za človeka, rastline in živali.

Človek se morda še najlažje prilagodi, z izolacijo domov in spremembo poljščin na določenih območjih. Morda je še največji problem, če se bo nadaljevalo dviganje gladine morij, za obalna mesta. Včasih so se takšne prilagoditve dogajale čez daljša obdobja, zdaj pa se vse to dogaja v krajšem obdobju, s čimer se zaostrujejo problemi. Ledene dobe in otoplitve so bile sicer tudi v preteklosti. Je pa vprašanje, kakšne spremembe so bile in koliko ljudi je takrat sploh živelo.

Zdaj govorimo o najvišji temperaturi v znani zgodovini Zemlje. Kaj je ta znana zgodovina zemlje?

To je obdobje, v katerem razpolagamo z meritvami oz. ocenami razmer, ki so kolikor toliko verodostojne. Torej nekje zadnjih 250 let, bolj kvalitetne zadnjih 100 let. Ostale metode so bolj zgodovinsko-geološke, torej preučevanje sedimentov in letnic na drevju, iz česar sklepajo na zime in poletja. Ampak to niso direktne meritve.

Je bila v času človeštva temperatura že kdaj višja, kot je danes?

Na to težko odgovorim, ker nisem ekspert na tem področju.

Pogosto govorimo o dvigu temperature glede na čas pred industrijsko dobo. Kako relevantna je ta številka, glede na to, da se podnebje ves čas spreminja in smo poznali otoplitve in mini ledene dobe? Kako relevantno je gledanje na predindustrijsko dobo pri ciljih, ki si jih zadajamo pri zelenem prehodu?

So faktorji, ki vplivajo na podnebje in niso v domeni človekove aktivnosti. Gre za osciliranje zemeljske osi, sončevo aktivnost, tudi kakšne padce meteoritov, ki so lahko povzročili tudi globalne spremembe. Veliko se govori o tem glede izumrtja dinozavrov, ampak zavedati se je treba, da takrat ljudi še ni bilo. Tukaj je več teorij.

Glede na to, da je naše življenje omejeno nekje na 100 let, je najbolj zanimivo za nas, kaj se dogaja znotraj tega obdobja. To najbolj skrbi določene kroge, posebej tiste, ki so najbolj prizadeti. Nič ne pomaga, če se je prej 1000 let dalo živeti na nekem obalnem območju, čez 50 let pa tega območja ne bo več. Tukaj so lahko neke težave.

Slovenija ni ravno v prvi vrsti prizadetih območij, saj smo blizu Sredozemlja in Alp. Alpe so naravni prestreznik vlage, zato padavin pri nas verjetno ne bo zmanjkalo. Tudi sicer so letne količine padavin pri nas ravno zaradi tega sorazmerno visoke. Ravninski del Srednje Evrope jih ima bistveno manj, pa tudi tam uspevajo gozdovi in kmetijske kulture. Morda bo največji problem sezonska porazdelitev z vse bolj deževnimi zimami in sušnimi poletji, kar pomeni, da si bo verjetno treba ustvariti kakšne zaloge vode za prebroditev sušnih obdobij. Imamo tudi podtalnico, ki akumulira viške zimske vode, tako da hujših težav ne pričakujem tudi v prihodnje.

Drugo vprašanje je kmetijska suša, predvsem na območjih, kjer so tla bolj peščena in ne akumulirajo vode na daljše obdobje. Tam bo potrebno razmisliti o namakanju, zadrževalnikih in morda spremembi kultur.