Življenje v bližini Romov vidi kot del svoje duhovne poti

Tudi v Sloveniji so se nekatere družine odločile za drugačen način življenja. Andrej Brečko in njegova žena Janja sta zagovornika ideje, da se lahko vse postori z minimalnimi stroški, s ponovno rabo stvari, ki jih ljudje sicer radi zavržejo, pa lahko tudi prispevamo k manjšemu obremenjevanju okolja. Družina Brečko je lansko leto postala del knjige Vrt ljubezni, ki govori o enajstih rodovnih posestvih v Sloveniji.

»Vsaka družina bi morala imeti en hektar svoje zemlje, na kateri bi imeli tako imenovano rodovno posestvo,« je  Andrej pojasnil vizijo, da bi si ljudje tako na svoji zemlji pridelovali svojo hrano oziroma živeli karseda samooskrbno. Po njegovem mnenju je to edina rešitev za naš svet. V tem duhu z Janjo vzgajata tudi svoje otroke, trenutno pričakujeta že tretjega. Tudi v tretje se bosta odločila za porod na domu, tako gre po njunem mnenju po bolj naravni poti, brez nasilja. To ne pomeni, da kategorično zavračata medicino – a če je le možno, skušata najprej ubrati naravno pot tudi pri zdravljenju.

Ob gradnji naravne hiše se je rodila ljubezen

“Janjo sem spoznal ob gradnji hiše, prišla mi je pomagat iz sosednje vasi,” je Andrej pripovedoval, kako se je ob gradnji hiše rodila  ljubezen.  Andrej je leta 2000 odšel na Novo Zelandijo, kjer je v skupnosti živel 6 let. Tam je spoznal, da gre svet v smer, ki ni najbolj prijazna naravi in človeku. Kasneje ga je pot zanesla na Kitajsko, nato pa je bil 7 let v Angliji. »Tam sem finančno lahko dobro živel, ampak je bil glas v meni tako močan, da nisem več mogel živeti tam,« nam je Andrej povedal, da ga je prijatelj povabil nazaj v Slovenijo, kjer mu je ponudil parcelo. »Je pa ta parcela v bližini Romov, ampak je tudi to del moje duhovne poti,« je Andrej priznal, da pot duhovnega razvoja nikoli ni prav lahka.

Leta 2014 se je Andrej torej vrnil v Slovenijo z idejo o samooskrben posestvu. Kupil je parcelo v šentjernejski dolini in začel z ustvarjanjem. Bivalne objekte je želel narediti iz naravnih materialov. Uporabil je sicer tudi nekatere materiale, ki so bolj odporni na vlago – sčasoma je namreč ugotovil, da je tudi na tem področju treba razmišljati bolj trajnostno. Odločil se je za gradnjo tipa leseni skelet, v katerega so vstavljene slamnate bale, zunaj je ometano z apnenim ometom, znotraj pa z ilovico in peskom. »Po svetu sem živel v različnih gradnjah in ugotovil sem, da nočem živeti v nobeni drugi hiši, edino v takšni naravni,« je opisal, da se v svoji hiši počuti resnično povezanega z naravo.

Hiša je povsem samooskrbna, družina ima svojo elektriko, svojo vodo, rastlinsko čistilno napravo in tudi svoj gozd. Poleg tega imajo posebno raketno peč, ki je po besedah Andreja tako ekonomična kot tudi ekološka. Na sezono porabijo približno dva metra drv, v hiši pa imajo prijetno toplo. Andrej nam je pojasnil, da peč deluje na tako visoki temperaturi, da iz dimnika pride zgolj vodna para in minimalna vrednost izpustov. Peč tudi greje vodo, na njej je možno kuhati. S sosedom, ki ima ekološko kmetijo, si med seboj pomagata na več načinov. Andrej mu pomaga pri delu, v zameno pa dobi moko, kašo in druge stvari, ki jih ima sosed na kmetiji. »Moja vizija je bila, da bi živel brez položnic, ampak to je v današnjem času skorajda nemogoče, čeprav se trudimo v tej smeri. Želim pa pokazati ljudem, da se da živeti tudi drugače, kot da si suženj sistema,« je Andrej povedal, da organizira tudi različne delavnice, ljudje pa prihajajo k njim, da si ogledajo hišo in celotno posestvo.

Treba je spoštovati naravne zakonitosti, pred nami so veliki izzivi

Andrej ima poseben odnos tudi do hrane in prehranjevanja. Prepričan je, da je telo stroj, ki potrebuje kvalitetno hrano za optimalno delovanje. Zato je po njegovem mnenju zelo pomembno, na kakšen način se hrana pridela - v resnici se sploh ne zavedamo, kaj vse vnesemo v svoje telo pri hrani, ki jo kupimo v trgovinah. »Vse se nalaga v naši telesih in tako se lahko razvije vrsta bolezni, potem pa pride na vrsto farmacija – kar je začaran krog,« je Andrej nadaljeval z razlago in opisal, kako veliko razliko vidi pri svojih dveh otrocih, ki sta ob zdravi domače pridelani prehrani polna energije, bolna pa tudi nista pogosto.  Andrej se zaveda, da ne bodo vsi ljudje hoteli živeti na njegov način, vendar pa z Janjo želita spomniti, da je treba živeti v skladu s samim seboj. Pa tudi bolj prijazno do ljudi in okolja, bolj duhovno.

»Skozi vsa leta ustvarjanja tega projekta čutimo in dobivamo božansko podporo - če lahko temu tako rečem - stanje pa je vsepovsod vedno bolj kaotično. Treba je spoštovati naravne zakonitosti, pred nami so veliki izzivi,« je Andrej še povedal, da na svoji poti vseskozi spoznava prave ljudi  ob pravem trenutku, stvari se razvijajo v pravo smer. Po njegovih besedah je že tolikokrat prišlo do dogodka, ki bi mu lahko rekel božja intervencija, da to že težko zanika. »In takšen je tudi naš namen bivanja in ustvarjanja, živeti življenje na nivoju srca in duše, v povezavi z naravo, kozmosom in silami, ki so nas ustvarile,« je pojasnil Andrej, kakšna je vizija projekta Nova zemlja. »Jaz sprejemam naravo kot superiorno silo in če bi spoštovali naravne zakonitosti, bi bile stvari precej drugačne,« je Andrej še namignil, da nekateri sosedje živijo na način, ki po naravnih zakonitostih ne bi bil vzdržen, saj prav vse dobijo od sistema.