Vrh zveze NATO v Londonu: komedija za zjokat

Embed from Getty Images
Pravkar minuli vrh zveze NATO v Londonu je postregel s pravim šovom in je na trenutke bolj spominjal na cirkus kot pa na resno srečanje državnikov. Očitno so ga tudi mediji želeli prikazati v tej luči, in povprečnemu človeku skoraj ni ostalo drugega, kot da se smeji. Smeh bi bil seveda upravičen, če stanje v resnici ne bi bilo žalostno.



Vrh je izpadel kot farsa, a je v svojem bistvu razgalil vso resnost situacije. Ne glede na trepljanje državnikov in izrečene besede o zavezanosti miru in privrženosti skupni obrambi, je postalo jasno, da je NATO v globoki krizi. Mogoče celo v najgloblji doslej.

NATO: biti ali ne biti

Čeprav so mediji Trumpa, Erdogana in predvsem Macrona prikazovali kot glavne komedijante, pa so ravno oni stopili iz okostenelih okvirjev in zavezništvo postavili pred dejstvo: reforme ali propad. Da NATO kot učinkovita in ciljno usmerjena varnostna skupnost na najvišjem nivoju ne obstaja več, vemo že dolgo, in mnogo jih meni, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo individualni interesi vezi med članicami zrahljali do te mere, da bo zavezništvo propadlo.

Če nas preko Berlinskega zidu ne gledajo več mrki Sovjeti, to še ne pomeni, da nas nihče ne ogroža; če nas ne ogroža ta trenutek, to še ne pomeni, da nas ne bo čez pet let.

Del stroke in politike že dalj časa opozarja, da NATO po koncu hladne vojne nima več skupnega sovražnika, zato njegov obstoj nima smisla. Vrag pa je v tem, da članice Nata še kako imajo skupnega sovražnika, le da se tega ne zavedajo; tega se ne zaveda niti NATO sam. Največji trik Hudiča je, da nas prepriča, da ne obstaja.

In prepričal nas je. Tudi laična javnost večinoma sledi ideji, da je komunizem padel, torej varnost in demokracija nista več ogroženi. Kakšna zmota. Na žalost tako razmišlja tudi večina politične, če ne tudi vojaške sfere na Zahodu, zato se NATO kot organizacija ni sposoben prilagajati sodobnim varnostnim izzivom. Če nas preko Berlinskega zidu ne gledajo več mrki Sovjeti, to še ne pomeni, da nas nihče ne ogroža; če nas ne ogroža ta trenutek, to še ne pomeni, da nas ne bo čez pet let.

Viri ogrožanja so danes popolnoma drugačni kot so bili med hladno vojno. Grozi nam kibernetska vojna, grozi nam terorizem, predvsem islamski, grozijo nam ilegalne migracije in posledično kriminal, ki ga policija ne more več obvladovati. In v končni fazi moramo poleg asimetričnega bojevanja biti spet pripravljeni tudi na konvencionalne spopade, saj glede na svetovne demografske in ekonomske trende Zahod tudi v tem smislu kaj kmalu ne bo več nepremagljiv.

Nujne reforme in večji izdatki

Od zveze NATO je odvisna prihodnost Zahodne civilizacije. In ne le od vojaške pripravljenosti in hitrega odgovarjanja na nove varnostne grožnje, bistvena je ideologija. Ali so se članice zmožne poenotiti do te mere, da ostanejo skupaj? V Londonu smo slišali nek zelo mlačen da, upajmo, da ne s figami v žepu. Zdi se, da so komedijanti vsaj deloma streznili ostale (Trump z grožnjami o izstopu, Macron s senzacionalizmom in Erdogan z grotesknim sedenjem na treh stolih - ameriškem, ruskem in islamskem) in pripeljali zvezo do spoznanja, da se je boljše reformirati kot propasti.

NATO bi moral stopiti korak nazaj in se najprej politično stabilizirati, potem pa ustvariti nek nov red in princip aktivnejšega delovanja navznoter in navzven.

A dvomim, da bodo reforme tako korenite, kot bi morale biti. NATO bi moral stopiti korak nazaj in se najprej politično stabilizirati, potem pa ustvariti nek nov red in princip aktivnejšega delovanja navznoter in navzven. Na podlagi svojih civilizacijskih norm mora določiti vizije in cilje, ter spoznati, da mora celotna Zahodna civilizacija enotno igrati na globalnem odru, če hoče (p)ostati konkurenčna ostalim; v primerjavi s Kitajci ali Indijci smo pač majhni. Takšne reforme pa bodo potrebovale dodaten finančni zagon, so se strinjali državniki. Večji izdatki, torej.

Naši levičarji bodo ponoreli. Tisti, ki sicer najbolj zahtevajo, da jim država nudi varnost, za to varnost nočejo prispevati ničesar. Poleg tega se niti ne zavedajo, da Slovenija ni in ne more biti oaza varnosti. Naj se še tako slepijo, tudi Slovenija je del svetovne varnostne paradigme, zato je podvržena globalnim virom ogrožanja, torej mora biti del širšega varnostnega sistema. Sami smo premajhni, roko na srce.

Nekateri članstvo v Natu vidijo kot hlapčevstvo Američanom in zapravljanje denarja za nepotrebno orožje. No, spomnimo, da je naša nepomembnost in neučinkovitost znotraj Nata plod naše lastne nesposobnosti, in ne zlih Američanov. Če bi naša politika imela glavo in srce na pravem mestu, bi lahko bilo drugače, in bi od Nata marsikaj dobili. Zadnji čas je, da se začnemo obnašati kot država in to spremenimo.