Zahodna iluzija o smrti krščanstva: Krščanska Evropa morda umira, a globalno gledano krščanstvo cveti

V Zahodni Evropi so cerkve že pregovorno vedno bolj prazne. Sprejetje zakonov, ki so za krščansko etiko nesprejemljivi, in ločitev, pogosto pa kar izključitev Cerkve iz države, pričata o vse manjšem vplivu vere na življenje, ki mu sledijo tudi demografski trendi.

Krščanstvo na svoji domači celini umira. Mnogi napovedujejo nadaljevanje trenda, ki traja že generacije in ki bo pri evropskem človeku povzročil menjavo krščanstva za sekularni humanizem. V številnih evropskih državah je manjšinski, religiozni delež prebivalstva v veliki meri zastopan s priseljenci z globalnega juga.

Vendar pa je lahko perspektiva, s katere gledamo Evropejci, tudi varljiva. Ko pogledamo na stanje krščanstva na globalni ravni, to nenehno narašča. Čeprav je osrednji dejavnik rodnost v nerazvitem svetu, je med vsemi svetovnimi religijami ravno krščanstvo tista, ki največ pridobiva tudi s spreobračanji. Še nikoli ni bilo tako geografsko vseprisotno, tudi v mnogih močno oddaljenih kotičkih planeta. Za vsakega odpadlega Evropejca se v tretjem svetu pojavi več kot en katehumen.

Tako demografi krščanstvu načeloma napovedujejo najmanj ohranitev trenutnega, skoraj tretjinskega, deleža svetovnega prebivalstva, tudi če bi ga islam do leta 2070, kot napoveduje ena od projekcij, številčno prehitel.

Spreobrne se veliko muslimanov

Projekcije so lahko varljive, saj lahko o dejavnikih, ki bodo spodbujali prihodnje trende, v veliki meri le ugibamo. Obstajajo poročila, pa tudi anekdotne pripovedi o množičnih spreobrnitvah oseb z muslimanskim ozadjem v krščanstvo, tako v diasporskih skupnostih na Zahodu kot v tradicionalno muslimanskih državah. Spreobrnjenci v javnem življenju zaradi velike verjetnosti preganjanja s strani muslimanske skupnosti, pa tudi s strani družine, svojo krščansko vero skrivajo, zato je trend na površju manj opazen.

Temu navkljub danes na svetu živi med 8 in 10 milijonov kristjanov, ki so to postali po spreobrnitvi iz islama, njihovo število pa narašča. Velik delež teh spreobrnjencev živi v državah, kjer jih ne bi pričakovali. O več sto tisoč spreobrnjencih se recimo poroča iz Alžirije, skoraj pol milijona v Združenih državah, še posebej zanimiv pa je Iran, katerega krščanska populacija je iz praktično neobstoječe narasla na 500.000 v obdobju po Iranski revoluciji, ki je v državi vzpostavila islamski teokratski režim. Tako so bogoslužja v perzijskem jeziku na Zahodu vedno bolj pogosta.

Ta trend je obrat trenda, ki več ali manj neprekinjeno traja od samih začetkov islama, ko je ta pridobival spreobrnjence, iz islama pa se verniki, v dobršni meri prav zaradi smrtne kazni ob apostaziji, niso nikoli spreobračali v znatnem številu. Čeprav se zdi nekoliko težko verjetno, na tisoče spreobrnjencev z muslimanskim ozadjem kot razlog ali povod za spreobrnjenje navajajo sanje, v katerih jih pokliče Jezus, pogosto zgolj kot »moški v belem«, preden bi sploh prišli v stik s sporočilom evangelija oz. misijonarji. To velja celo za nekatere imame, ki tako pogosto posledično potujejo iz povsem islamskih okolij, kot je Afganistan, na stotine kilometrov daleč, da se srečajo s krščanskimi voditelji in se od njih poučijo.

Bo tretje krščansko desetletje azijsko?

Daleč največ iz islama spreobrnjenih muslimanov pa se nahaja v Indoneziji, sicer državi z največjo muslimansko populacijo na svetu. Spreobrnjencev je tam kar 6,5 milijonov. To ponudi prehod še na drugo demografsko področje, saj v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji krščanstvo tudi nadpovprečno pridobiva. Poleg porasta katoliških duhovnih poklicev (med katerimi nekateri, kot ste verjetno že opazili, pridejo celo na misijon v Evropo, pa naj se zdi še tako paradoksno), je ta regija trenutno prizorišče pomembne zgodbe v zgodovini binkoštnega krščanstva, protestantske veje, sicer izvirajoče v Združenih državah na začetku 20. stol. Iz zgolj 10 milijonov izpred petdesetih let je število eksplodiralo na 135 milijonov danes, skoraj izključno preko misijonske aktivnosti.

V primeru novih kristjanov v Aziji pa ne gre le za bivše muslimane, pač pa spreobrnjence iz vseh veroizpovedi. Poleg precej »zahodoziranih« Južne Koreje (30 % krščanska!) in Japonske, predvsem pa kitajski svet tako v domovini, še bolj pa v diaspori v drugih azijskih državah, doživlja val spreobrnitev, ki se še ne ustavlja. Gre tudi za mlade ljudi, navadno iz preskrbljenega srednjega ali celo višjega razreda, dobro izobražene, ki krščanstvo pogosto vidijo kot simbol napredka na Zahodu, ki ga želijo posnemati.

Po nekaterih projekcijah bi lahko bilo možno, da bo Kitajska pred koncem stoletja država z največjo populacijo kristjanov na svetu sploh. Med celinami primat prevzema Afrika, kjer je bliskovito širjenje krščanstva dobro znano.

Katoliška maša v Kumrokali v Indiji ... Foto: depositphotos.com

Tudi v Evropi krščanstvo še tli

Razlogov za pesimizem pa tudi v Evropi ni tako malo, kot si morda mislimo, tudi ob pomoči medijev in izobraževalnih ustanov. Vsekakor kristjan v Evropi z izmerljivimi podatki s situacijo krščanstva ne more biti zadovoljen, a daleč smo od tega, da bi na stari celini krščanstvu lahko pomahali v slovo.

Najprej, v Vzhodni Evropi – s čimer mislimo predvsem, a ne izključno, na tradicionalno pravoslavne dežele – krščanstvo v resnici doživlja znaten preporod. V nekaterih državah, med katerimi najbolj izstopajo Romunija, Severna Makedonija, Grčija in nekatere druge, religija spet igra pomembno vlogo v javnem in vsakdanjem življenju, vera v Boga pa je skoraj univerzalna. Tudi Rusija in Ukrajina sta po padcu Sovjetske zveze doživeli še trajajoč krščanske preporod. V Rusiji, pa tudi v ruski diaspori v bivših sovjetskih republikah, je na primer identifikacija s pravoslavjem, ki ji z zamikom sledi tudi sama praksa, kot je obisk bogoslužja, narasla z manj kot polovice na zdaj že blizu 80 % deleža prebivalstva. Ker gre za post-komunistični svet, je to še posebej ironično, saj je trend v nasprotju s tradicionalno demokratično in svobodno Zahodno Evropo.

Tudi v katoliški Evropi ni vse mrtvo, čeprav se o tem pogosto tako govori. Dve državi: tako Poljska, ki je znan primer, kot manj znan primer, Slovaška, ki je prav tako po padcu komunizma doživela krščanski preporod, nimata pomanjkanja duhovnih poklicev in imata bogato župnijsko življenje. Tudi države, kot so Hrvaška, Italija ali Portugalska v veliki meri ohranjajo svojo krščansko identiteto, kar sicer ne pomeni, da vedno v vseh vidikih vključuje tudi krščanske vrednote, a je vendar vera zasidrana v narodu.

Nekateri opažajo celo za zdaj še manj opazen porast nedeljnikov v Franciji. Ta primer je še posebej zanimiv, saj je Francija znana kot ena najbolj sekularnih držav na svetu, kjer delež nominalnih kristjanov še vedno strmo pada. Francoska cerkev, ki je s Francosko revolucijo postala prva žrtev sekularizma, se je kot prva tudi prilagodila na sodobne razmere. Aktivno župnijsko življenje in ponudba za mlade v mestih, rojstvo številnih laičnih skupnostih, ki se širijo po vsem svetu (pri nas je še posebej opazna skupnost Emanuel) ter usmeritev v novo evangelizacijo se pozna že v številnih predelih. Vključno z mnogimi podeželskimi okolji, kjer namesto peščice ostarelih ženic verniki zdaj zasedajo že tretjino ali polovico cerkvenih klopi, v večjih mestih pa so vsaj posamezne cerkve v nedeljo že nabito polne. Omeniti velja, da ne gre zgolj za priseljence, ki preplavljajo državo, ampak tudi za povsem avtohtone prebivalce, med katerimi ima ogromen delež svojo zgodbo o spreobrnjenju v odraslosti in ne verske vzgoje v otroštvu.

Čeprav te spremembe niso dobro vidne v statistikah, še vedno obstoji dejstvo, da se trend strmega padca (živega) krščanstva počasi ustavlja, novo gorčično zrno pa je že posejano. Če bo dobro zalito in pognalo, bo pokazal čas. Ne glede na to, kaj bo prinesla prihodnost religije, tako na naši celini kot globalno, ter kakšni bodo dejavniki, ki bodo nanjo vplivali v prihodnosti, pa z veliko gotovostjo lahko ugotovimo, da bo prej umrla Evropa kot pa krščanstvo.