Evropske volitve 2024: nov slovenski sedež predstavlja politično priložnost za desno sredino

Pred prihajajočimi evropskimi volitvami (potekale bodo med 6. in 9. junijem leta 2024) se na slovenskem političnem prizorišču po tihem že pripravljajo burni politični dogodki. Znotraj vladajočega Gibanja Svoboda se že dogajajo interni boji za mesto na strankarski listi, medtem ko desna sredina intenzivno razmišlja o možnih kombinacijah med njenimi akterji.

Tokratne evropske volitve imajo dvojni strateški pomen. Prvič, te volitve predstavljajo priložnost za opozicijo, da doseže pomembno zmago, ki lahko pokoplje politično prihodnost premierja Roberta Goloba. Drugič, na prihodnjih evropskih volitvah bo Slovenija izvolila dodatnega evroposlanca zaradi demografskih sprememb in posledic Brexita.

Deveti slovenski sedež v Bruslju ima širši politični pomen, kot se kaže na prvi pogled, saj bo imel več posledic. Po vsej verjetnosti bo znižal volilni prag za izvolitev evroposlanca, kar bo omogočilo več možnosti za preboj v Evropski parlament manjšim strankam. Zgodovinsko gledano sta bili v Sloveniji leva in desna sredina bolj ali manj vedno razdeljeni, saj sta oba tabora večkrat izvolila po štiri evroposlance. Istočasno se je desna sredina na evropskih volitvah pogosto bolje odrezala kot na državnozborskih. Zato bo novi sedež odločilen v boju med obema tabora.

Zmaga desne sredine je dosegljiva ob dobri koordinaciji

V takšnih pogojih ima desna sredina naslednje leto resnično možnost, da doseže volilno zmago po letih porazov na nacionalni ravni. Kot smo že omenili, ima desna sredina običajno boljše rezultate prav na evropskih volitvah. Tokrat ima na voljo več zanimivih osebnosti, ki bi v pravi kombinaciji lahko zmagale. Desnosredinski tabor je sicer trenutno neenoten in v tranziciji s samostojno držo Nove Slovenije in generacijskim premikom, ki ga predstavljata Anže Logar in Marko Balažic. S temi obrazi desna sredina lahko doseže preboj. Na evropskih volitvah šteje tudi prepoznavnost kandidatov, saj je ključen preferenčni glas posameznih volivcev, kar pomeni tudi, da bo kampanja osredotočena bolj na kandidate in manj na politične stranke.

Deveti slovenski sedež v Bruslju bo znižal volilni prag za izvolitev evroposlanca, kar bo omogočilo več možnosti za preboj v Evropski parlament manjšim strankam

Za zmago se bo morala konkretno in učinkovito mobilizirati vsa desna sredina, seveda s kakovostnimi kandidati. Pri tem ne bi smela pozabiti na Slovensko ljudsko stranko, ki ima v svojih vrstah dolgoletnega in najbolj delovnega slovenskega evroposlanca Franca Bogoviča in dinamičnega mladega predsednika Balažica. Izkoristiti bo treba tudi samostojne osebnosti Nove Slovenije, pri čemer ne bi smeli pozabiti na njihove prepoznavne politike iz zadnje Janševe vlade, kot je na primer Jernej Vrtovec. Krščanski demokrati lahko predstavljajo alternativno opcijo za volivce sredine in desne sredine, ki si bodo na volitvah želeli izbirati med Slovensko demokratsko stranko in verjetno alternativno listo.

Nenazadnje bo ključen nastop največje in najmočnejše opozicijske stranke. Prav SDS bo morala odigrati previdnejšo igro in izkoristiti vse svoje karte. Bodimo natančni, znotraj stranke Janeza Janše imamo dve vrsti možnih kandidatov. Z ene strani lahko SDS računa na ostre in prepoznavne kadre, ki bodo zagotovo na volišča pripeljali večje število podpornikov SDS, po drugi strani pa se mora SDS tudi zavedati pomembnosti rezultata Logarja in tistih članov stranke, ki so mu blizu. Ob takšni raznolikosti bi SDS obe strani lahko uporabila na pameten način, denimo z Logarjem na samostojni povezovalni listi, medtem ko bi njeni kandidati z bolj ostro držo kandidirali na strankarski listi.

Politične pasti iz preteklosti

Lista, ki bi kombinirala mlajšo generacijo in bolj zmerne poglede, bi morda bila ustreznejša pot za Logarja kot pa zgodnja ustanovitev samostojne stranke, saj so evropske volitve v preteklosti večkrat bile pokopališče novih obrazov in njihovih strank. V zadnjem desetletju sta tako stranki Zares in Verjamem dosegli zadnjo, v primeru stranke Igorja Šoltesa tudi edino zmago prav na evropskih volitvah. Druga past za zlatega dečka slovenske desne sredine se skriva v njegovem prehitrem in prevelikem uspehu. Če se postavi na svojo listo, bo po vsej verjetnosti tudi izvoljen, kar bi ga oddaljilo od slovenske politike. Ne dvomimo o tem, da bi ga mediji napadli že ob prvem znaku možne prekinitve svojega evropskega mandata zaradi domačih volitev, češ da je oportunist.

Priložnost novih obrazov in malih strank

Manjši volilni prag bi lahko omogočil tudi manjšim strankam, kot sta npr. Levica in Resni.ca, da se prebijeta do enega sedeža v Bruslju, čeprav število potrebnih glasov za ti dve stranki še vedno predstavlja visok prag. Ostaja pa priložnost za majhne stranke, da pridejo pod žaromet vodilnih medijev in torej pred oči širše javnosti.

V primeru prepira ali izbire neučinkovite predvolilne strategije bo desna sredina izgubila enkratno priložnost in trenutno pobudo, ki jo bodo v tem primeru brez dvoma pridobili centri moči levo od sredine. Ne smemo pozabiti, da se levosredinska Golobova vlada nahaja že preko točke vrnitve, kar pomeni, da stranka premierja ne uživa več podpore levega političnega kapitala. Slednji že išče možne zamenjave, ki bi lahko izkoristile evropske volitve za pridobitev politične legitimnosti. V zadnji anketi Ninamedie se je tako denimo na lestvici priljubljenosti povzpel kočevski župan, vodja Kluba županov in obramboslovec Vladimir Prebilič.

Treba je torej, da se celotna desna sredina dobro pripravi na naslednji volilni izziv in da izkoristi trenutni kaos v vladnem taboru, saj bo prav zmaga na evropskih volitvah predpogoj za preboj na državnem nivoju.