Zakaj je rešitev dveh držav v Palestini zdaj absurdna in kako je Izrael zapravil zgodovinsko priložnost

POSLUŠAJ ČLANEK

Predlagana in priljubljena rešitev dveh držav v Palestini je v luči trenutne situacije absurdna, je prepričan britanski konservativni novinar in avtor Peter Hitchens. Morda kontroverzna izjava, a Hitchens se kontroverznosti in kritike ne boji in je vedno pripravljen svoja pogosto nekonvencionalna stališča jasno argumentirati. 

V nedavnem pogovoru z nekdanjim avstralskim politikom in komentatorjem Johnom Andersonom je storil prav to in podal nekaj zanimivih misli glede situacije v Palestini, antisemitizma in pomena svobode izražanja.

Kot pravi, rešitev dveh držav pomeni, da Izrael popolnoma odstopi suverenost nad Zahodnim bregom ter velikim delom Jeruzalema. To območje bi tako postalo suverena država poleg Izraela.  

“Predstavljajte si, da taka država izvoli vlado Hamasa ter da tako med samim središčem Izraela in njegovo prestolnico ter to državo ni ničesar, razen ograje ali pa morda zidu. In kakor smo videli 7. oktobra, bi to situacijo dolgoročno naredilo popolnoma nevzdržno.” 

Sam sicer trdi, da rešitve dveh držav nikoli ni videl kot možne ali verjetne. Prepričan je, da med arabskim vodstvom v regiji ni želje po trajni rešitvi, temveč da obstaja globoko, četudi morda ne javno izraženo prepričanje, da Izrael ne bi smel nadaljevati svojega obstoja.  

Poleg tega meni, da je edina možnost, da se v regiji doseže mir, neformalen dogovor. S podrobno, diplomatsko rešitvijo tega ne bo mogoče doseči, saj Izrael nikoli ne bo pripravljen dovolj popustiti, arabska stran pa se pod takšno rešitev ne bo pripravljena podpisati. 

Neželene posledice 

Ob tem spomni na Jaserja Arafata, ki je nekoč izjavil, da ne želi biti župan Jerihe. Kot vodja velikega svetovnega palestinskega gibanja je namreč bil mednarodna osebnost, medtem ko bi bil kot vodja majhne, revne države brez naravnih virov na Bližnjem vzhodu zelo nepomembna osebnost. 

“Mislim, da to ni izvedljivo. A po drugi strani je med prebivalci regije velika pripravljenost, da skupaj živijo in delajo, kar tudi pokažejo, kadar jim je dana priložnost. A formaliziranju takšne situacije bi se široko izognil.” 

Vir: Youtube, John Anderson, posnetek zaslona

Hitchens izpostavi izjavo svojega arabskega kolega iz Izraela, ki je nekoč dejal, da pogreša dobre stare čase, preden so imeli mir. Kajti v obdobju, preden se je skušalo med Izraelom in prebivalci Zahodnega bregu ter Gaze ustvariti mir, sta obe strani imeli mnogo več medsebojnih stikov, mnogi Arabci so v Izrael hodili delat, s seboj prinesli dobre zaslužke in tako stimulirali gospodarstvo. Prav tako je bilo takrat več medosebnih odnosov ter potovanja med obema stranema. Bilo je celo obdobje, ko so prebivalci južnega Izraela v Gazo hodili zaradi nočnega življenja. Poizkusi, da se doseže formalni mir, pa so vse to hudo poslabšali. 

Izrael je zapravil zgodovinsko priložnost 

O svarilih izraelskega premierja, da bo Izrael uničil Hamas, meni, da so absurdna, saj da kažejo popolno nerazumevanje dejstev in zgodovine.  

“Bodo napadli Katar, kjer ima Hamas svoje dejansko poveljstvo? Tudi če jim za nekaj časa uspe fizično uničiti vodstvo in oborožene sile, ne morejo uničiti sil, ki so ustvarile Hamas. S fizično silo ne moreš uničiti ideje, lahko pa jo okrepiš.” 

Hitchens je prepričan, da je za obstoj Izraela ključna podpora javnega mnenja v zahodnih demokratičnih narodih. In ta od leta 1967, ko je bil Izrael s pomočjo prefinjene propagande iz Davida preoblikovan v Goljata, upada. Ob tem spomni, da je pred letom 1967 podpora Izraelu v zahodnih narodih primarno prihajala s politične levice, medtem ko je bila desnica bolj naklonjena Arabcem. Sedaj pa je ravno obratno. 

“Sedaj je treba prepričati levičarje in radikalce in Izrael je v tej epizodi naredil hudo napako. Grozote 7. oktobra so jasno razkrile, da se Izrael ne sooča z ljudmi, ki delujejo zaradi tegob ali političnih prepričanj. 7. oktobra se je Izrael soočil z ljudmi, ki sovražijo Žide in jih želijo ubiti, ker so Židi. Grozote, ki jih je zakrivil Hamas, ujete na kamere, so tako osupljivo polne sovraštva in tako očitno temeljijo na rasnih predsodkih proti Židom, da bi morale biti zanimive zlasti radikalcem, ki povsem pravilno ne prenesejo rasnih predsodkov v našem delu sveta. In Židje se z njimi soočajo v tistem delu sveta, torej bi morali biti proti temu.” 

A vse to je zameglila nora odločitev Izraela, da odgovori z bombardiranjem Gaze, ki je vojaško neučinkovito in politično katastrofalno. In sedaj se celoten svet osredotoča na bombardiranje Gaze. Odziv Izraela je tako v očeh javnosti zasenčil grozote 7. oktobra. S tem pa je bila zamujena odlična priložnost, da se ljudi poduči, kaj se v resnici dogaja. 

Antisemitizem je zelo pogost 

Hitchens tudi opozarja na vseprisoten “golf klub” antisemitizem, zelo pogost v zahodnem svetu.  

“Pogosto bodo ljudje, ki jih imamo za povsem prijetne in civilizirane, v trenutku nepazljivosti priznali, da ne marajo Židov. In pogosto gre za antizioniste. A obstajajo tudi antizionistični Židje. In ena veličastnejših lastnosti Izraela je, da jih je tam tako veliko, pišejo odlične knjige in so globoko kritični do države, ki si kritike tudi zasluži.” 

Anderson izpostavi, da so v Avstraliji ekstremistični islamisti na ulicah vzklikali: “Zaplinimo Žide!” in: “Jeb...š Žide!” – jasne reference na holokavst in se tega niso niti sramovali. Celo nacisti niso bili tako odkriti. 

“Ljudje bi se iz tega morali kaj naučiti,” je prepričan Hitchens. “Takšna čustva obstajajo. In žalostno je, da so taka prepričanja na Bližnjem vzhodu grozovito pogosta, ljudje pa se jih ne sramujejo. Doživel sem jih pri prijaznih, prodemokratičnih intelektualcih v Kairu. Ko pogovor nanese na Izrael, je kot da bi pritisnil stikalo. In ob tem čutiš obup, da tako inteligentni in prijetni ljudje v sebi nosijo takšna prepričanja. A jih.” 

Pomembnost svobode izražanja 

Hitchens je prepričan, da moramo jasno pokazati, da takšen jezik ni sprejemljiv. A to ne pomeni, da ga je treba prepovedati.  
“Zelo dober argument je, da to dovolimo, tako da vemo, da so med nami ljudje, ki tako mislijo. Potem jim lahko nasprotujemo, jih pozovemo k debati, povabimo v univerze, vprašamo, zakaj tako mislijo, in jim nasprotujemo. To bi rad videl, ker bi to po mojem mnenju za mnoge bilo globoko neprijetno in ponižujoče. Kajti stvari, ki jih govorijo, ne temeljijo na drugem kot na sovraštvu. Tako se to premaga v svobodni družbi.” 

Prepričan je, da jih ne smemo aretirati, ampak razgaliti. S prepovedjo izražanja mnenj namreč poškodujemo družbo samo. 

“Celoten smisel svobode izražanja je, da dovolimo ljudem, da rečejo stvari, ki se nam gnusijo. Sicer je brez pomena. Glede svobode izražanja sem absolutist, z izjemo pozivanja k nasilju. Te ljudi je potrebno slišati. Tako da vemo, da so med nami ljudje, ki tako mislijo. Da jih lahko izzovemo.” 

Izbrano za naročnike
Prve jaslice: Trije spevi
Izgon iz raja – Albrecht Dürer
Domovina 122: Svoboda kriminalu
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Senat Univerze v Ljubljani podprl zahteve po prekinitvi sodelovanja z Izraelom
  • 25. 05. 2024
Pariz
V Franciji porast antisemitizma
  • 18. 07. 2024
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
  • 24. 04. 2024