Žičnice kot javni prevoz: zakaj se zdi to smiselno

Kogar piči kača, se običajno ustraši že vsake vezalke. Nič čudnega, da so mnogi zastrigli ob besedah predsednice žičničarjev, Manuele Božič Badalič, da naj bi žičnice postale del javne infrastrukture.

Besedna zveza namreč kaj hitro asociira na premnoge propadle projekte, ki smo jih morali financirati davkoplačevalci. Začelo se je s prvo sanacijo bank, končalo z gromozansko bančno luknjo. Vmes smo neumorno sponzorirali še kup državnih izgubašev, od Mure do Adrie Airways. Nazadnje smo se naposlušali groženj o koncu sveta ali vsaj naši odrezanosti od njega, če veleumnega letalskega izgubaša ne bo več. Rezultat? Adriine lete so že nadomestili ostali prevozniki in še bolj jih bodo, ko se umirijo špekulacije vlade o ustanovitvi novega državnega izgubaša.

Žičnice v to zgodbo ne sodijo. Po besedah Božič Badaličeve vsak v smučišča vložen evro generira sedem evrov prihodkov. Recimo, da pretirava in vsak vložen evro pridela zgolj dva evra. Če država vloži 6 milijonov v eno sedežnico, zaslužimo 12 milijonov prihodkov in z njimi kupimo še dve. Seveda ni treba denarja vlagati zgolj v sedežnice, pač pa v izgradnjo novih nastanitev, izboljšanje gastronomske ponudbe, različne prireditve itd. Kaj so že generirale milijarde izpuhtele v bankah, nasedlih gradbenih projektih ali letalskem prevozniku? Samo nekaj bogatašev ter zadolženih bogatunov, ki se jim milijonski dolgovi odpisujejo po tekočem traku.

Če pozimi nikoli ne bomo na ravni razvitosti Avstrije, Italije ali Francije, pa jih lahko poleti hitro dosežemo in prekašamo.

Potencial: poletna sezona

Slovenska smučišča so enostavno premajhna, da bi lastniki sami financirali nove sedežnice in ostalo infrastrukturo. Avstrijska smučišča si zaradi velikosti smučišč, posledično večjega števila smučarjev, ki si plačujejo najdražje karte in luksuzne nastanitve, to lahko privoščijo. Majhnost pa je slovenska prednost zlasti na področju poletnega turizma. Ni veliko držav, v katerih lahko zajtrkuješ v prestolnici, pozno kosilo pa poješ na najvišjem dvatisočaku.

Vlaganje v žičnice torej ni nujno le zaradi zimske pač pa še bolj zaradi poletne sezone. Če pozimi nikoli ne bomo na ravni razvitosti Avstrije, Italije ali Francije, pa jih lahko poleti hitro dosežemo in prekašamo. Že zdaj se številni tujci čudijo lepotam slovenskih vrhov, toda možnosti za napredek so praktično neskončne. Poleg ljubiteljev gora namreč obstaja še vrsta vplivnežev, ki bolj kot naravo cenijo čudovite posnetke, ki jih objavljajo na družbenih omrežjih. Njim se ne ljubi ure in ure sprehajati po vršacih. Potrebujejo samo nekoga, ki jih zapelje do vznožja žičnice s katero se vzpnejo na želeno destinacijo. Tam naredijo kup čudovitih posnetkov, si privoščijo dober obrok in že so nared za odhod v dolino.

In kar je najlepše, tisoči njihovih sledilcev so deležni brezplačne promocije naše države. Če se jih zgolj majhen delež odloči za prihod k nam, se za razvoj dobro plačanih delovnih mest ni bati. Običajnim obiskovalcem pa bi zagotovo prijal ogled kakšne prireditve, na kateri bi seveda lahko zapravili kakšen evro.

Imamo pa seveda še drugo možnost. Žičničarje pustimo same, da stopicajo na mestu, torej počasi a zanesljivo umirajo. Milijonov za vlaganje v infrastrukturo sami pač ne bodo zbrali. Že res, da ob njihovem pogrebu ne bomo plačevali milijard, kot smo počeli pri bankah, toda ne smemo se slepiti. Brez vlaganj v infrastrukturo ter spodbujanja gorskih kmetij bomo potencialno izgubili milijarde.

Slovenski hribovski turizem lahko pravi kvalitativni preskok stori zgolj z rahlo pomočjo države.