Kako so ga razumeli v politiki, vemo. Zdaj pa še teološka razlaga reka o »svinjah in biserih«

Kriminalistična policija je prejšnji teden ministra Aleša Hojsa po nalogu tožilstva zaslišala zaradi njegovega tvita o »svinjah in biserih«, in sicer na podlagi suma sramotitve slovenskega naroda in manjšin.

Spomnimo, gospod Hojs je v kontekstu ravnanja »rumenih jopičev« na »alternativni proslavi« na Prešernovem trgu junija uporabil svetopisemsko prispodobo:

https://twitter.com/aleshojs/status/1408565723484594176

 

Kot argumentirano ugotavlja Andrej Tomelj, je uporaba takšne fraze v slovenskem prostoru obsojena na propad, ker »svetopisemski citati večini Slovencev danes zvenijo tuje, ker jih niso spoznali ne pri prakticiranju katolištva ne v javni (državni) šoli. Če se kakšen svetopisemski citat pojavi v javnosti, hujskači kaj radi poskrbijo, da ga množice naprednjakov razumejo ali napak ali dobesedno.«

Zvočni posnetek teksta je na voljo na dnu prispevka


Ni v moji domeni, da bi komentiral politično ali kakšno drugačno primernost ministrovega tvita, še manj me mika razpravljati o tem, koga ali kaj je imel minister v mislih, ko je zapisal, kar je zapisal.

Kar pa lahko poskusimo – namenoma nekaj dni kasneje, ko se je politična pregretost že nekoliko ohladila –, je preseganje osiromašene interpretacije, po kateri od Jezusovega izreka ostane samo še žaljenje s svinjami, njen globlji pomen pa je izgubljen. Tako bo ministrov tvit koristil še čemu drugemu, ne samo ideološki »igri med dvema ognjema«.

Jezusove besede o biserih in svinjah najdemo v Matejevem evangeliju, in sicer v njegovem slavnem Govoru na gori: »svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« (Mt 7,6)

Prvo opažanje je, da bistvo Jezusovega izreka ni v svinjah, temveč gre za opozorilo, naj se nekomu ne daje duhovnih ali materialnih dobrin, ki si je ne zasluži, jih ne razume oziroma jih ne zna ceniti. Včasih se namreč sliši tudi različica, ki govori o metanju biserov »v blato«, namesto »svinjam«.

Precej verjetno je, da je Kristus v teh besedah prevzel in prilagodil vsebino že obstoječega ljudskega pregovora, ki je govoril o obredni čistosti. Morda imamo tudi opravka z dvojnostjo živali: na eni strani Jezus govori o »svetem« (gr. hághion), kar bi lahko v ušesih poslušalcev zbudilo misel na žrtvovanje skrbno izbranih živali v templju.

Na drugi strani pa stojita dve svetemu diametralno nasprotni, tradicionalno »nečisti« živali, ki sta med najmanj primernimi za darovanje ali jed: pes in prašič.

S psi so Judje tistega časa metaforično označevali »verske delavce« kanaanskih kultov plodnosti, nekakšne »svete prostitute« boga Baala. Poleg tega psi niso bili vedno v zgodovini človekovi najboljši prijatelji. V Jezusovem času so tavali naokrog v gručah, in bili kot divje živali ljudem lahko tudi nevarni.

Glede prašičev pa je splošno znano, da je prepoved uživanja svinjine v judovstvu (in posledično islamu) izjemno globoko zakoreninjena (3 Mz 11,7), zgodovinsko gledano pa je bilo zavračanje uživanja svinjine razumljeno celo kot simbol judovske identitete.

Kot vemo, Jezusa obredna čistost ni pretirano skrbela. Spomnimo se, kako pohujšljivo je bilo na primer njegovo mnenje glede sobote ali glede druženja z osebami sumljivega slovesa.

Jezusov problem torej ni obredna čistost psa ali pujsa, temveč zgolj uporabi znane slike in asociacije, da se približa ljudem. To je še en dokaz za to, da svinje sploh niso bistvo tega izreka.
Psi in prašiči niso več nečiste živali, ampak slikovit prikaz tistih, ki ne sprejmejo oznanila Božjega kraljestva, med temi pa so bili v Jezusovem času skoraj sami Judje.

Dejanski, metaforični pomen se nam odkrije v kontekstu Govora na gori: Jezus oznanja Božje kraljestvo, v ožjem smislu pa gre predvsem za oznanjevanje evangelija in pričevanje.

Psi in prašiči zato niso več nečiste živali, ampak slikovit prikaz tistih, ki ne sprejmejo oznanila Božjega kraljestva, med temi pa so bili v Jezusovem času skoraj sami Judje. Paradoks torej: psi in svinje so za Jude pogani; Jezus pa vzame iste besede in z njimi poimenuje prav Jude, na primer farizeje in velike duhovnike, s katerimi se posebej veliko prepira v Matejevem evangeliju.

Pravo sporočilo biserov in svinj


Eno je torej jasno: ne gre za golo žaljenje. Ne gre za to, da bi koga obkladali s svinjami, kakor je to pač v navadi v naši družbi. Kdor tako razume Jezusove besede, projicira današnjo družbo (morda pa celo samega sebe) na Gospoda Jezusa.

Kako torej razumeti Jezusovo močno izrazoslovje? Kot opomin k razločevanju. Danes se rado reče, češ, »kdo si ti, da bi mene sodil«, ali kaj podobnega, kar je tudi tipični (izkrivljen) Jezusov nauk. Vendar to ni dovolj, ker tako ostanemo le pri »sladkem«, prijaznem Jezusu, ki te vedno le treplja po rami.

Res, soditi ne smemo, lahko in moramo pa presojati in razločevati: nekaj so biseri in nekaj drugega so pujsi. Nekaj je sveto, nekaj ni sveto. Nekaj je dobro, drugo je slabo.

In to Jezus naredi zelo razločno in celo nekoliko žaljivo za takratne in današnje razumevanje: razločuje, kaj je dobro in kaj ne, in to pove tako jasno, da bolj jasen ne bi mogel biti.

Ob tem pa paradoksalno užali ravno tiste, ki so druge radi obkladali s psi in svinjami in se ob tem dobro počutili v svoji pravovernosti.

Drugo sporočilo njegovih besed pa je pedagoško: poslušalce opozarja, da je treba računati z ljudmi, ki iz takih ali drugačnih razlogov biserov, torej svetih reči, ne razumejo, zato pa jih tudi zavrnejo.

Nista namreč pujs ali pes sama kriva, da ne razumeta: živita, jesta, iščeta hrano, spita ... z biseri si nimata kaj pomagati. Naj jih naključni dobrotnik prinese celo tono, še vedno bosta ostala lačna, zato pa tudi nejevoljna, pujs bo zato bisere pomendral, potepuški pes pa se bo obrnil ter raztrgal darovalca.

Ko torej nekdo uporabi ponarodelo frazo »metanja biserov svinjam«, ne bi smelo iti za nikakršno »obkladanje s svinjami«. To sploh ni bistvo Jezusovih besed in zato ne gre za golo razžalitev.

Poudarek namreč ni na svinjah, ampak na lepoti bisera. Primerjava s svinjo pa je namenjena predvsem razločevanju, torej, da se jasno razlikuje med biseri in vsem ostalim.

Na koncu pa gre tudi za pedagoško razumevanje, da nekateri pač ne razumejo bisera. Tem je treba pomagati, jih dalj pripravljati in potrpežljivo poučevati; a hkrati tudi ob primernem času »otresti prah z nog« (Mt 10,14), če nekdo enostavno noče, morda pa zaradi različnih življenjskih dejavnikov bisera niti ne more razumeti in ceniti.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Obiskovanje šole je prvi pogoj, da se razmere z romsko problematiko spremenijo
  • 08. 10. 2024
Ovadba podjetnika Aleša Štrancarja zoper Avstrijce v zvezi s firmo Bia Separations
  • 09. 09. 2024
stavba
Nemški davčni urad preko Fursa zahteva plačilo davkov za neobstoječo podružnico podjetja
  • 02. 01. 2025