Za največjo krajo v samostojni Sloveniji, 5 milijard bančne luknje, je kriva politika, ker ima v rokah škarje in platno

"Saj ni potrebe, da bi kredite vračali"
http://www.vzmd.si/mediji-o-vzmd/saj-ni-potrebe-da-bi-kredite-vracali
Četrtek, 04.10.2007
Bine Kordež tako ste že/še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!«
Kje je to lahko kot moralno sprejemljivo, zakonito,da se tako pridobi lastnina, saj to je kraja?
Samo tam, kjer so imeli in častili revolucijo, ki je enim odvzela lastnino in jo je država oz. so jo izbranci dobili brezplačno, kot nagrado za sodelovanje v revoluciji. Sedaj pa ne vedo, kaj prav, vračati kredite, ali pa ne. Mar to ni kraja, saj moramo tako kredite vračati drugi, ki nismo te kredite vzeli. To je torej mogoče, kjer celo politika in posledično pravosodje, ter večina stroke in državljanov ne ve kaj je prav, lastnino zaslužiti z lastnimi sredstvi, ali si jo dobiti za nagrado s tiho obvezo lojalnosti tistim, ki so imeli politično moč, da so to odobrili, kar je čista korupcija na račun ljudstva.
Če bi bila tista leta konjunktura, bi Kordež in podobni uspeli in tako pridobili lastnino, kot v primeru prevzema BTC, vendar bi kredit poplačalo kar »prevzeto-kupljeno« (?) podjetje.
»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.«
Tako je že l. 2002 dejal Jože Lenič, direktor najpomembnejšega državnega sklada – Kapitalske družbe.
Tako stališče je imel tedaj tudi predsednik RS Milan Kučan, ki je izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.»
Tudi tedanja ministrica za gospodarstvo, dr. Tea Petrin, je imela veliko podobnih pomislekov. Ministrica je razmišljala o ukrepih, nad katerimi bi bedela država in je dejala: »Treba bo pregledati tudi predpise, ki veljajo za zavarovanje bančnih posojil z zastavo vrednostnih papirjev in tistih, ki se nanašajo na spremembe namembnosti danih posojil.«
Prof. Jože P. Damjan pa pravi:«Že zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Zakon tudi eksplicitno zahteva, da mora prevzemnik ciljne družbe ob prevzemu položiti bančno garancijo banke iz EU v skupni vrednosti prevzema.
http://damijan.org/2012/09/28/kdo-je-odgovoren-za-tajkunske-kredite/

A šele leta 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne gospodarske družbe in zastavo delnic prevzete družbe.
Zagovornik tajkunizacije Igor Kadunc, MBA, pa pravi:«Ne poznam ureditev zadosti držav EU, da bi ocenil, ali je res v večini držav prepovedano kreditiranje podjetij znotraj holdingov in zastava delnic. Vem pa, da takih omejitev v uspešnih državah ni, ker so nesmiselne.«
Sam sem povsem nasprotnega mnenja in vedenja.
Berem sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148 seji, 28. novembra 2007, o noveli zakona o prevzemih: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem.
Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb.«Berem tudi dokument; EVA: 2007-2111-0154, PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), kjer je povsem jasno navedeno: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«.
Torej je vedenje o problematičnosti naše »divje privatizacije« glede na vrednote in regulativo EU le obstajalo. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe.
Žal je to pri nas še vedno »tabu tema«. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov.
Tako smo državljani pri privatizaciji bili in zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Te se že 20 let kršijo tudi delojemalcem z neplačevanjem njihovih že zasluženih pokojninskih in drugih prispevkov.
Kdo je torej manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?
Od kod pa je to stanje?
Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje."
Dr. Andrej Umek, bivši minister pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.
Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil Demos in tujca Jeffreyja Sachsa, ki so nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu. Mnogi svarijo:»Svet bo propadel; »Kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika "nasledstvenega kapitalizma", ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! k
Kdo vse bi torej moral pravočasno zaustaviti divjo privatizacijo in tajkunizacijo Slovenije, krajo lastnine državljanov? Politika, vlade, pravna država, stroka in nadzorni sveti. Kar pa se je zgodilo in se dogaja, je zame še vedno nezaslišano, predvsem pa neodgovorno in gotovo tudi kaznivo, če to hoče politika, izvoljena oblast, ki ji nato sledi pravosodje! Očitno politika in ne stroka ne daje zadostne osnove za učinkovito delovanje države prava. Ni pa to nič čudno, če dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši minister, nesojeno evro poslanec, pedagog naroda še vedno menda meni, da oškodovanje ni kaznivo ravnanje. Nihče, ne politika, ne stroka, ne pravosodje, ne mediji pa ga doslej niso pozvali, naj to pojasni. Očitno je vsem vseeno? Samo novinar Stanislav Kovač ga je pozival, a je poniknil, novinarji kolegi pa nič!?
Kdaj bodo odgovorni za to krajo odgovarjali volivcem?
Franc Mihič
http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/

Kugy. ali se tudi ti sprašuješ, zakaj smo imeli v Sloveniji KPK ? Mogoče zato, da je pomagal zakrivati povzročitelje bančne luknje.

SEZNAMI TEH, KI SO NAJEMALI KREDITE - IN JIH NISO VRAČALI, BI MORALI BITI OBJAVLJENI. BANKIRJI PA, KI KREDITOV NISO ZAVAROVALI BI MORALI BITI KATNOVANI. Prav tako tudi nadzorniki.

Kaj sta delala Kos in Klemenčič ? Kaj je zadnja leta delal Kos in Praprotnik (bivši člani KPK) v NLB ? Če teh stvari ne bo raziskal Harij Furlan je vse povedano - levica je dobro zavarovana s podsistemi. Temu Cerar pravi etika.

Vabim na luknjanje povtročiteljev bančne luknje.

Točno, to. To je kraja. V srednjem veku, so posojilo- dajalca, ki je moral imeti koncesijo od Glavarja mesta, v primeru da je osteal brez denarja varcevalcev, pred vrati njegove poslovalnice obglavili. Za to je bilo primerov bancne luknje zelo malo.
S tem hočem povedati, da ima ta problem, že dolgo brado in da so se skozi zgodovino oblikaovali različni nadzorni mehanizmi. Za nas je seveda novo, da je to sploh problem (ne za Islandce), saj so bile nase banke vedno bankomat za elito, ki bi ji v urejenih državah rekli- Mafija na oblasti. In seveda ob takem ljudstvu to še traje in bo še trajalo.

ZAKAJ JE BILO POTREBNO minirati 1. Demosovo vlado ? ZARADI LASTNINJENJA!

LIBERALNI demokrati, na čelu z Drnovškom so nato pripravili zakon (oče divjega lastninjenja Mencinger) o LASTNINJENJU. Vsak, ki je delal v računovodstvu ve, da smo morali prej pripraviti NOVE otvoritvene BILANCE, ki se jih je prej zmanjšalo z raznimi odpisi terjatev (med drugim za vse terjatve v Rusiji - mogoče kdo še danes "krmari" ta denar). Tudi vrednost osnovnim sredstvom se je zmanjšalo s pomočjo ZAPRISEŽENIH CENILCEV. Tako so bile otvoritvene bilance STANJA vrednostno manjše od ZAKLJUČNIH BILANC - 31.12.1994. Bilanca 1.1.1995 se je razlikovala v vrednosti podjetja za odpise terjatev, zmanjšane vrednosti osnovnih sredstev (glede na novo ovrednotenje). Tako je bila vrednost podjetij prilagojena za odkup.

Vsi smo dobili delnice, ki smo jih lahko vložili v svoje podjetje - ta ki ni še nikoli delal ( certifikate smo dobili vsi) v proizvodnem ali trgovskem podjetju pa je imel možnost certifikat vložiti v druga podjetja ali pa v nanovo ustanovljene SKLADE - PIDE. - Te so v glavnem upravljali Liberalni demokrati in Združena lista (komunisti), ker DOMOSOVE vlade takrat več NI BILO. Teh skladov je bilo več, KBM Infond, Rast, Zvon, Valantov skld, Horvatov- imena se ne spomnim - bilo jih je več..... Poleg teh novo ustanovljenih skladov, pa je bil še pokojninski sklad in odškodninski sklad.

Podjetje v katerem sem bila zaposlena se je lastninilo oktobra 1995 in sicer tako: 60% je bil notranji odkup (zaposleni in bivši zaposleni), 20% sklad KBM Infond, 10% pokojninski sklad, 10% odškodninski sklad.

Preden smo se lastninili, so prišli predstavniki teh skladov v podjetje, kjer smo jim mi iz računovodstva predstavili bilanco - ogledali so si tudi tovarno. Vem, da je k nam prišel predstavnik KBM Infond, pa Valant in še nekaj predstavnikov drugih skladov. Prodaja podjetij pa se je vršila v Ljubljani za časa vlade Janeza Drnovška. Nas je kupil KBM. Mislim, da je LDS krmarila kdo bo kupil kako podjetje.

Zakaj je tudi Cerkev imela sklad ZVON se marsikdo čudi. Vendar če vemo, da je Cerkev dobila vrnjene iz denacionalizacije objekte potrebne popravila, nam mora biti jasno, da si je od teh certifikatov nadejala dobiček, ki bi ga rabila za sanacijo objektov. Toda cerkveni skladi niso dobilo (s pomočjo certifikatov) najboljših podjetij. Če gre neko podjetje v stečaj je vrednost le tega minimalna. In tako Cerkev ni dobila donosa, kot si ga je nadejala. KO JE NEKO PODJETJE Z IZGUBO PRIŠLO NA VREDNOST nič, SO TUDI TE DELNICE VREDNE nič. Mislim, da se CERKEV s temi certifikati ni denarno opomogla, ampak obratno. Zakaj se je šla igrat s certifikati? - Zato ker je računala na pošteno igro. Igra našega lastninjenja - pa je bila podobna HAZARDU - česar se cerkev ni nadejala.

Za HAZARD lastninjenja pa nosijo največjo krivdo BANKE in državni skladi, ki jih je vodil LDS in bivši komunisti. Šolo KRMARJENJA pa je opravljal tudi FORUM 21. Banke so dajale kredit le izbrancem. In če jih ti niso vrnili, je bila bančna luknja. Od tistih. ki niso bili iz prave politične opcije, pa je banka terjala vračilo in ga tako pomagala spraviti v stečaj. Tako tudi Mariborsko Škofijo - ker ni dovolila država reprogramiranja dolgov. Z nadškofijo je ravnala drugače, kot v primeru Jankovičevih podjetij.

Veliko olastninjenih podjetij, kjer so novi lastniki za odkup dobili kredi in tega niso vrnili BANKI - je pač nastala BANČNA LUKNJA. Potreben bi bil seznam vseh tistih, ki kreditov niso vrnili.

To ni LUKNJA - to je KRAJA !

Dodal bi predvsem to, da Bavčar in Šrot ne spadata med t.i. ''desne''. Namreč podrobnejši pogled v njuno politično delovanje kaže, da je bil Bavčar član LDS medtem ko je Šrot bil član SD. Bila pa sta toliko liberalna, da sta se za razliko od nekaterih drugih ''tajkunov'' prilagodila politični oblasti a v ozadju delovala podobno, če ne celo enako.
Edini res desni dodatek v bančno luknjo je bilo poslovanje Mariborske nadškofije v okviru podjetij ZVON in drugimi povezanimi podjetji. Na žalost. Tukaj še danes ne razumem, kako so se lahko tako naivno spustili v tako tvegane posle. Še manj pa razumem, da se Cerkev javno ne opraviči in ne potrudi izplačati vse vlagateljev. Namreč tudi zaradi tega med ljudmi vlada prepričanje, da so vsi tako isti.
Končal bom pa s tem, da je ključni problem naše države zakonodajna oblast in sodstvo. Če bi to dvoje delovalo, potem bi marsikdo pristal v zaporu in bi se drugi prestrašili in takšnih projektov bi bilo bistveno manj.
Drugi problem pa je privatizacija. Ker politika ni jasno dorekla pravil, so se pojavili posamezniki, ki so preko izčrpavanja podjetij poskušali priti do lastništva. ker drugače na kratek rok ni mogoče. Tvegali pa niso nič, ker so banke sprejele za zastavo premoženja kar samo podjetje, pa čeprav je bil najemnik posojila fizična oseba ali v njegovem imenu drugo podjetje. Ker so kršili osnovna pravila poslovanja bank, jim je to moral nekdo z vrha dovoliti.