Zakaj ob Niki Kovač ni prostora za malega človeka

Rok Čakš
Zajem slike TOP TV

Kdo je Nika Kovač, ni treba posebej razlagati. Vsi jo poznate, saj zanjo velja, če parafraziramo Magnifica iz Halo Gospodična: »To je una, k je skoz na televiziji.«

Nika živi sanje številnih družbeno aktivnih Slovencev v eni od 27 tisoč nevladnih organizacij: Za sporočila nje in tovarišic so odprti praktično vsi medijski kanali pri nas, na njihovih tiskovkah zmanjkuje prostora za mikrofone, njihova stališča so v naslovih in udarnih špicah najbolj gledanih informativnih oddaj, odprta so jim vrata do najvišjih politikov v državi, od predsednika vlade navzdol. V Sloveniji se praktično ne more zgoditi nič, ne da bi izvedeli še, kaj si o tem misli skupina deklet (no, pravzaprav že zrelih žensk v svojih tridesetih), samopoimenovanih Inštitut 8. marec, če se seveda imajo interes oglasiti na dotično temo.

Takšen medijski vpliv ima tudi svojo temno plat. Zaradi tega lahko pri posameznikih, ki se za podobno pozornost počutijo prikrajšane, prihaja do frustracij, ki lahko prerastejo v nesprejemljive prakse, kot je denimo javno žaljenje, »poseganje v osebni prostor«, ali pa celo v fizični napad. Nekaj takšnega se je Kovačevi zgodilo prejšnji teden, hvalabogu očitno brez dolgoročnih fizičnih posledic, saj njena desnica povoja ni več potrebovala že kmalu po novinarski konferenci, ki so jo pripravile dan po napadu.

https://twitter.com/IDolenc/status/1584997815134347268

In navsezadnje, za učinkovito obsodbo in vse drugo, kar pritiče takšnemu incidentu, so z dvodnevno osredotočenostjo na Nikino nesrečo poskrbeli največji mediji v državi. Z napovedjo vojne sovražnemu govoru pa je Niko v njuni skupni ideji, da so za napad krive »mračne sile«, podprl sam predsednik vlade. Zavedanje, da se bo tudi policija obrnila drugače in hitreje, kot bi se pri kakšni drugi žrtvi nasilja, je izrazila tudi prizadeta aktivistka sama, s pripombo, da to sicer ni prav.

 

Kakorkoli, aktivno državljanstvo Nike Kovač in vseh ostalih družbeno angažiranih ljudi gre zgolj pohvaliti: Kovačeva in njeni tovariši vedo, kaj želijo, in v to investirajo svoje znanje, sposobnosti, razpoložljiv čas, pa tudi – povsem človeško – svoje veze, poznanstva in druge privilegije, ki izvirajo iz njihovega družbenega statusa: Vse za to, da se njihovo sporočilo v širši javnosti čim bolj sliši in širi.

Prav tako gre prikimati odhajajočemu predsedniku republike, Borutu Pahorju, ki je v intervjuju za Domovino dejal, da moč nevladnih organizacij v Sloveniji kaže tudi na nemoč političnih strank, pri čemer je seveda imel v mislih levi pol, kjer je to neravnovesje med aktivno civilno družbo in politiko zadnja leta tako zelo očitno.

"Za kerga človeka se vi borite?!"


Vseeno pa je na manj osvetljeno plat zgodbe o odnosu do aktivnega državljanstva v Sloveniji opozoril še en »incident«, ki se je zgodil Niki in tovarišicam.

Na naslednji v seriji novinarskih konferenc, kjer so članice Inštituta 8. marec razlagale, kako bodo »fajtale« za vladni zakon, ki posega v ustroj RTV Slovenija, je k njim pristopil neki družbeno angažirani državljan, ki ne sodi v krog tam zbranih.

Ta bi za sporočanje svojih idej nedvomno tudi sam sklical novinarje, a zavedajoč se, da ne bi noben prišel, je svojo pravico prišel iskati na dogodek, kjer jih nikoli ne umanjka. V iskreni naivnosti, da je Nika res tam za običajne ljudi, je aktivistke 8. marca zaprosil za pomoč, a doživel hladno prho: Iz ozadja sta pristopila moška člana inštituta in nebodigatreba odstranila, ob pripombi vidno distancirane Nike, češ da se jim »te stvari redno dogajajo, zdaj lahko vidite«.

 

Scena, ki je bila morda šokantna za gospoda in še koga, ki sklicevanje tovrstnih aktivističnih skupin na ljudsko zastopništvo jemlje zares, vendarle odpira oči o resnični naravi levičarskih nevladnih organizacij z zvenečimi samopoimenovanji v slogu »Inštitut 8. marec«, »Glas ljudstva«, »Ljudska skupščina« in podobno.

Velikost v teh primerih ne šteje


Ti so resda predstavniki interesov ljudi, ampak v praksi njihovega izjemno majhnega dela; predvsem pa daleč manjšega od neproporcionalno velike teže, ki jo jim namenjajo osrednji mediji, mnenjski voditelji in navsezadnje levi del politike.

Shod v podporo družini v torek, 27. septembra, o katerem POP TV sploh ni poročal, RTV pa mimobežno. (Foto: Peter Merše)


Da pri tem, koliko medijske pozornosti vam je dodeljene, velikost ne šteje, iz dneva v dan spoznavajo civilnodružbeniki nekih drugačnih vrednot in prepričanj; denimo tisti, ki v skupnem smotru pred parlament pritegnejo več tisoč ljudi, pa o tem nobena od glavnih televizij sploh ne poroča (oz. zgolj obrobno), čeprav gre za prvi množični protest v času Golobove vlade. Ali oni, ki pripravijo Pohod za življenje, kjer množica poziva k spoštovanju in odločitvi za življenje tudi nerojenih otrok, pa je njihovo sporočilo bodisi prezrto, bodisi popačeno ali zmanipulirano, češ da nasprotujejo človekovim pravicam.

Obraz, ki ga najbrž ne poznate: članica zelo aktivne nevladne organizacije Zavod Živim, in koordinatorka Pohoda za Življenje, Urša Cankar Soares (Foto: Peter Merše)


Predstavniki le-teh, denimo Urša Cankar Soares, v svojem prizadevnem aktivnem državljanstvu niso nič manj zavzeti od Nike Kovač in tovarišic, pa z gotovostjo trdim, da se veliki večini bralcev tega teksta o tem, kdo je Cankar Soaresova in s čem se ukvarja, niti približno ne svita.

A velika razlika med njima je drugje. Ljudje kot Urša ali pa gospod, ki je v naivni preproščini uletel na novinarsko konferenco 8. marca, pač niso del družbene avantgarde prosvetljenih elit, prepričanih v zveličavnost svojega z levičarstvom in socializmom prežetega pogleda na svet. Ta je po njihovem iskrenem prepričanju ekskluzivno pravičniški, strpen, solidaren in zato edini pravilen.

In ker oni najbolje vedo, kaj je za malega človeka v resnici dobro in potrebno ter kako ga prevzgojiti v strpnega in sprejemajočega državljana, ni potrebe, da bi o tem medijem govoril kdo drug razen njih samih, kaj šele odločal mimo njihove volje na referendumih. Da volja ljudstva v nekaterih primerih ni relevantna, je to miselnost v parlamentu lepo ubesedila v Svobodi izvoljena predstavnica teh elit:



In čeprav bi se bilo izrazu »elite« smotrno izogniti, ker je baje populističen, ga v dokončnem razumevanju razlik ne da zaobiti: Če se boste kdaj v prihodnje spraševali, kako je mogoče, da so razne Nike, Jaši in Tee »skoz na televiziji,« za razne razne Urške, Katarine, Valentine, in druge anonimneža pa, če ne berete medijev kot je Domovina, še nikoli niste slišali, ali pa zgolj v negativnem smislu, vam je lahko jasno, kdo je v resnici predstavnik elit in kdo malega človeka.

Ker, kot smo nazorno videli na zgornjem posnetku, za malega človeka na ekranih poleg Nike enostavno ni prostora.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

»Evtanazija vodi k razvrednotenju življenja«
  • 06. 06. 2024
likanje, ženska, skrb
Vrnitev v šestdeseta?
  • 14. 10. 2024
strežba, letalo
Kako ustreči …
  • 13. 10. 2024