Zahtevam pravico do osvajanja!

"Posilstvo je zločin, a poskus zapeljevanja, čeprav vztrajen ali neroden, to ni. Prav tako kot gentlemansko obnašanje moških ni šovinistični napad," je v javnem pismu kot odgovor agresivnost gibanja #MeToo zapisalo 100 uglednih Francozinj.

"Kar se je pričelo kot osvobajanje žensk, da so spregovorile, se je razvilo v popolno nasprotje - da ustrahujemo ljudi, da govorijo 'pravilno', tiste, ki se ne pokorijo utišamo, tiste ženske, ki se niso uklonile (novi resničnosti), pa se tretira za sokrive in za izdajalke," so dejale in ob tem črno na belo postavile družbeno realnost.

"Kot ženske se ne prepoznavamo v takem feminizmu, ki gre preko obsojanja zlorabe moči še v sovraštvo proti moškim in spolnosti," so poudarile podpisnice pisma, na katere so se takoj po objavi začeli zgrinjati napadi.

Igralka Catherine Deneuve je kasneje ponovno poudarila, da so spolni napadi nedopustni, a da za vsebino pisma še vedno stoji.

»Bogu hvala za Catherine Deneuve,« je naslovila kolumno antropologinja Vesna Vuk Godina, ki je igralki v bran stopila v slovenskem prostoru. Izpostavila je predvsem škandaloznost dejstva, da se morajo ugledne Francozinje boriti za pravice moških ter dodala, da še kako drži, da skrajnosti, v katere gre gibanje MeToo ženskam škodi. Ne krepi tako ženske enakopravnosti, kot tudi ne svobode in celo kriminalizira seksualnost med moškim in žensko. Razumeti je, da je to všeč lezbijkam, heteroseksualnim ženskam pa močno škodi.

Vztrajnih nasmehov, objemov, facebook, sms sporočil in drugih bolj ali manj posrečenih načinov zapeljevanja ne doživljam kot napadov nase, ampak menim, da so nujno potrebni.

Samozadostne Sneguljčice

Omenjeno gibanje pa v svojem pretiravanju niti ni osamljen primer. Poglejte sodobno produkcijo. Če sem kot otrok gledala Sneguljčico, ki jo je s poljubom rešil princ, današnja dekleta npr. v filmu Zrcalce, zrcalce z Julio Roberts gledajo, kako se Sneguljčica bojuje s princem, princa vidijo v podobi začaranega pohlevnega kužka, ki ga nazadnje s poljubom reši Sneguljčica.

V nekaterih evropskih državah je že dlje časa možna umetna oploditev samskih žensk, ki je čedalje pogostejši pojav, raznovrstne spletne vsebine pa nas že dolgo prepričujejo, da je tudi spolnost področje, ki ga obvladamo povsem samostojno. Ni čudno, da se moški umikajo iz družin, bežijo v alkohol in samomore. Kdo bi se boril za lepotico, ki se tako ali tako sama bori proti tebi …

Ne razumite me napak. Nikakor nisem zagovornica časov, ko ženske nismo imele nikakršnih pravic in se je to odražalo tudi v risankah in drugem družbenem in političnem delovanju. Marsikje po svetu so deklice in ženske še vedno manjvredne od moških. Še vedno so področja, na katerih tudi Evropejke moškim nismo enakovredne, jih je pa vedno manj. A skrajnost v drugo smer; zgodovinsko maščevanje in popolno razvrednotenje moških škodita ženskam.

Moški, po kakršnem hrepeni žensko srce

John Eldredge in Stasi Eldredge v svojih delih Očarljiva in Divji v srcu pišeta, da je dvorjenje in vztrajen boj za žensko srce del junaške moške narave, medtem ko žensko srce hrepeni po vabilu v (romantično) avanturo, v kateri je lepotica, ki jo mora osvojiti moški.

Obupani zapisi žensk, ki se sprašujejo, kam so šli tisti moški, ki so še pripravljeni dvoriti in se boriti za svojo lepotico, vztrajati in osvojiti žensko srce, kažejo, da imata avtorja prav.

Sama ne čutim zasramovanja v vztrajnih vabilih na kavo ali v hribe, ne čutim se zatirana ob vabilu na ples, ne podcenjevana, če mi moški plača kosilo. Vztrajnih nasmehov, objemov, facebook, sms sporočil in drugih bolj ali manj posrečenih načinov zapeljevanja ne doživljam kot napadov nase, ampak menim, da so nujno potrebni. Morali bi jih spodbujati, ne pa zatirati. Nesmiselno bi bilo vzeti licenco za dvorjenje tistim, ki še premorejo toliko jajc, da do ženske pristopijo.

Svet brez moških je dolgočasen, nesmiseln in izgubljen. Ker je to očitno potrebno, bom kot ženska stala za njihovo pravico do osvajanja in obstoja ter zahtevala njihovo aktivno vlogo v družini, družbi in svetu.