Blaž Brodnjak, NLB: Odločiti se moramo, ali bomo oaza utopičnega socializma ali v svet povezano tržno gospodarstvo (1. del)

V času nastajanja 15. slovenske vlade smo se z Blažem Brodnjakom, predsednikom uprave največje slovenske banke, Nove Ljubljanske banke, pogovarjali o največjih izzivih, pred katerimi je Slovenija, in rešitvah, ki jih zagovarja Gospodarski krog.

Z ekipo upravljate največjo banko v državi. V kakšni kondiciji je Slovenija in kako hitro bi se lahko s spremembo okoliščin »upehala«?

Vse je odvisno od neprekinjenih dobav energentov, predvsem zemeljskega plina. Dokler bodo dobave plina stabilne, si lahko v Sloveniji obetamo izjemno ugodne okoliščine. Za slovensko industrijo je rekordno četrtletje in v tem trenutku ima visok obseg naročil.

To povezujem s premikom nabavnih verig največjih evropskih podjetij iz pacifiškega bazena v osrednjo Evropo zaradi zmanjšanja tveganja pri dobavah komponent in surovin, ki se zdaj izkustveno lahko prekinejo, če pride do pandemije, oboroženih spopadov, ali pa se kakšna ladja postavi počez v Sueškem kanalu. Za Slovenijo in celotno našo regijo JV Evrope to pomeni izjemno priložnost. Smo namreč le nekaj ur vožnje po cesti ali železnici oddaljeni od najpomembnejših evropskih industrijskih središč in smo dokazano zanesljiv ter kakovosten dobavitelj vitalnih komponent.

Slovenski dobavitelji so se v zadnjih petnajstih letih uspeli pozicionirati kot prvovrstni. Slovenska avtomobilska industrija, kljub siceršnjemu pešanju obsega proizvodnje, denimo beleži rekordne obsege naročil. To je posledica motnje, ki sta jo na globalnih trgih povzročili pandemija, pa tudi ukrajinska tragedija in kolikor sočustvujemo z ukrajinskim narodom, za nas to stanje prinaša dodatno veliko priložnost, saj je bila na vojnih žariščih proizvodnja destabilizirana, mi pa smo v srcu Evrope in sposobni dobavljati. Impol poroča, da bi lahko uvedel četrto izmeno, Slovenska industrija jekla ima izjemen obseg naročil, Adria Mobil ima proizvodnjo praktično prodano za dve leti - če navedem le nekaj posameznih primerov.

Trdnost trenutnega stanja se vidi tudi v storitvenih dejavnostih. Zame je velik pokazatelj dejanskega zaupanja potrošnikov zasedenost vrhunskih restavracij. Pri teh se najprej vidi, kdaj ljudje psihološko pričnejo varčevati, četudi jim to ne bi bilo nujno potrebno in kdaj se ponovno sprostijo. Poskusite danes v soboto zjutraj dobiti mizo za sobotno kosilo v vrhunski restavraciji – vse je polno. Ljudje potujejo, obiskujejo restavracije. Tudi turistični obisk med velikonočnimi in prvomajskimi prazniki je bil zelo dober. Ljudje se očitno kljub vsemu čutijo dovolj sproščene, covid in vojna sta kot kaže dovolj oddaljena, da ju ljudje ne zaznavajo več kot presežno grožnjo.

Pandemija, pa tudi ukrajinska tragedija, in kolikor sočustvujemo z ukrajinskim narodom, za nas to stanje prinaša dodatno veliko priložnost, saj je bila na vojnih žariščih proizvodnja destabilizirana, mi pa smo v srcu Evrope in sposobni dobavljati

Kako pa utegne na to vplivati napovedani embargo na rusko nafto?

Nafta je za nas manj problematična, ker jo je lažje nadomestiti. Dokaj vseeno je, če k nam nafto pripelje tanker iz Črnega ali Sredozemskega morja. Največji problem bi bila morebitna prekinitev dobave plina, ki  predstavlja veliko večino industrijske porabe energije.

Dobra situacija je bila tudi leta 2007, pa nas je kriza 2008 presenetila. Pandemijo smo gospodarsko dobro oddelali, kako pa smo pripravljeni na morebitne nove krize?

Slovenci smo pregovorno prilagodljivi. Izjemno učinkovito smo se denimo prilagodili po razpadu Jugoslavije, ko smo praktično čez noč ostali brez večine trgov. Takrat smo se usmerili na Zahod in danes v EU izvozimo 80 % vsega, kar proizvedemo.

Lani smo imeli 8 % gospodarsko rast, do jeseni 2021 smo nadomestili izpad iz leta 2020, od takrat naprej pa intenzivno rastemo.

V času, ko se napoveduje ohlajanje gospodarske rasti, še vedno govorimo o izjemnih 4 %. Še leta 2017 bi bile to divje sanje. Danes govorimo o ohlajanju, takrat pa bi se ob takšnih številkah spraševali, če se morda pregrevamo.

Slovenski podjetniški sektor ima šampionsko miselnost, ki jo vidimo tudi pri naših športnikih. Hitro se odziva in ima v globalnih nišah pomembne tržne položaje. Na prihodnost je dobro pripravljen. Velik izziv pa je, ali bo javna administracija z novo vlado uspela doumeti, da je Slovenija majhno, odprto gospodarstvo, skoraj povsem odvisno od mednarodne konkurenčnosti.

To kar porabimo in prodamo v Sloveniji na agregatni ravni proizvedemo v nekaj tednih, v vseh preostalih pa moramo kupce iskati zunaj Slovenije. Tam šteje le konkurenčnost in slovenski izdelki žal še nimajo slovesa nemških ali švicarskih, zato pri istih cenah potrebujemo kakovostnejše izdelke ali pa pri isti kakovosti nižje cene. Če bomo tekmovali s cenami, se pri dodani vrednosti ne bomo nikoli prebili navzgor,  zato v bistvu nimamo izbire in moramo tekmovati s kakovostjo. Za to pa je potrebno vlagati v raziskave in razvoj ter ustvarjati mednarodno konkurenčno poslovno okolje.

Pri pogovorih o ravnovesju med socialno državo in ustvarjanjem dodane vrednosti, med javnim in zasebnim, moramo končno priti na skupni imenovalec, ker eno brez drugega ne bo šlo. Več lahko delimo šele, ko bomo več tudi ustvarili. Seveda moramo razvijati močan socialni sistem podpore pomoči potrebnim; Slovenija je že po ustavi socialna država. Vsi si želimo blagostanje, varnost in dostojanstvo. Ampak socialni transferji morajo biti upravičeni.

Slovenski podjetniški sektor ima šampionsko miselnost, ki jo vidimo tudi pri naših športnikih. Hitro se odziva in ima v globalnih nišah pomembne tržne položaje.

Včeraj je tudi najverjetnejši bodoči mandatar Robert Golob omenjal, da je treba najprej ustvarjati, potem pa lahko delimo in ustvarjamo socialno pravičnost in solidarnost. Z deljenjem vlade običajno nimajo težav, kje pa vidite v koaliciji, ki se sestavlja rešitve na področju ustvarjanja?

Čeprav sem poznan kot bančnik, imam vodstvene in nadzorniške izkušnje iz 17 bank v osmih državah, treh zavarovalniških družb v treh državah, največje družbe za upravljanje in velike proizvodno-storitvene multinacionalke v Sloveniji, zato sebe prej vidim kot predstavnika slovenskega gospodarstva.

Bančniki smo lahko uspešni izključno v razmerah, ko je zdravo in trdno tudi slovensko gospodarstvo. V zadnjem času smo se zato povezali v Gospodarski krog, čigar idejam se pridružuje tudi Združenje bank. Pri tem zavezništvu se ne delimo na leve in desne, vijolične in zelene, ampak delujemo po načelih zdrave kmečke pameti, saj smo odvisni od konkurenčnosti na trgu in vsak dan opravljamo test sposobnosti preživetja.

Vsakokratno oblast, kakršna koli že je, naslavljamo z jasnimi opornimi točkami ekonomskega programa in potrebnih ključnih strukturnih reform. Prepričani smo, da mora vlada te točke nasloviti, ne glede na to, kako se sestavi koalicija, saj se take zgodovinske priložnosti ponujajo morda enkrat na vsakih sto let.

Katere so te reforme?

Brez razvojne kapice si premika na lestvici dodane vrednosti ne predstavljamo. Danes vidimo, da imamo težave s pridobivanjem talentov za fizično delo, z natakarji, mesarji, vozniki, varilci. Tudi za delo na okencih v banki je ljudi zelo težko pritegniti. Odgovor na to je v veliki meri digitalizacija, robotizacija in avtomatizacija proizvodnje ter storitev.

A te rešitve mora nekdo razviti. Za to so potrebni drugačna znanja in profili od teh, ki smo jih poznali še do nedavnega. Ne le banke, večina družb iz storitvenih in proizvodnih dejavnosti dejansko postajamo informacijska podjetja. NLB Skupina ima zaposlenih preko 400 informatikov med 8.500 zaposlenimi. Iščemo desetine podatkovnih znanstvenikov in prevajalcev, razvijalcev in vzdrževalcev informacijskih sistemov, pa jih ne moremo pritegniti. Razvojna kapica je ključna, da lahko te talente zadržimo tukaj in privabimo nove, ker jih slovenski izobraževalni sistem preprosto ne proizvede dovolj.

Druga točka pa je – informatika kot obvezen predmet v šoli. Ko smo to preko združenj predlagali, smo dobili odgovor: morda čez osem let. Srbija je pred dvanajstimi leti uvedla informatiko kot obvezni predmet, danes že uvajajo umetno inteligenco. Srbija danes posledično ustvarja desetine tisočev informatikov in postaja razvojni in podporni center za informacijske rešitve velikega števila multinacionalk. Krepko več kot 10 % BDP že ustvarijo z informacijskimi rešitvami. Mi pa poslušamo naše šolnike, zakaj se nekaj ne da in kako je naš izobraževalni sistem odličen v mednarodnih primerjavah.

Imamo izjemne teoretike in humaniste, ki pa mi v banki ne pomagajo. Tudi izjemnemu podjetniku, ki ustvarja najboljše izpušne sisteme na svetu, ne. Ko nekdo iz garaže ustvari globalno znamko, ga rajši označimo za tajkuna, kot da bi bili na njegove dosežke neizmerno ponosni in se od njega učili.

Če želimo imeti v poslu in športu ambicije na ravni olimpijskih odličij, si ne moremo privoščiti javnih družbenih podsistemov, ki ne razumejo konteksta ustvarjanja dodane vrednosti in potrebne učinkovitosti ter ne uvedejo nujnih strukturnih ukrepov. Ne moremo imeti dosmrtnih profesorskih elit namesto mandatov s tržnim testom.

Enako v zdravstvu. Kako to, da ne centraliziramo skupnih služb in nabav, če je to praktično na dosegu roke? Zakaj potrebuje deset bolnišnic deset računovodstev, nabavnih služb, deset različnih informacijskih sistemov in skupnih služb, če ima pa celotna Slovenija kupno moč polovice Münchna?

Preprosto nimamo dovolj talentov, da bi se delili zaradi porekla in dejanj prednikov med in po drugi svetovni vojni. Kakovostno korporativno upravljanje je mogoče izključno s talenti neodvisnega uma, torej takimi, ki ne podlegajo parcialnim interesom, ampak sledijo skupni viziji in ciljem, ki morajo biti jasno definirani.

Še aktualni predsednik vlade je ambiciozno izjavil, da Slovenijo želimo pozicionirati med 15 najkonkurenčnejših gospodarstev na svetu. Zdaj slišimo, da bi ta cilj dvignili na prvo deseterico, ampak razvojne kapice pa ne bi uvedli. Brez nje si v tržnih dejavnostih preprosto ne predstavljamo, kako bomo zaželena destinacija za digitalne nomade, ki danes spreminjajo svet. V sosednjih državah jih že nekaj časa načrtno privabljajo in vse brez izjeme so razvojno kapico že uvedle.

Razvojno kapico omenjate kot ključen ukrep, stranke, ki sestavljajo koalicijo pa jo ocenjujejo kot bogataško kapico, ki bo prikrajšala reveže in pomagala zgolj bogatim. Kako to razumete?

V Sloveniji se moramo odločiti, ali bomo oaza utopičnega socializma in bomo imeli vsi enako ne glede na prispevek, ali bomo razumeli, da je prevladujoča družbena ureditev v svetu tržno gospodarstvo. Kot majhno odprto gospodarstvo moramo biti vključeni v globalno blagovno in storitveno menjavo in to je mogoče le, če smo mednarodno konkurenčni.

Strošek dela je pri tem eden ključnih elementov. To moramo nasloviti, če želimo višjo dodano vrednost, ki bo absolutno močneje polnila proračun in posledično omogočala večjo blaginjo pri socialnih transferjih, ki jih gospodarstveniki absolutno podpiramo. A ta sistem je potrebno temeljito prečistiti. Gospodarstveniki nismo nobeni neoliberalni izkoriščevalci. Smo le ljudje, ki poslujejo po načelih zdrave kmečke pameti in vemo, da lahko deliš, če imaš, če pa nimaš, moraš nekomu vzeti, da lahko deliš. Načeloma je te prerazdelitve prehodno mogoče financirati tudi z zadolževanjem, a le do praga kreditne sposobnosti. Dolgove je potrebno na neki točki vrniti, torej je ponovno potrebno ustvariti na novo ali odtegniti od obstoječe vrednosti.

Preprosta kmečka logika pravi, da moraš ali vzeti ali ustvariti več. Če ne ustvarimo več, bomo morali vzeti tistim, ki imajo že zdaj obremenjene skoraj tri četrtine bruto bruto stroška delodajalca, da bomo dali pomoči potrebnim. Slovenija je socialna država in jim mora pomagati, ne pa dajati potuhe. Najprej je potrebno trdo in odgovorno delati ter se vse življenje izobraževati, ne pa računati, da bo država rešila problem, če si nezaposljiv, ker se na trgu išče informatike, ti pa si humanist. Pomoč ob nezaposlenosti zaradi poslabšanja tržnih razmer – ne pa zaradi dokazane nezadostne aktivnosti - je absolutno potrebna, a jo mora spremljati obvezna, s strani proračuna financirana prekvalifikacija v določenem časovnem obdobju. Če pa po tem obdobju še vedno nisi pripravljen sprejeti razpoložljive zaposlitve, potem država ne more več skrbeti zate. Ne moremo živeti od sanj in želja.

Civilna družba je absolutno potrebna, enako kultura, a morata dosegati tudi določene ravni kakovosti ter razumeti, da je na neki točki meja in ni mogoče večno ter neomejeno viseti na javnih blagajnah. Zato je potreben pogovor, ne izključevanje. Kako naj se politiki, ki se ne pogovarjajo med sabo, pogovarjajo s kulturniki, znanstveniki in gospodarstveniki?

Gospodarstveniki smo se povezali v Gospodarski krog, kar je pomembno sporočilo. Skupaj z Združenjem bank povezujemo 80-90 % slovenskega BDP. Povezani smo kot neke vrste zavezništvo za Slovenijo. Nismo politično opredeljeni in zavračamo izključevanje. Izključevanje pomeni, da ne zajemamo iz celotnega, že tako preplitkega bazena talentov. Čas je da splezamo iz hoste in ne sprašujemo, kdo je bil partizan in kdo domobranec, ampak kakšno bo blagostanje naših otrok.

Civilna družba je absolutno potrebna, enako kultura, a morata dosegati tudi določene ravni kakovosti ter razumeti, da je na neki točki meja in ni mogoče večno ter neomejeno viseti na javnih blagajnah.

Kaj boste storili v Gospodarskem krogu, če vas vlada ne bo poslušala in upoštevala vaših predlogov?

Ne bomo odnehali. Vse glasnejši in jasnejši. Od neke točke naprej ne bomo več pričakovali, ampak zahtevali. Še nikoli nismo bili tako povezani. Kaj lahko naredimo, je resno vprašanje, a vzvodi so lahko tudi zelo resni. Nekateri nejevoljni podjetniki so denimo celo zagovarjali protest plačnikov davščin in prispevkov v proračun s kolektivno dogovorjenim zamikom pri plačilu davščin in prispevkov. Seveda so  to res skrajni prijemi in osebno sem prepričan, da ne bodo potrebni.

Potrebno se je preprosto pogovarjati. Ko pogledamo proračun, se lahko vprašamo, ali res potrebujemo dodatne davčne prilive, ali je odgovornost administracije, da tudi uravnoteži izdatke. Ali v javnem sektorju res potrebujemo 20.000 dodatno zaposlenih v zadnjih 20 letih ali zadošča uvedba ciljnega vodenja z ugotavljanjem uspešnosti in ustreznim variabilnim nagrajevanjem uspešnih ter preusmeritvijo ostalih na trg dela. Gospodarstvo zdaj nujno potrebuje 20.000 ljudi in ne vemo, kje jih bomo našli, v javnem sektorju pa 30 % višje plače.

Socialni transferji naj bodo za tiste, ki ne morejo delati, kdor pa noče, naj se znajde sam. V življenju ni upravičeno pričakovati zgolj pravic. Vsakdo je sam odgovoren za krmarjenje s svojo usodo preko vseživljenjskega učenja za zaposljivost . Če s svojim profilom to nisi, ni primerno za vsako ceno zahtevati službe od države.

Nujno potrebujemo muzeje, gledališča in medije, da nam nastavljajo ogledalo, a je njihova količina žal lahko omejena in morajo biti kakovostni ter predvsem neodvisni. Vsak podsistem družbe potrebuje najboljše talente na ključnih položajih. V NLB imamo v vodstvu talente iz desetih držav, ker razumemo, da nismo Slovenci v vsem najboljši. A jih je težko dobiti, ker za enako bruto plačo pri nas dobijo manj kot v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem ali v Srbiji.

Vsi imajo razvojno kapico, le nas skrbi, da bo z njo padla egalitarnost družbe, pri čemer je Slovenija itak med najbolj egalitarnimi na svetu. V vseh podsistemih potrebujemo najboljše. Z Luko Dončićem smo najboljši, brez njega pa se težko uvrstimo na prvenstvo.

Potrebujemo mednarodno konkurenčne strokovnjake in za to jih je potrebno tudi ustrezno plačati. Predsednik vlade bi moral biti plačan podobno kot najboljši menedžerji. Poglejte Singapur. Tam letno dobi milijon in pol, ampak zanj veljajo ekstremni etični in strokovni standardi z radikalnimi posledicami v primeru korupcije in drugih nespretnosti pri sprejemanju odločitev. Slovenija ima geostrateški položaj, ki je primerljiv s Singapurjem.

Ko to povem, me sicer pribijajo na križ, a mnenja ne spreminjam.



Sindikati so kritični tudi do tistih, ki zagovarjajo fleksibilnejši trg dela. Komu koristi okostenelost trga dela?

Iskreno verjamem, da večja prilagodljivost zaposlenosti v odvisnosti od ekonomskih ciklov vodi v bolj suvereno zaposlovanje in višjo skupno zaposlenost. Če pa ne veš, kako boš zmanjšal obseg zaposlitve v slabših ekonomskih časih, se že vnaprej izogibaš zaposlovanju za nedoločen čas.

Razprava okrog prekarnega dela sicer ni preprosta. Upoštevati je potrebno, da vse manj mladih sploh želi biti vezanih. Mnogi po lastni volji hitro menjujejo zaposlovalce in covid je to paradigmo dela še dodatno spremenil. Kdor je učljiv in govori jezike, lahko večino intelektualnega dela opravi na daljavo, ne da zapusti domače okolje.

To je odlično za družbe, ki to razumejo, recimo Srbija in v zadnjem času Hrvaška, ki postajata izredno zanimivi destinaciji za digitalne nomade. Ti ljudje veliko zaslužijo, četudi delajo za tuje podjetje, trošijo pa tam, kjer živijo in s tem vlagajo v lokalno okolje. Podobno kot športniki. Kaj nam pomaga, če so v Monaku, rajši jih manj obdavčimo, da bodo vlagali tukaj. Razumeti je potrebno logiko denarnega toka, ker samo večji kolač lahko razdelimo med več ljudi, zato morajo največji talenti bivati v Sloveniji.