[Duhovna misel] Človeške ambicije in Božje kraljestvo

Komentar: Človeške ambicije in Božje kraljestvo

Prejšnjo nedeljo je evangelij govoril o Božjem kraljestvu v prispodobi vinograda. Danes je ista tema postavljena v okvir svatbe. Svatba je bila za Jude sveta stvar. Povabljeni so že dolgo vnaprej vedeli, kdaj bo. Udeležba je bila obvezna; izgovora ni bilo. Biti svat je namreč pomenilo veliko čast, še posebej, če se je svatba vršila v višjih družbenih slojih. Jezusova uporaba svatbe kot primera za gostijo v Božjem kraljestvu je bila po eni strani razumljiva njegovim rojakom, po drugi strani pa ne, saj so bili trdno prepričani, da se Jud svatbe v vsakem primeru udeleži in mu na misel ne pride, da bi se opravičil. S tega vidika so se težko prepoznali kot tisti, ki so vabilo zavrnili. A Jezus je vsekakor mislil tako na njih kot na vse ljudi, ki so jim pomembnejše skrbi za premoženje, posel in uspeh kakor skrb za Božje kraljestvo.  

Nenavadno je tudi to, da pošlje gospodar služabnike na ulice in ceste, naj povabijo brez razlike vse ljudi na svatbo, ki je pripravljena, a se je povabljeni niso udeležili. S tem je mišljena izraelska zgodovina, v kateri se je večkrat zgodilo, da niso prepoznali Božjih poslancev in Božjih sporočil. Kot pravi Sveto pismo, delali so to, kar je v Gospodovih očeh hudo. 

Prilika zato govori o vabilu vsem ljudem, brez razlike in ne glede na družbeni položaj. Bog vabi vse! 

A potem se zgodi nepričakovan obrat: med povabljenimi je nekdo, ki nima svatovskega oblačila. To lahko razumemo samo, če vemo, da so svatje od gostitelja dobili tudi obleke, v katerih naj bi prišli na svatbo. Podarjena obleka je torej prispodoba za podarjeno vero. V tej luči lažje razumemo, zakaj izvajajo različne protestantske skupine krst s potapljanjem v belih haljah. Podobno je ob reki Jordan v Sveti deželi, ko se ljudje oblečejo v belo haljo in jih v reki ponovno krstijo. To je prevladujoča protestantska razlaga in praksa.

Podarjena obleka je prispodoba za podarjeno vero.

Cerkveni očetje so isto prispodobo različno razlagali. Katoliški ekseget Luz meni, da podarjena obleka pomeni, da je bilo treba na svatbo priti v čistem oblačilu. Torej je bilo za svatbo obleko potrebno oprati. Sv. Hieronim je v tej pripravi videl dobra dela, sv. Avguštin pa ljubezen. Verjetno je mišljeno predvsem, da je vabilo na svatbo darilo, na katerega se je treba pripraviti, saj na ta način povabljeni izrazi svojo hvaležnost.    

In še več: vabilo v Božje kraljestvo pomeni, da je treba v svojem življenju nekaj spremeniti. Na začetku smo videli, da je bila glavna ovira povabljenih skrb za premoženje in posel. Z današnje perspektive to pomeni, da je največja ovira, zaradi katere ljudje ne sprejmejo Božjega vabila v Božje kraljestvo dejstvo, da mnogi mislijo in tako tudi delajo, da je vse odvisno od njihovih tosvetnih dejavnosti, s katerimi si bodo zagotovili srečno in zadovoljno življenje.

Žal je danes pri mnogih ljudeh, tudi kristjanih, skrb za materialne dobrine in kariero na prvem mestu. Temu namenjajo ogromno časa, skrbi in tudi stresnih situacij. Vse bolj smo priče dejstvu, da družbe z visoko stopnjo materialne blaginje same po sebi ne prinašajo sreče in zadovoljstva ljudem. Tu in tam se celo zgodi, da komu tak način življenja postane breme, zato zapusti vse, kar ima, in gre v najbolj strog kontemplativni red.

Ko se letos spominjamo osemstoletnice smrti sv. Frančiška, lahko potegnemo vzporednico med njegovim in našim časom. Tudi v njegovem okolju so bili v ospredju bogastvo in kariera ter oblast in boj za prevlado. Vse to je zapustil, da bi postal ubožec za Božje kraljestvo.

Primerjava Božjega kraljestva s svatbo želi povedati, da večje in boljše gostije, kot jo je pripravil Bog sam, ne more ponuditi in nanjo povabiti nihče drug. Da pa iz povabila nastane tudi način življenja, je treba nekaj storiti, predvsem opustiti tosvetne ambicije in jih zamenjati z večnimi.

Primerjava Božjega kraljestva s svatbo želi povedati, da večje in boljše gostije, kot jo je pripravil Bog sam, ne more ponuditi in nanjo povabiti nihče drug.