Žalitev verskih čustev s sežigom Korana na Švedskem priča o veliki vrednotni zmedi v Evropi

Protesti v Pakistanu zaradi sežiga Korana na Švedskem (Foto: Profimedia.si)


V Stockholmu na Švedskem je pred nekaj dnevi mlad iraški priseljenec na dan, ko muslimani začenjajo praznovanje enega svojih največjih praznikov, Kurban bajram, sežgal nekaj strani Korana, ga onečastil s slanino in potem začel brcati kot nogometno žogo. Zraven je mahal s švedsko zastavo. Za tovrstno početje je vnaprej prosil policijo za dovoljenje in ga tudi dobil, menda na podlagi neke sodne odločbe. Argumentiral je, da gre za pravico do svobode govora. Vpil je: »To je demokracija. Če bi mi rekli, da tega ne smem, bi bila demokracija v nevarnosti.«

Kot posledica tega dejanja je več islamskih držav (Savdska Arabija, Irak, Iran, Maroko, …) ostro protestiralo, klicalo na pogovor švedske veleposlanike akreditirane v tistih državah, Turčija pa je po podobnih januarskih dogodkih ponovno pod drobnogledom, kako bo reagirala. Svoje ogorčenje je izrazil tudi Papež Frančišek, a očitno na Papežu lasten mil način.

Kakorkoli, dogodek sproža vrsto pomislekov, ki so vsi temeljne narave.

Prvi je izzivanje verskih čustev islamskih vernikov v tem kočljivem mednarodnem trenutku. Težko si je predstavljati, da to ne bi bila premišljena poteza z namenom, da bi se znova postavil pod vprašaj vstop Švedske v NATO. Posebej po tem, ko sta se Švedska in Turčija po mukotrpnih pogajanjih le sporazumeli, da bi slednja dovolila vključitev Skandinavcev v vojaško zavezništvo. Izbor mesta in mahanje s švedsko zastavo je dovolj zgovorno. Pač, preveč je stvari, ki kažejo na to, da je bilo njegovo dejanje od nekih interesov naročeno. Pri iskanju odgovora, od katerih interesov je mogoče bilo naročeno, je gotovo treba začeti pri vprašanju, komu to koristi.

Dalje, sklicevanje na demokracijo. Zelo verjetno nedavni priseljenec iz Iraka nima kakih izdelanih visokih mnenj o pogojih za demokratično sožitje in o delovanju vladavine prava. Še posebej ne v obliki, kot je že desetletja dovršena na Švedskem. Žaljenje verskih čustev kogarkoli, katerekoli religije, pač ni v jedru sistema, ki temelji na človekovih pravicah. Domnevne pravice žaljenja verskih čustev ne najdemo v nobeni demokratični ustavi.

Ali je švedska demokracija po tej žalitvi v manjši nevarnosti? Pravica do svobode izražanja, kot vse pravice, ni absolutna. Prav gotovo ni v tem, da vsevprek posega v pravice drugih in v javni interes.

Dogodek, ki ga komentiram, pa tudi nima nobene zveze z versko svobodo, niti pri skrunitelju Korana, ki se je hotel na ta način brutalno izražati proti njemu, niti pri nekaterih njegovih nerazumnih braniteljih v arabskem svetu, ki presegajo zgolj protest in ogorčenje nad skrunitvijo svetega. Tudi švedske oblasti so, milo rečeno, imele zelo nesrečno roko pri obravnavanju tega primera, za katerega niti ne vemo, če se je že končal oz. kako se bo.
Jedro krize v Evropi je v nezvestobi svojim krščanskim koreninam. Islamski svet je zvest svojim.

Tu je še nadvse aktualna medkulturna dimenzija. Znano je, da je Švedska že več desetletij zatočišče najrazličnejših pribežnikov iz vsega sveta, ki se tja zatekajo iz bolj ali manj prepričljivih političnih razlogov. Švedska vsakomur nudi kvalitetno zaščito in človeške pogoje bivanja. Kot posledica tega, sicer plemenitega nastrojenja, se je pa država in švedska družba vedno bolj znašla v neki vrednostni zmedi, ki resno skrbi razne javne službe. Že bližja prihodnost je zelo negotova in polna nepredvidljivih  pojavov.

Mimo goreče Francije ne moremo


Ob tem se ne moremo izogniti zadnjim oziroma ponavljajočim se dogodkom v Franciji. Kot je obsodbe vredna smrt najstnika, je reakcija ob njej absolutno nerazumna in nesorazmerna. Ta država, ki je jedro Evrope in njene krščanske zgodovine, se sooča z globoko krizo, ki so jo začeli opažati že pred vsaj dvema desetletjema. Znan francoski pisatelj (Houellebecq) je pred nekaj leti celo napisal roman, kjer opisuje bodočo popolnoma islamizirano Francijo. Aprila 2019 je zagorela katedrala Notre Dame in še nihče ni pojasnil zakaj. Nekateri poznavalci trdijo, da je kakršnakoli slučajnost tehnično nemogoča in da je za tem dogodkom skrit naklep.

Ni treba biti preveč domiseln, da v vsem tem in še marsičem drugem opaziš globoko krizo vrednot v Evropi, ki se evidentira na te načine. Lahko bo kdo to izpodbijal, češ da »ni tako hudo«. Zanimivo pa je, da o krizi vrednot v Evropi govorijo celo nekateri islamski kleriki, ki svarijo Evropo pred neselektivnim sprejemanjem kakršnihkoli imigrantov, ki se pojavljajo na njenih obalah. Prav oni dokazujejo to s terorističnimi atentati v zahodni Evropi in odsotnostjo tovrstnih aktivnosti npr. na Poljskem in Madžarskem, kjer ne dovoljujejo islamskih imigrantov.

Pojavi, kot so izgredi v Franciji, zadnji dogodek na Švedskem, neustavljiv dotok migrantov v Španijo in Italijo, na katere smo se že navadili in že niti niso več vsakodnevno zanimiva novica, ter nenazadnje naraščajoč prihod beguncev v Republiki Sloveniji, kažejo na globoko krizo v Evropi in pri nas, s katero se kar nočemo spoprijeti. Njeno jedro je v nezvestobi svojim krščanskim koreninam. Islamski svet je zvest svojim. Te korenine niso moje, a jih spoštujem, tako kot hočem, da oni spoštujejo moje. Jaz hočem biti zvest svojim. Menda ne bo kdo rekel, da je to sovražni govor.

Zgornji komentar ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Postanite naročnik Domovine in s tem podprite neodvisno novinarstvo, hkrati pa dostopajte do ekskluzivnih naročniških vsebin.

Med drugim:

Odziv na ulično nasilje v Franciji: Levica izgrednike podpira, desnica za zaprtje migrantskih poti.

Tednik Domovina 105, digitalna izdaja: Reševanje prometa, katera je prava strategija?

Duhovniki, ki so sodobnemu svetu dali znanost: od gibanja planetov, osnov genetike do "velikega poka".

Obiščite našo naročniško stran.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike