»Wir schaffen das«. Z Merklovo ali brez?

Embed from Getty Images

Mesec nemških koalicijskih pogajanj se je sfižil, potem ko si liberalci (FPD) z že pripravljeno izjavo za javnost v nedeljo na koalicijska pogajanja vkorakali odločeni, da je »bolje ne vladati kot vladati slabo«. V Nemčiji nikoli prej še ni bilo koalicijskih pogovorov, ki bi propadli brez jasne alternativne vladajoče večine.

FDP podobno kot socialdemokrati premorejo toliko samoohranitvenega nagona, da v koalicijo z Unijo (CDU/CSU) ne bodo šli. Tako so najbolj verjetne predčasne volitve, ki jih diplomatski predsednik Frank-Walter Steinmeier še noče razpisati, saj verjetno čaka na čudež. Res pa te budijo upravičen strah, da bi na njih pridobila predvsem skrajna Alternativa za Nemčijo. Edina alternativa novim volitvam bi bila manjšinska vlada – kar pa ni možnost, ki bi bila kanclerki všeč.

Angela Merkel ne namerava odstopiti. Nesposobnost sestave vlade bi ji na vnovičnih volitvah lahko prinesla nižji rezultat, volitve bi tako marsikaj lahko obrnile na glavo. SPD upa, da bi jim tako uspelo popraviti rezultat septembrskih volitev, nekateri politični analitiki pa menijo, da gre za konec 12-letne vladavine najvplivnejše ženske na svetu. Zdi se, kot da se ji vrača slogan »Wir schaffen das« oz. »Zmogli bomo«

Niso zmogli. Ne samo sestaviti vlade. Merklovi mnogi očitajo odprtje vrat beguncem; zatrjevanje, da je del nemškega naroda vsakdo, ki v Nemčiji prebiva; hude težave pri deporticiji zavrnjenih množic prosilcev za azil in njihovo izgubljanje; več napadov, ki so jih pribežniki izvedli in vzpon ekstremizma. Na padec podpore so kazali tudi slabi rezultati na regionalnih volitvah (Baden-Wuerttemberg, Mecklenburg-Vorpommern in Berlin) in vzpon AfD.

Ker Merklova trenutno nima zadostnega volilnega zaledja in sorodnih strank, s katerimi bi se lahko brez škode za te stranke povezala v koalicijo z večino, se Unija sooča z resnim problemom.

Krivi so Liberalci

Angela Merkel sicer je preudarna političarka s kilometrino. Nemčijo je stabilno vodila čez mnoge krize v svetovno velesilo z odprto in demokratično družbo in močnim gospodarstvom, ki je ustvarilo velik proračunski presežek. A stranke razpadle eksotične »Jamajške« koalicije se niso mogle zediniti prav v vprašanju, kam s preveč denarja in zato državo spravile v politično krizo.

Pravzaprav so se člani krščanske demokratične zveze, krščanske socialne zveze in Zeleni po mesecu trdih pogajanj končno lahko zedinili vsaj v tem, da je za politični kaos kriv »strahopetni, hladnosrčni in oportunistični« Christian Linder – vodja Liberalcev.

Če iščemo skupni imenovalec vseh treh »jamajških« strank, naletimo na hud problem. Zato gre razumeti, da niso našle skupnega jezika. Za stabilno demokracijo in ohranjanje volivcev je pač bolje, da se združujejo podobne stranke. Ker Merklova trenutno nima zadostnega volilnega zaledja in sorodnih strank, s katerimi bi se lahko brez škode za te stranke povezala v koalicijo z večino, se Unija sooča z resnim problemom.

Glavne točke, v katerih se Unija, Zeleni in Liberalci niso mogli dogovoriti so reforma izobraževanja, ukrepi ob podnebnih spremembah, politika priseljevanja, gospodarstvo, državna varnost in davki.

Slovenija v nekem drugem filmu

In kaj v Sloveniji trenutno delamo na teh področjih? Čeprav imajo naši politiki ves čas polna usta enakosti in otrokovih pravic na področju šolstva le na hitro spremenijo ustavo, da zaobidejo odločbe Ustavnega sodišča (!), ki opozarja na protiustavno neenakost.

Zraven navržejo še populistični zakon, s katerim študenti svoje kosilo lahko jedo do 21. ure. Poleg tega vlada, ki ima za eno izmed petih prioritet »krepitev pravne države« mirno ignorira odločbo notranjega ministrstva o ravnanju z beguncem, ki ga poslanci skrivajo prav v hramu »demokracije«.

Podnebne spremembe pri nas tako niso tema, gospodarstvo se še vedno zatika pri potrebni reformi trga dela, opažajo udeleženci včerajšnjega Vrha slovenskega gospodarstva. Na nujnost znižanja davkov pri nas opozarja kvečjemu Nova Slovenija, ki se v svoji politiki sicer vsaj malo trudi slediti zgledom nemške CSU, a je tiha in precej neodločna.

Morda še toliko primerjave: Nemški liberalci se v državi, kjer so davki že sedaj občutno nižji kot v Sloveniji, prizadevajo za njihovo znižanje. Zavzemajo se za reformo nemškega izobraževalnega sistema, čeprav se že sedaj v Nemčijo hodijo učit ljudje z vsega sveta. Prizadevajo za lažje priseljevanje delavcev po sistemu točk in hkrati za humanitarno priseljevanje, čeprav Nemčija v sprejemanju skrbi za begunce in njihovi integraciji orje ledino. Še bi se dalo naštevati.

Je še koga minilo potrpljenje z našo vlado? Glede na severne primerjave bi morala razpasti še predenj se je sestavila.