Zakaj je Luna postala spet popularna? Bitki za Luno so se pridružile tudi azijske države

Skoraj 51 let je že minilo, odkar je človek zadnjič stopil na Luno. Od takrat je zanimanje za ta edini Zemljin naravni satelit zamrlo, a v zadnjem času spet raste, sploh zaradi tega, ker bi preko Lune lahko pristali tudi na Marsu. Združenim državam pa so se v »bitki za Luno« pridružile še druge države.

Indija je pred kratkim uspešno izvedla pristanek na južnem polu Lune, zataknilo pa se je pri komunikaciji z lunarnim modulom. Proti Luni pogleduje tudi Muskovo podjetje SpaceX; glavna vesoljska sila, ki tudi obljublja človeški pristanek na Luni, pa si želi postati Kitajska.

Na Luno odpravi pošiljata tako Nasa kot Muskov SpaceX

Decembra 1972 je z odpravo Apollo 17 na Luno zadnjič stopila človeška noga. Šlo je za 12-dnevno odpravo, v kateri sta Gene Cernan in Harrison Schmitt (ki je bil prvenstveno sicer geolog, in ne pilot oziroma astronavt, kot ostali, ki so do tedaj stopili na luno), skupaj z Ronaldom Evansom, ki je ostal v lunarnem modulu, opravljala razne eksperimente. To je bila odprava, ki je bila najbolj znanstveno naravnana. S seboj so vzeli tudi pet miši, poleg tega pa so zbirali tudi geološki material, ki so ga odnesli na zemljo, v veliki meri pa so Lunino površje raziskovali tudi z LRV-jem (Lunar Roving Vehicle), posebnim lunarnim vozilom.

Prvotno je bilo sicer predvidenih več človeških odprav, a je ameriški kongres predvsem zaradi finančnih razlogov, deloma pa tudi nevarnosti (skoraj tragično se je končala odprava Apollo 13), določil, da bo odprava Apollo 17 zadnja, ki bo šla na Luno. Od takrat je minilo že skoraj 51 let, Luna pa je v vmesnem času postala manj zanimiva. Deloma že za časa človeških odprav, saj so med ljudmi že zadnje odprave pritegnile dosti manj pozornosti kot pa prvi pristanek na Luni, Apollo 11, julija 1969.

V zadnjem času pa je zanimanje ponovno zraslo. Nasa napoveduje, da bo v okviru odprave Artemis III, ki je planirana za konec leta 2025, na Luno spet stopila človeška noga. Dva astronavta naj bi po načrtih Nase pristala na površju Lune, natančneje v bližini njenega južnega pola, tam pa naj bi ostala kakšen teden. Šlo naj bi tudi za prvo odpravo, v kateri bosta ženska in temnopolta oseba. Astronavta bosta opravila štiri vesoljske sprehode po luninem površju, pri tem pa bosta izvajala tudi eksperimente in znanstvena opazovanja, med drugim bosta na Zemljo odnesla del ledu iz luninega površja.

Istega leta (2025) naj bi na Luni pristala človeška posadka, in sicer bo šlo za »zasebno misijo« podjetja SpaceX, ki ga vodi Elon Musk. Na Luno naj bi se odpravili z ladjo Starship, ki bi jo izstrelili najprej, nato pa nanjo prestopili v lunarni orbiti, do tja pa bi prišli z Nasino kapsulo Orion. Starship bi sicer še v zemljini orbiti moral natočiti dodatno gorivo.

Indija kot prva uspešno izstrelila sondo na južni pol Lune, a se je zataknilo pri komunikaciji z modulom

Niso pa ZDA edine, ki v zadnjem času pogledujejo proti Luni. Rusija je avgusta proti Luni sprožila samodejno robotsko postajo Luna-25, ki pa je treščila na luninem površju. Ta neuspela odprava je že tako šepajoči ruski vesoljski industriji zadala še en udarec.

Bolj uspešna pa je bila (vsaj na začetku) indijska sonda Čandrajan-3. Slednja je varno pristala na Luni, hkrati pa postala prvo plovilo, ki je pristalo v bližini prej omenjenega malo raziskanega južnega pola Lune. Čandrajan-3 je stopil v tekmo z rusko Luno-25, ki je prav tako nameravala pristati v tem območju. Indijsko plovilo je nato na luninem površju izvajalo znanstvene poskuse, zbiralo podatke o mineralni sestavi površja, namen pa je tudi odkriti morebitno prisotnost vode na južnem polu Zemljinega edinega naravnega satelita. Indija je s tem podvigom postala šele četrta država, ki ji je uspel mehek pristanek na Luni. Poleg nje so to še ZDA, bivša Sovjetska zveza in Kitajska.

Odprava je dva tedna zbirala podatke in naredila tudi nekaj fotografij, ob t. i. lunini noči, pa je bila pristajalna naprava z imenom Vikram prestavljena v stanje mirovanja. Kasneje je prišlo do nekaj težav, Indijska organizacija za vesoljske raziskave (ISRO) je namreč sporočila, da upa, da se bodo baterije napolnile in da se bo modul ponovno prebudil. Nato pa se je izkazalo, da je za to vedno manj možnosti. Indijski znanstveniki špekulirajo, da bi lahko bil razlog za težave v tem, da sestavni deli Vikrama niso preživeli nizkih temperatur. Na Luni se lahko ponoči temperature spustijo tudi do –250 stopinj Celzija.

Kljub Indijskim trenutnim težavam, pa bi uspeh na Luni v prihodnosti lahko bila osnova za vzpostavitev postojanke na Luni, ki bi v prihodnosti lahko pomenila izhodišče za odprave na Mars in globlje raziskovanje vesolja.

Kitajska si želi postati vodilna vesoljska sila

V lunarno bitko je vstopila tudi Japonska. V začetku septembra je proti Luni uspešno izstrelila raketo z lunarnim pristajalnikom (ki so ga poimenovali Moon Sniper), ki bo, če bo vse šlo po sreči, na Luni – natančneje na nam bližnji strani – pristal februarja. Japonska se tako poteguje za mesto pete države, ki bi ji uspel polet na luno. Dosedanji poskusi japonskih lunarnih misij niso bili uspešni.

Pomemben akter na področju lunarnega raziskovanja je postala Kitajska, ki si prizadeva postati vodilna vesoljska sila. Naslednje leto je predvidena lunarna misija, ki naj bi na Zemljo prinesla prve vzorce iz nam oddaljene strani Lune. Med kitajskimi načrti so tudi pristanek astronavtov na Luni do konca tega desetletja ter vzpostavitev mednarodne lunarne raziskovalne postaje.

Misija, znana pod imenom Chang'e-7, ki je planirana za leto 2026, naj bi na Luni zbrala dovolj podatkov, na podlagi katerih bo mogoče do leta 2040 raziskovalno postajo zgraditi na južnem polu Lune. Misija Chang'e-8, ki bo sledila še dve leti kasneje (leta 2028), pa naj bi preučila, kako uporabiti materiale, ki jih najdemo na Luni.