Črni petek in slovenska tradicija nakupovalnega fanatizma

Minuli petek, ko sem se peljala proti Ljubljani, stisnjena v nepregledni koloni že od Vrhnike naprej, sem razmišljala o Ponte Rossu pa o kričavih trgovcih, ki so nas, uboge reveže iz bivše Juge, vabili k sebi z vabljivimi ponudbami:''Tri komada deset hiljadarki!''

In mi smo potem, ko smo več ur čakali v pregretih avtomobilih na Fernetičih in se pustili otipavat mrkim jugo carinikom, ki niso znali besedice slovensko, planili na branjevske stojnice kot bi pred seboj zagledali odprta vrata v raj.

Trdo prigarane dinarje, zamenjane v lire na črni borzi, smo brez slabe vesti vlekli iz skritih žepov v želji, da čim prej stlačimo v vrečke stvari, ki bi jih na domačih policah zaman iskali.

Pa kaj potem, če smo do konca meseca jedli le zelje in krompir, pomembno je bilo, da smo prišli naslednji dan v službo v novem moher puloverju in v tesno prijetih riflarcah!

Če je stara mama švercala čez mejo sol, če so njene hčere zapravljale lire za prašek, vroče hlačke in kavbojke na Ponte Rossu, se vendar spodobi, da s tradicijo nadaljujejo tudi vnuki in na ta dan brezglavo kupujejo vse, kar jim pride pod roke!

Naj živi tradicija brezglavega nakupovanja!

Black Friday ali črni petek ima danes zelo podoben prizvok. Ameriški nakupovalni praznik se je brez truda udomačil tudi v Sloveniji. Kar je logično in pričakovano, mar ne?

Če je stara mama švercala čez mejo sol, če so njene hčere zapravljale lire za prašek, vroče hlačke in kavbojke na Ponte Rossu, se vendar spodobi, da s tradicijo nadaljujejo tudi vnuki in na ta dan brezglavo kupujejo vse, kar jim pride pod roke! Četudi jim potem roba obleži v omari!

Na ta dan, če še ne veste – gre za petek po zahvalnem dnevu – trgovine ponujajo posebne popuste, zato ljudje množično derejo v blagovnice in so se za tamkajšnje izdelke pripravljeni tudi stepsti.

Vsako leto iz Amerike prihajajo posnetki prerivanj, puljenj iz rok, udarcev in nespodobnega kričanja, ki so postali zvezda stalnica črnega petka. Pri nas nakupovalci še ne izgubljajo uglajenosti in živcev, a mi, ki še pomnimo Ponte Rosso vemo, da bo tudi to prišlo prej ali slej na vrsto.

Nekaj je kot pribito: Slovenci smo mrtvo hladni, ko nam mafijske naveze kradejo državo, niti trznemo ne, ko smo morali dokapitalizirati banke, zdi se, da se nam žvižga za katastrofalno stanje v zdravstvu, brez večje panike je šlo mimo razbijanje nabožnih kipov na slovenski obali, a če bi nam kdorkoli hotel odvzeti možnost brezglavega in največkrat nepotrebnega zapravljanja denarja v stilu ''super ugodno'', ''mega popusti'', ''enkratna priložnost'', takrat pa bi skočili pokonci in vsak poskus v kali zatrli.

Še zmeraj trdim – pa nisem edina, da je več kot žalostno, da smo tako kratke in pozabljive pameti, da ne moremo že v soboto nakupiti vsega, kar potrebujemo za naslednji dan.

Nakupovalni fanatiki

Pravite, da nimam prav? Spomnite se samo na referendum, na katerem smo se odločali o nedeljskih nakupih. Še zmeraj trdim – pa nisem edina, da je več kot žalostno, da smo tako kratke in pozabljive pameti, da ne moremo že v soboto nakupiti vsega, kar potrebujemo za naslednji dan.

Nakupovalni fanatiki, ki komaj čakajo, da jim poštar prinese nove prospekte, iz katerih strižejo kupone za 10 ali več odstotna zapravljanja, nimajo premalo denarja, ampak – preveč. Več kot toliko pač ne moremo pojesti in več kot toliko cunj prav tako ne gre na obešalnike, pa če so še tako ugodno kupljeni.

Črni petek je še en biser več v nizu mnogih, ki dokazujejo, kako zlahka nas drži na povodcih potrošniška družba in se iz nas na debelo norčuje.

Za moje vsakodnevne potrebe povsem zadostuje naša vaška štacuna. Kupujem zgolj to, kar moram. Ob različnih akcijah, pa če so še tako vabljive, pogledam vstran. Nimam toliko dohodkov, da bi si lahko privoščila, da mi trgovci s sladkimi ponudbami izpraznijo žepe vsakič, ko se jim zazdi, da bi bilo dobro popucati zaloge v skladiščih.

https://youtu.be/i4Zd4DSu3qc