Zgodbe neopaznih junakov

Naja Podgoršek

11. 12. 2024 ob 9:14
1 komentar

Slovenija

POSLUŠAJ ČLANEK

Povojni komunistični režim ni prizanašal nikomur, ki se je uprl totalitarni revolucionarni miselnosti. Mnogi Slovenci so svojo pokončno držo plačali z življenjem ali pa so breme svojega upora še mnoga leta po vojni nosili ponižani in razžaljeni na svojih ramenih. Med njimi so tudi nekateri, katerih usode v slovenski javnosti niso širše poznane, sedaj pa so o njih na konferenci v Bratislavi spregovorili njihovi potomci.

Odkrivati prikrito

Usodo nekaterih po krivici po vojni umorjenih ali zatiranih Slovencev so na konferenci Neopazni junaki (Nenápadní hrdinovia) predstavili dijaki Gimnazije Želimlje pod vodstvom profesorja zgodovine mag. Jurija Pavla Emeršiča. Glavni cilj konference je dijake seznaniti z zgodbami junakov, ki so lahko tesno povezani z njihovo družinsko zgodovino, ter jim ponuditi priložnost za samostojno zgodovinsko raziskovanje ob podpori učiteljev.

Konferenca, ki jo Slovaška organizira vsako leto, je posvečena zgodbam posameznikov, t. i. junakom, ki so v času komunističnega režima s svojim pogumom, uporom in trpljenjem prispevali k povrnitvi svobode. Letos je konferenca potekala pod geslom Resnica proti oblasti, kar se navezuje na 100. obletnico rojstva Silvestra Krčméryja, slovaškega borca proti totalitarizmu, ki je zaradi širjenja katoliške vere v zaporu preživel desetletje.

Konferenca je potekala je v veličastni dvorani Primasove palače, ki je pred več kot 200 leti gostila Požunsko mirovno konferenco, s katero se je končalo Sveto rimsko cesarstvo. Vir: arhiv Gimnazije Želimlje

Jože Pravhar – duhovnik in mučenec

Jože Pravhar, rojen 4. novembra 1874 v Voklem. Bil je duhovnik, ki je deloval v Loškem Potoku od leta 1908 do svoje smrti leta 1944. Bil je močan in predan človek, znan po svoji veri in sočutju. Med italijansko okupacijo je skušal zaščititi svoje vernike in ohraniti njihovo vero. Kljub obtožbam sodelovanja z Italijani je ostal zvest svojim vrednotam in veri. Njegova smrt je bila brutalna, a je do zadnjega trenutka ostal pogumen in predan svoji veri. Pravhar je simbol moči, predanosti in poguma v težkih časih.

Ivan Likozar – begunec, krojač, duhovnik in nadškofijski vikar

Ivan Likozar, rojen 8. januarja 1926 v Šenčurju pri Kranju, je odraščal v globoko verni kmečki družini z desetimi otroki. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko in služil na bojiščih v Franciji in Italiji. Po koncu vojne se ni vrnil domov, saj so ga v Bologni ustrahovali, da ga doma čaka gotova smrt. Namesto tega se je naselil v italijanskem taborišču in kasneje vstopil v red lazaristov v Rimu. Leta 1948 se je preselil v Argentino, kjer se je izučil za krojača in študiral teologijo. Leta 1965 je bil posvečen v duhovnika. Ivan je vse življenje ohranil stik z domačimi preko pisem. Prvič se je vrnil domov leta 1965, ko je v Šenčurju obhajal svojo novo mašo. V Argentini je opravljal različne pomembne službe, bil je župnik, rektor bazilike v Lujanu in nadškofijski vikar. Njegova preprostost, gorečnost in požrtvovalnost so mu prinesle veliko spoštovanje med verniki. Likozar je bil predan svoji veri in poslanstvu ter je pustil trajen pečat tako v Sloveniji kot v Argentini.

Slovenski dijaki prejeli priznanja

Slovenske barve je na konferenci zastopalo šest dijakov iz želimeljske gimnazije, podporo pa jim je prišel izrazit tudi dr. Stanislav Raščan, slovenski veleposlanik na Slovaškem, ki je tudi nagovoril vse udeležence. Dijakinji Hana Podgoršek in Ana Pusavec sta predstavili zgodbo Jožeta Pravharja, strica Hanine prababice. Joža Prauhar je bil duhovnik in žrtev komunizma, ki je deloval v Loškem Potoku in bil ubit na krut način. Blažka Gorenšek in Lenart Podobnik sta opisala zgodbo Karla Koprivnika, strica svoje prababice. Klara Kovač in Ema Zakotnik sta predstavili zgodbo Klarinega prapradedka Ivana in dedka Franca.

Vsi slovenski dijaki so na konferenci navdušili – dve ekipi sta prejeli zlato priznanje, ena pa srebrno. Čeprav dogodek ni tekmovalne narave, so bile najboljše predstavitve nagrajene.

Konference so se dijaki iz Gimnazije Želimlje udeležili že lansko leto. Takrat sta o stricu njune mame, Ivanu Likozarju, ki je po vojni deloval kot duhovnik v Argentini, pričevali Naja in Hana Podgoršek. Izjemnega Zorka Simčiča sta predstavila Tom Čater in Tobija Erjavec, slednji je Simčičev vnuk.

Slovenski dijaki so dali tudi intervju za slovaško televizijo. Vir: arhiv Gimnazije Želimlje

Konferenca Neopazni junaki ni zgolj poklon žrtvam komunističnega režima, temveč priložnost, da se njihove zgodbe – dolga leta zamolčane – končno slišijo in ohranijo za prihodnje generacije.

Vinko Prestor – mučenec in duhovnik

Vinko Prestor je bil rojen 5. julija 1928 v Voklem na Gorenjskem. Bil je žrtev političnih represij po drugi svetovni vojni. Kljub temu, da ni bil politično aktiven, je bil pod drobnogledom komunističnih oblasti zaradi svoje vere in drugačnega političnega prepričanja. Leta 1948 je bil aretiran in med preiskavo so mu bile kršene osnovne človekove pravice, vključno s pretepanjem, mučenjem in poniževanjem. Njegova krivda je bila, da je znal pisati in da so mu ljudje zaupali. Soseda ga je prosila, naj napiše pismo njenemu fantu, ki je pobegnil na Koroško. Ko je bil fant ubit, je Vinko posumil, da so našli pismo in opozoril mamo, da bi ga lahko aretirali. Ko so ga aretirali, so ga surovo zasliševali in pretepali, a je s pogumom prenašal vse mučne preizkušnje. Na montiranem sodnem procesu je bil obsojen na 17 let strogega zapora z odvzemom prostosti, 5 let odvzema političnih pravic in 5 let izgona iz domačega okraja. Iz zapora je prišel 28. novembra 1954. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1961 v Ljubljani. Kljub vsemu, kar je prestal, je ohranil svojo vero in čast ter se izkazal za resničnega mučenca.

Družina Kolenko

Zgodba družine Kolenko iz Prekmurja je zaznamovana z vero, domoljubjem in preizkušnjami v turbulentnih zgodovinskih časih. Ivan Kolenko (1881–1949) in njegova žena Verona Horvat (1885–1974) sta bila ugledna kmeta, znana po družbenem angažmaju in podpori rejencem. Njuna družina je bila povezana z duhovnikom Jožefom Kleklom starejšim, pomembnim narodnim buditeljem, ki je družino navdihoval v boju za slovensko identiteto.

Po drugi svetovni vojni je družina postala tarča komunističnega režima. Leta 1940 so Ivana in Verono obsodili na odvzem prostosti ter zaplembo večine premoženja zaradi politično motiviranih obtožb. Ivan je leta 1949 umrl zaradi stresa, družina pa je bila še dolgo pod nadzorom. Franc, njihov sin, je moral na prisilno delo, a je vztrajal pri delu na preostali zemlji, da je preživljal družino. Po osamosvojitvi Slovenije je bila leta 1992 dosežena razveljavitev krivičnih obsodb. Družina Kolenko je kljub trpljenju ohranila vero, vrednote in narodno zavest, kar je navdih za prihodnje generacije.