Zahod je naredil napako, ker ni verjel Huntingtonu, pač pa Fukuyami. Če hočemo prispevati k lastni varnosti, moramo najprej spremeniti svojo miselnost, to pa lahko traja več generacij.

Rok Frelih
Ustvarjeno s pomočjo UI.

Treba se bo pripraviti na vojno. Takšna usmeritev vse glasneje odmeva po Evropi. Krutega, a resničnega dejstva se najbolj zavedajo Poljaki, Balti, Finci in vsi ostali, ki so, nekateri že stoletja, podvrženi ruski grožnji. Zaskrbljenost pa seže globlje v Evropo: aktivni načrti v primeru vojne so prišli na dan na Švedskem in v Nemčiji, Srbija in Hrvaška se oborožujeta in načrtujeta naborništvo oziroma vojaško usposabljanje prebivalstva.

Še danes marsikdo težko verjame, da se najslabši možen scenarij lahko odvije v napredni in civilizirani Evropi, sploh po vseh grozotah prejšnjega stoletja. A se lahko. Ker Evropa ni niti dovolj napredna niti ni več civilizirana. Zahod je naredil strašansko napako, ker ni verjel Huntingtonu, pač pa Fukuyami. Prvi je napovedoval spopad civilizacij, drugi pa konec zgodovine. Po tej teoriji naj bi vsi ljudje globaliziranega sveta prevzeli vrednote liberalne demokracije zahodnega tipa, v tako homogenem svetu pa naj ne bi bilo razlogov za konflikt. Zmotil se je in ravno evropski kontinent je največja žrtev te zmote.

Protievropske ideologije

Razmerja v svetovni geopolitiki jasno kažejo, da so druge ideologije mnogo bolj stabilne in žive, najbolj pa nas lahko zastraši dejstvo, da so se domala vse obrnile proti Zahodu, za kar si je slednji kriv sam. Prvič, z ekstremnim liberalizmom, ko vsak lahko počne, kar ga je volja, ob tem pa so tudi destabilizacijski elementi sprejeti kot kulturna obogatitev, je Zahod, posebno Evropa, postala ranljiva. Po domače, vsrkala je preveč ljudi, ki ji hočejo slabo.

Drugič, z vsiljevanjem dekadentne ideologije sebi in drugim je Zahod postal odbijajoč drugim družbam, ki so bodisi bolj tradicionalne bodisi le bolj prizemljene. Te Zahod (mnogokrat tudi upravičeno) obravnavajo kot sovražnika.

In tretjič, po eni strani s spanjem na lovorikah, po drugi pa s sramovanjem lastne preteklosti so države Zahodne Evrope zmanjšale vojaške zmogljivosti. Ob tem, da so branjenju Evrope vse manj naklonjene tudi ZDA, smo si Evropejci spisali recept za propad.

Nekaj bo treba ukreniti 

Nekoliko pozno, a vendarle, je v evropsko politiko prišlo spoznanje, da bo treba nekaj ukreniti. Če ne drugega, nam je čistega vina nalilo rusko barbarstvo v Ukrajini. Kdo bi lahko bil naslednji, smo se spraševali. In takoj smo našli »rešitev«: Olaf Scholz je na primer odobril dodatnih sto milijard za vojsko.

Vse lepo in prav, a kdo se bo bojeval? Ne le Olafu, večini Evrope primanjkuje ljudi. Evropska ideologija že desetletja idealizira pacifizem, ljudi pa individualizira in jih odvrača od pripadnosti družini, skupnosti in državi. Nihče več se noče bojevati za te vrednote, ker nikomur ne pomenijo nič več. Iz mož, pred katerimi se je tresel svet, smo Evropejci postali družba histerično vreščečih tridesetletnikov, ki kakor majhen otrok mater za liziko izsiljujejo državo za denar.

Iz mož, pred katerimi se je tresel svet, smo Evropejci postali družba histerično vreščečih tridesetletnikov, ki kakor majhen otrok mater za liziko izsiljujejo državo za denar.

Nič drugačna ni niti slovenska realnost. Čeprav je za portal Siol pred dnevi državni sekretar na MORS Damir Črnčec zagotavljal, da ima vlada pripravljen nov koncept popolnjevanja vojske, z vso iskrenostjo dvomim, da bo uspešen, kakršenkoli že bo. Slovencem vojaštvo ni več vrednota, prav tako ne cenimo več vrednot, ki bi se jih z vojsko moralo braniti. Padli smo zelo, zelo nizko.

Vojna za Slovenijo  

Pred dobrimi tridesetimi leti pa smo vse to imeli. Kot je pravilno pojasnil Črnčec, smo zmagali v vojni in pregnali bistveno močnejšega sovražnika, ker smo imeli koncept splošne ljudske obrambe in dobro opremljeno razpršeno Teritorialno obrambo. Vem, da se bodo našli tisti, ki bodo govorili, da bi izgubili, če bi JLA na nas vrgla vse, kar je imela. Na Hrvaško in BiH je dejansko vrgla vse, kar je imela, a je vseeno izgubila. Če bi po nas metala še kaj več, bi izgubila še toliko prej.

Ob tem ne morem mimo posmeha, ki ga marsikdaj slišimo od balkanskih narodov, ki so krvaveli mnogo bolj od nas. Da to ni bila prava vojna, da ni bilo dovolj nasilja. Res ga je bilo neprimerljivo manj kot pri njih, a resnica je: čim manj mrtvih, tem bolj bleščeča zmaga. Berite Sun Cuja. Slovenci smo tedaj zelo dobro vedeli, kako se tem stvarem streže.

Potem pa so zavest, ponos in požrtvovalnost izpuhteli. Levim vladam osamosvojitev in narodna zavest ideološko nista blizu, zato sta bili izgnani iz javnega prostora, v vojsko ni hotel nihče več, šli smo v NATO in si predstavljali, kako bodo Američani skrbeli za nas. Ne bo šlo. Koncept kolektivne obrambe pomeni, da vsak prispeva k skupnemu cilju. Mi pa smo večinoma postopali kot da je cilj nič dati in v zameno čim več dobiti.

Če hočemo prispevati k lastni in skupni varnosti, moramo najprej spremeniti svojo miselnost, to pa lahko traja več generacij. In takšne spremembe so ponavadi posledica neke hude izkušnje. Da, govorim o potencialni vojni. Če do nje pride, so evropske butične vojske premajhne, da bi konkurirale demografsko uspešnejšim nasprotnikom, četudi imajo oni za odtenek slabšo tehnologijo. Čas je, da si priznamo, da bi morali ponovno uvesti naborništvo.

Če hočemo prispevati k lastni in skupni varnosti, moramo najprej spremeniti svojo miselnost, to pa lahko traja več generacij.

Kateri sistem je najboljši?

Dalo bi se razpravljati, kateri sistem je za nas najprimernejši. Sam sem zagovornik kombiniranega sistema s poklicnim jedrom in naborniško rezervo. Vzemimo primer. Če se v Sloveniji na leto rodi slabih 20.000 otrok in jih četrtina odsluži vojaški rok ter ostane v rezervi deset let, dobimo mobilizacijsko kapaciteto okoli 50.000 pripadnikov. Koliko bi to stalo, bodo rekli. Verjemite, manj, kot da jih nimamo.

Veljalo bi razmisliti tudi o uvedbi državljanske obveznosti za ostale. Tu govorimo o služenju v civilni zaščiti, zdravstvu itd. Na kratko, ponovno bo treba storiti kakšen korak h konceptu totalne obrambe. Vse to je sicer stvar strokovne debate, projekcij in politične volje. Realnost ni rožnata in upam, da nas ne bo trdo doletela. A zaenkrat ostaja dejstvo, da Evropa na resnejše spopade ni dovolj pripravljena, Slovenija pa še toliko manj.

Kot taki smo lahka tarča za agresivnejše od sebe. Zavedajmo se, da je najučinkovitejše sredstvo za ohranjanje miru odvračanje sovražnika, to pa je mogoče le z velikim bojnim potencialom. Kot sem povedal že neštetokrat, naj povem še enkrat: do neke mere militarizirana družba je večji porok miru kot pacifistična.

Večina evropskih držav kot glavno grožnjo vidi Rusijo. To je bolj izraz politične korektnosti kot pa realne geopolitične paradigme. Rusija je vsekakor velik in najbližji dejavnik ogrožanja, a so razen jedrskih kapacitet njene zmožnosti za delovanje v tujini precej iztrošene in omejene. Hujše grožnje v tem trenutku predstavljajo Kitajska, radikalni islamizem in nezakonite migracije. Najhujša grožnja pa je s svojo ideološko zaslepljenostjo Evropa sama sebi.

Izbrano za naročnike
Egipt, Gaza in gospa Fajonova
Dve ženski prečkata polja – Vincent van Gogh
Štiri rojstva in en porod
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

J. D. Vance: »Omejevanje medijev, volitev ali izključevanje ljudi iz političnega procesa ne ščiti ničesar.« [Objavljamo cel govor.]
  • 18. 02. 2025
Deset zapovedi 21. stoletja (7. zapoved)
  • 12. 01. 2025
Pridobitve, koristi ter trdni gospodarski in politični temelji EU
  • 17. 04. 2025