Zakaj se Slovenci sovražimo in kaj je domomržnja? (1. del)

Leta 1941, v jeku druge svetovne vojne, je George Orwell priobčil svoj znameniti esej England your England in v njem izpovedal svoje domoljubje. Presenetljivo je veliki kritik totalitarizma svojo jezo prihranil pilotom nemške Luftwaffe, ki je tedaj bombardirala njegovo domovino, in kritično ost usmeril drugam, ko je zapisal:

»Anglija je morda edina vêlika nacija, katere intelektualci se sramujejo lastne nacionalnosti. Levičarski krogi vedno čutijo, da je biti Anglež malce sramotno in da imajo dolžnost zasmehovati vse angleške institucije od konjskih dirk do lojnega pudinga. Dejstvo je nenavadno, vendar nedvomno drži, da bi se skoraj vsak angleški intelektualec bolj sramoval stanja med [izvajanjem himne] “Bog obvaruj kralja” kot kraje iz pušice za miloščino.«

Če je bila Anglija v Orwellovih časih s svojo domomrzno intelektualno elito še rara avis, se ji je v prvi četrtini 21. stoletja pridružila cela jata zahodnih držav, katerih establišmenti zaničujejo lastno kulturo, izvor in domovino.


Zvočni posnetek komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.


V ZDA je bilo samo v prvi polovici lanskega leta oskrunjenih ali odstranjenih 113 spomenikov iz ameriške zgodovine. Poleg generalov v državljanski vojni premagane Konfederacije, katerih obeležja so bila občasno vandalizirana že poprej, so se »protestniki« leta 2020 množično znesli tudi nad spomeniki Krištofa Kolumba, prvega predsednika Georga Washingtona, njihovemu besu pa nista ušla niti Ulysses S. Grant in Abraham Lincoln.

V Nemčiji se na določenih demonstracijah pogosto pojavljajo transparenti z napisi »Deutschland verrecke!« (»Crkni Nemčija!«), kanadski premier Justin Trudeau meni, da njegova država nima osrednje identitete, prave saturnalije samozaničevanja pa že dalj časa razsajajo na Švedskem, kjer je nekdanji premier Fredrik Reinfeldt leta 2006 izjavil: »Le barbarizem je pristno švedski. Ves nadaljnji razvoj je prišel iz tujine«.

Sloveniji je bil novodobni Bildersturm sicer prihranjen, čeprav spomeniki generala Rudolfa Maistra – »očeta naroda s krvavimi rokami« – določene napredne kroge že dolgo motijo. Pa je naša domovina v jati mazohističnih nacij Zahoda kljub temu dobro zastopana.

Da bi poniževal slovenski narod, je z davkoplačevalskim denarjem dobro podprti establišment skoval domiselne zmerljivke, s katerimi si »rajo« rad privošči. Tako se nam državljanom pogosto pove, da smo »slovenceljni«, ker kot plebejci s filistejskim okusom ne razumemo sodobne umetnosti, in da kot taki živimo v »Zloveniji«.

Pogosto smo priča blatenju slovenske osamosvojitve, zmerjanju domoljubov z »domoljupci« in zasmehovanju vsega, kar je slovensko. Nekateri predstavniki medijev in politike kar tekmujejo, kdo bo domovino v Bruslju bolj očrnil. Za skrunitev nacionalnih simbolov pa ste v Sloveniji lahko tudi bogato nagrajeni.
Če parafraziramo našega največjega pesnika, se lahko vprašamo, od kod se je pravzaprav vzel ta strup, ki man je vsaj na videz usmrtil ljubezen domačije?

Strah pred domom


Da je samopodoba Zahodne civilizacije hudo načeta, že slabi dve desetletji opozarjajo kritično misleči pisci. V ZDA se je za poniževanje in zaničevanje lastne etnične skupnosti prijel izraz »etnomazohizem« (ethnomasochism). V nemškem govornem prostoru sta se uveljavila termina »samo-sovraštvo« (Selbsthass) in »nacionalmazohizem« (Nationalmasochismus). Avstrijski profesor Michael Ley ta samouničujoči svetovni nazor namreč razlaga kot obratni pojav nacionalsocializma.

V Srbiji izrazito negativne predsodke, mržnjo, prezir, netolerantnost in agresivnost do lastnega naroda imenujejo »avtošovinizem« (autošovinizam). Španska filozofa Francisco José Contreras in Diego Poole v svoji knjigi Nova Levica in krščanstvo spregovorita o »sramotenju lastne civilizacije«. Slovenci pa bi ta pojav, kot smo na Domovini že pisali, lahko poimenovali »domomržnja«, saj gre za domoljubju obraten občutek.

Nemara je najboljšo definicijo obravnavanega fenomena podal nedavno preminuli angleški filozof Roger Scruton, ki mu je posvetil osmo poglavje svoje knjige England and the Need for Nations in ga poimenoval »ojkofobija« (oikophobia – gr. strah pred domom). Pojav je definiral kot: »zavračanje dediščine in doma« ter ga opisal z besedami: »namera, da se v vseh konfliktih postavimo na stran “njih” proti “nam” in občutek potrebe po blatenju običajev, kulture in institucij, ki so prepoznavno “naše”«. K čemur je dodal, da je ojkofobija nasprotje ksenofobije.

Če parafraziramo našega največjega pesnika, se lahko vprašamo, od kod se je pravzaprav vzel ta strup, ki man je vsaj na videz usmrtil ljubezen domačije?

Odgovor na to vprašanje ponujata v Ameriki delujoči klasični filolog in filozof švedskih korenin Benedict Beckled ter slovenski psihiater in specialist psihoterapevt Matjaž Lunaček. Beckeld v svojem članku o ojkofobiji ugotavlja, da se le-ta pojavi v uspešnih družbah, ki dosežejo visoko stopnjo blaginje potem, ko so premagale zunanje sovražnike. Človeška psiha, tako Beckeld, za samo-identifikacijo namreč potrebuje nasprotnika, zato novi nasprotniki postanejo ljudje lastnega civilizacijskega kroga. Ironija usode je v tem, da je ključni predpogoj za nastanek samo-sovraštva prav uspeh.

Lunaček je v svojem pogovoru za Poglede že leta 2015 kot predpogoje za razvoj zdravega domoljubja pri otrocih izpostavljal: ljubeč odnos staršev, zlasti matere, ter emocionalno navezanost na materni jezik in geografijo domačega okolja.

Vendar, kot svari psihiater, na tem področju v našem času prihaja do korenitih sprememb, saj tudi Slovenci kot skupnost dobivamo poteze »narcisistične kulture«, v kateri je vez med otrokom in starši pretrgana. Emocionalna navezanost na materini jezik se zato spušča na informativni nivo.

Poleg tega, nadaljuje Lunaček, otroci, ki odraščajo v »narcisistični kulturi«, ne ponotranjijo odnosa do starševskih teles in posledično ničesar ne morejo vzeti za svoje in ob različnih konfiguracijah terena, ki jih obdaja, ne čutijo ničesar. Vseeno jim je, ali jih obdajajo gore ali ravnice.

Vsa stvar torej precej spominja na verze iz Prešernove Elegije svojim rojakom: »Kar ni tuje, zaničuješ, / starih šeg se zgublja sled, / pevcev svojih ne spoštuješ, / za dežele čast si led!«.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike