Vzgoja za nenasilje z nasiljem?

Ljudje smo nasilna bitja in nasilje je del človeške narave.

To je kontroverzna izjava in mnogi bi ji nasprotovali. Ves civilizacijski razvoj, kultura, vera … težijo k temu, da bi človeka iz nasilne živali preoblikovali v omikano bitje. Toda kako zelo malo je potrebno, da ta žival pokaže svoj pravi obraz. Samo pritisk na pravo točko in vsa nenasilna vzgoja odpade kot suhi omet. Samo malo močneje potegneš, pa civilizacijski in tudi religijski sloj odpadeta in pokažeta pravo naravo človeka.

To nam vseskozi in še posebno v zadnjem času kažejo naši mladiči, ki so še bolj človeško pristni, kot smo tisti, ki nas je družba že utirila in predelala.

Plemeniti predniki?

Bodimo iskreni, človeška zgodovina je zgodovina nasilja, trpljenja, bolečine, tekme za preživetje, v katerem nasilnejši zmaga in šibkejši izgine. Toda na neki točki v zgodovini in v človeškem razvoju smo ljudje ugotovili, da je nasilje in prevlada močnejšega nad šibkejšim na dolgi rok le začarani krog in da kdor nasilje povzroča, slej ko prej nasilje trpi.

Spoznali smo, da je bolje, da se združimo in sodelujemo. Da se dogovorimo, da eden do drugega ne bomo nasilni. Da bomo imeli neka osnovna pravila in se delno odpovedali svoji osebni moči. To se je tekom zgodovine delno oblikovalo v verske zapovedi in še pozneje v zakone.

Družbena pogodba

To, da mi danes živimo tako, kot živimo, da smo zavladali svetu in da vas sosed ne bo pričakal s sekiro, ker je ta teden že tretjič pospravljal drek vašega psa s svoje parcele, je pravzaprav naša družbena pogodba. Dogovorili smo se, da bo nad vsemi nami sloj vladajočih, ki imajo oblast in številne privilegije v zameno za to, da zagotavljajo red in mir. Bolj kot napredujemo kot družba, širša je skupina ljudi, ki jih zajema ta pogodba. Če smo realni in odmislimo planetarno gledano manjše konflikte in različne odtenke te pogodbe, lahko rečemo, da ta pogodba danes zajema skoraj vse človeštvo. In stalno si pravzaprav prizadevamo, da bi jo vedno bolj izpopolnjevali in izboljševali.

To družbeno pogodbo pa zagotavlja to, da ima moč urejati in korigirati nasilje vedno nekdo nad nami. Tudi tisti nad nami ima nad sabo ljudi, ki nadzirajo njega.

To, da mi danes živimo tako kot živimo, da smo zavladali svetu in da vas sosed ne bo pričakal s sekiro, ker je ta teden že tretjič pospravljal drek vašega psa s svoje parcele, je pravzaprav naša družbena pogodba.

Naša napaka

Đorđe Balašević v svoji pesmi Čovek sa mesecom u očima, v kateri govori o vukovarski tragediji, pravi: »Zverko ludila, što si se probudila? Crni ti je princ poljubac dao …«

Naša nasilnost je zver, ki se zlahka strga z verige in je v preteklosti velikokrat poškodovala povsem nedolžne in nebogljene, pa tudi prekomerno tiste, ki so korekcijo zaslužili. Zato smo se na neki točki začeli svoje in tuje nasilnosti bati. Vsaj v odnosu do naših najbolj nebogljenih članov družbe – otrok, smo jo skušali povsem omejiti. Otrok je bil skozi zgodovino nerazumljen in ničvreden. Brez pravic in družbenega dostojanstva. Nepomemben, zaničevan in resno vzet kot človek šele, ko je prerasel otroštvo. Ta tehtnica je v zadnjih desetletjih iz te grobe in temne skrajnosti zanihala v drugo skrajnost, ki pa se prav tako kaže kot temna.

Naša nasilnost je zver, ki se zlahka strga z verige in je v preteklosti velikokrat poškodovala povsem nedolžne in nebogljene, pa tudi prekomerno tiste, ki so korekcijo zaslužili. Zato smo se na neki točki začeli svoje in tuje nasilnosti bati.

Namen je bil sicer dober. Zaščiti otroka pred nasiljem, mu omogočiti lepo in nežno otroštvo brez travm in tako v nekaj generacijah spremeniti družbo z duševno zdravimi posamezniki. To, da lepo ravnamo s svojimi otroki, izraža naš napredek in je dobro.

Spregledali pa smo, da nismo idealni starši. Številni niti ne »dovolj dobri«, kar naj bi bil pogoj za to, da se otrok normalno duševno razvije. Imamo cel kup svojih osebnih travm, otroka vidimo kot naš podaljšek, ga idealiziramo in vanj projiciramo naše komplekse. Opustili smo nasilje in grobost nad otrokom, kar je odlično. Toda težava je v tem, da namesto tega nismo storili nič drugega.

Vzgoja brez nasilja in strahu zahteva od človeka veliko duševnih in psihičnih moči ter veščin, ki pa jih večinoma nimamo. Da nas otrok ne bi motil in bi bil manj naporen, smo izumili cel kup mašil, vrh katerih kraljujejo in so daleč najbolj učinkovite digitalne naprave.

Druga skrajnost

Dejstvo je, da smo nihalo preveč zanihali. Nobena skrajnost ni dobra. Tudi in predvsem za otroke ne. Med »nič ni dovoljeno« in še za to boš dobil batine ter med »vse je dovoljeno« in delaj brez posledic, kar hočeš, je veliko širno polje, na katerem je dovolj prostora za srečno in zdravo otroštvo za vse naše otroke. Z ljubeznijo, sočutjem, a tudi z omejitvami in pravili.

Ni problema, če otroka kdaj zamotimo z digitalno napravo ali s čimer koli. Toda če otrok več ur dnevno preživi na teh napravah, to pusti velike posledice. Če starši katerega dela od tega ne zmorejo, je na potezi družba. Tako če so starši pregrobi ali kot tudi če ne zmorejo uveljaviti mej in pravil.

Kot je v intervjuju povedala ravnateljica, delamo otroku veliko škodo, če ga od malega na starosti primeren način ne soočamo z omejitvami in pravili. Ko nevzgojen otrok trči ob družbeno realnost – in slej ko prej se to zgodi, je šok zanj tako velik, da mu pusti trajne posledice.

Prva »poblaščenca« družbe sta vrtec in šola – njuno osebje. Če otroku meja ne zmorejo postaviti starši, mu jih morajo pač javne institucije. Seveda stvari niso preproste in tudi ne črno bele. Toda če smo v skupino ali razred nabasali 20+ otrok in ljudem, ki delajo z našimi otroki  vzeli prava in učinkovita pooblastila za ustvarjanje reda, ker so bila ta kakšno generacijo nazaj zlorabljena, delamo slabo uslugo otrokom in sebi.