»A to so vsi vaši? Ne, zadaj je še en avto«
Ste že kdaj videli zares veliko družino v živo? Deset ali več otrok pa še starši? Si predstavljate? Si morda mislite: pa saj to ni res, kako sploh živijo in, ali so vsi istih staršev?
No, o tem, kako živijo, smo že pisali, danes pa bi se radi dotaknili tega, kako zares velike družine doživlja okolica. Ta lahko velike družine podpira ali pa jim greni življenje – za to so običajno dovolj že pikre pripombe.
Medtem ko smo vsakodnevno bombardirani s floskulami o strpnosti, enakosti in enakopravnosti, pa izkušnje otrok iz velikih družin pravijo, da kljub temu, da so prav ti otroci naša prihodnost, nanje velik del družbe gleda precej postrani. Morda iz nerazumevanja, morda celo iz nevoščljivosti, kdo bi vedel.
Mladi iz družin z deset oz. dvanajst otroki pravijo, da so, kadar so šli kam z družino ali so povedali, koliko bratov in sester imajo, vedno izstopali. Bili so nenavadna pojava, pa tudi po krivem označeni.
»Na trenutke nisem bila Marija, ampak tista, kjer jih je deset,« pravi Marija Mezeg iz družine z deset otroki. Mnogi ljudje v njenem domačem mestu niso razumeli, kako ima nekdo lahko toliko otrok. Z bratom Domnom sta izpostavila, da so ljudje kot v kakšnem šovu pred hišo hodili gledat, kaj se dogaja pri Mezgovih, znali pa so biti tudi zelo žaljivi, na primer s pripombami, da je družini hišo dal župnik (čeprav so jo kupili in obnovili sami), da imajo gotovo doma kmetijo (nimajo je), obravnavali so jih kot nekakšne izkoriščevalce socialne države (čeprav to niso bili in so starejši otroci že zelo zgodaj postali povsem samostojni), spraševali so jih, kako se vsi stuširajo (doma so štiri kopalnice), ali imajo vsak svojo posteljo (nekateri so imeli tudi svojo sobo), ter celo, ali so vsi istih staršev.
Včasih so bile takšne izkušnje tudi zabavne. Domen razlaga, kako je uslužbenec na meji na poti na morje očeta, ki je vozil poln kombi otrok vprašal: »Ali so vsi vaši?« Oče pa je resno in obenem hudomušno odgovoril: »Ne, zadaj je še en avto.«
Kot pravi Marija, so se morali otroci prav zato, ker so bili iz velike družine, veliko bolj dokazovati, da so enakovredni in nič slabši od ostalih. Nasprotno, na različnih področjih so dosegali izjemne rezultate.
»Danes je manj te stigme, ker so morda videli, da smo, kljub temu da nas je deset, normalno živeli, smo šli večinoma študirat, se osamosvojili. Jaz sem popolnoma samostojna, neodvisna od svojih staršev. Nismo neki socialni primerki,« pravi Marija in izpostavlja, da je izjemno hvaležna za svoje brate in sestre.
Kot pravijo otroci iz velikih družin, je največji plus teh družin velika povezanost, ki jo imajo med seboj bratje in sestre. Vsi pravijo, da lahko vedno računajo na medsebojno pomoč in da so med seboj zelo povezani.
»Prednost take družine je, da ti da neke vrednote, delovne navade, skrbnost … tudi borbenost v tem smislu, da ne obupaš takoj, ko pride neka ovira, ampak se znaš boriti, se postaviti na svoje noge, v življenju iti naprej,« pravi Marija Mezeg, ki dvomi, da bi kot edinka doštudirala v roku in imela delovne navade, kot jih danes ima.
Marta Habe iz družine z dvanajstimi otroki pa pravi, da je tekom odraščanja sicer opazila, da je njihova družina drugačna, da pa se ni srečevala s posebno stigmo. Kot pravi, je prav zaradi odraščanja v veliki družini danes veliko bolj odprta in zna začutiti sočloveka, od mlajših bratov in sester pa se še vedno veliko nauči. Življenje na kmetiji ji je dalo takšne in drugačne delovne navade. Vsi otroci so se začeli osamosvajati že ob odhodu v srednjo šolo.
Danes kot aktivna pri delu z mladimi sama ugotavlja: »Kako je včasih težko dopovedati človeku, da je treba nekaj narediti! Da ni vse v telefonu, igrici, knjigah. Da primeš vejo in jo neseš ali pospraviš mizo za seboj, pomedeš po tleh. Z veseljem učim otroke pometat, ampak obenem pa se zgrozim, ko vidim, da 11-letnemu otroku mati še niso dali metle v roke …« Marta še ugotavlja, da so mladi danes pogosto preveč navezani na materialne dobrine.
Vsi, izredno hvaležni, da so jim starši privzgojili pomembne vrednote, poudarjajo, da se je pri njih doma delo spoštovalo, da pa je bila izjemno pomembna tudi vera, ki so jo s svojim zgledom in načinom življenja prinašali starši.
No, o tem, kako živijo, smo že pisali, danes pa bi se radi dotaknili tega, kako zares velike družine doživlja okolica. Ta lahko velike družine podpira ali pa jim greni življenje – za to so običajno dovolj že pikre pripombe.
Zakaj jih gledamo postrani?
Medtem ko smo vsakodnevno bombardirani s floskulami o strpnosti, enakosti in enakopravnosti, pa izkušnje otrok iz velikih družin pravijo, da kljub temu, da so prav ti otroci naša prihodnost, nanje velik del družbe gleda precej postrani. Morda iz nerazumevanja, morda celo iz nevoščljivosti, kdo bi vedel.
Mladi iz družin z deset oz. dvanajst otroki pravijo, da so, kadar so šli kam z družino ali so povedali, koliko bratov in sester imajo, vedno izstopali. Bili so nenavadna pojava, pa tudi po krivem označeni.
"Imate vsak svojo posteljo?"
»Na trenutke nisem bila Marija, ampak tista, kjer jih je deset,« pravi Marija Mezeg iz družine z deset otroki. Mnogi ljudje v njenem domačem mestu niso razumeli, kako ima nekdo lahko toliko otrok. Z bratom Domnom sta izpostavila, da so ljudje kot v kakšnem šovu pred hišo hodili gledat, kaj se dogaja pri Mezgovih, znali pa so biti tudi zelo žaljivi, na primer s pripombami, da je družini hišo dal župnik (čeprav so jo kupili in obnovili sami), da imajo gotovo doma kmetijo (nimajo je), obravnavali so jih kot nekakšne izkoriščevalce socialne države (čeprav to niso bili in so starejši otroci že zelo zgodaj postali povsem samostojni), spraševali so jih, kako se vsi stuširajo (doma so štiri kopalnice), ali imajo vsak svojo posteljo (nekateri so imeli tudi svojo sobo), ter celo, ali so vsi istih staršev.
Včasih so bile takšne izkušnje tudi zabavne. Domen razlaga, kako je uslužbenec na meji na poti na morje očeta, ki je vozil poln kombi otrok vprašal: »Ali so vsi vaši?« Oče pa je resno in obenem hudomušno odgovoril: »Ne, zadaj je še en avto.«
Več so se morali dokazovati, a so bili bolj povezani
Kot pravi Marija, so se morali otroci prav zato, ker so bili iz velike družine, veliko bolj dokazovati, da so enakovredni in nič slabši od ostalih. Nasprotno, na različnih področjih so dosegali izjemne rezultate.
»Danes je manj te stigme, ker so morda videli, da smo, kljub temu da nas je deset, normalno živeli, smo šli večinoma študirat, se osamosvojili. Jaz sem popolnoma samostojna, neodvisna od svojih staršev. Nismo neki socialni primerki,« pravi Marija in izpostavlja, da je izjemno hvaležna za svoje brate in sestre.
Kot pravijo otroci iz velikih družin, je največji plus teh družin velika povezanost, ki jo imajo med seboj bratje in sestre. Vsi pravijo, da lahko vedno računajo na medsebojno pomoč in da so med seboj zelo povezani.
Vrednote, delovne, navade, skrbnost
»Prednost take družine je, da ti da neke vrednote, delovne navade, skrbnost … tudi borbenost v tem smislu, da ne obupaš takoj, ko pride neka ovira, ampak se znaš boriti, se postaviti na svoje noge, v življenju iti naprej,« pravi Marija Mezeg, ki dvomi, da bi kot edinka doštudirala v roku in imela delovne navade, kot jih danes ima.
Marta Habe iz družine z dvanajstimi otroki pa pravi, da je tekom odraščanja sicer opazila, da je njihova družina drugačna, da pa se ni srečevala s posebno stigmo. Kot pravi, je prav zaradi odraščanja v veliki družini danes veliko bolj odprta in zna začutiti sočloveka, od mlajših bratov in sester pa se še vedno veliko nauči. Življenje na kmetiji ji je dalo takšne in drugačne delovne navade. Vsi otroci so se začeli osamosvajati že ob odhodu v srednjo šolo.
Zgled vere
Danes kot aktivna pri delu z mladimi sama ugotavlja: »Kako je včasih težko dopovedati človeku, da je treba nekaj narediti! Da ni vse v telefonu, igrici, knjigah. Da primeš vejo in jo neseš ali pospraviš mizo za seboj, pomedeš po tleh. Z veseljem učim otroke pometat, ampak obenem pa se zgrozim, ko vidim, da 11-letnemu otroku mati še niso dali metle v roke …« Marta še ugotavlja, da so mladi danes pogosto preveč navezani na materialne dobrine.
Vsi, izredno hvaležni, da so jim starši privzgojili pomembne vrednote, poudarjajo, da se je pri njih doma delo spoštovalo, da pa je bila izjemno pomembna tudi vera, ki so jo s svojim zgledom in načinom življenja prinašali starši.
Zadnje objave
Zadeva Fajon
16. 7. 2026 ob 10:30
Bruselj Sloveniji izdal šest opominov
16. 7. 2026 ob 7:00
Veliko Britanijo naj bi prevzel Andy Burnham
16. 7. 2026 ob 6:00
Na levem polu še en kandidat za ljubljanskega župana
15. 7. 2026 ob 16:30
Mijičejevo zavajanje bodo obravnavali po parlamentarnih počitnicah
15. 7. 2026 ob 14:48
Ekskluzivno za naročnike
Zadeva Fajon
16. 7. 2026 ob 10:30
Kolaboracija in propaganda (23. del): Interludij 4 – urok črne magije
15. 7. 2026 ob 9:00
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Prihajajoči dogodki
JUL
18
Goriški večeri
20:30 - 22:00
JUL
19
Večeri v atriju: »Župljani župljanom«
19:00 - 20:00
JUL
19
Duhovno počitniški dnevi za starejše 2026
19:00 - 15:00
JUL
20
Pogovori o življenju in smrti
17:00 - 18:00
AVG
01
Romarsko potovanje: »Višarje z okolico«
06:00 - 22:00
Izbor urednika
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 259: Evropa je v veliki meri zavožena
8. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
1 komentar
oakhrast
Ja bilo bi prelepo, če bi vsi ti otroci iz teh velikih družin imeli tudi takšne ali pa vsaj približno takšne družine. Bog daj da bi bilo prelepo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.