Hans Christian Andersen (2/7): »Osvobodi nas, o Bog, besa severnjakov!«

Vsi današnji veliki agresorji, pa naj bodo Rusi, Američani ali Kitajci, opravičujejo sami sebe, češ da so primorani vzpostaviti svetovni red po svojem okusu oziroma da so nasploh reveži, ker imajo premalo surovin in sredstev za preživetje. Pred stoletji so bili taki tudi Skandinavci, z Danci v ospredju. Nasploh so bili tam gori na severu zemeljske poloble dolgo časa zelo nemirne krvi, to lastnost pa pripisujejo tudi pravljičarju Hansu Christianu Andersenu. 

Velik Danec seveda ni bil Viking, dobro pa je poznal zgodovino in mnoge pripovedi iz preteklosti. Že kot otrok je tovrstne zgodbe požiral z odprtimi usti. Pozneje se je tudi sam iz rojstnega kraja pognal v svet kot pravi vikinški potomec, zavzel pa ga je – z besedami! 

Vikingi na pohodu 

Zgodovina nam pove, da so bili tako rekoč vsi Skandinavci v obdobju od devetega do 12. stoletja – Vikingi. To pomeni, da so se že zelo zgodaj odpravljali na tuje z ladjami. Tam so trgovali, sklepali takšne in drugačne posle, velikokrat pa tudi ropali in tujim prebivalcem jemali zemljo. 

Eden od njihovih danskih kraljev se je imenoval Erik Rdeči. Menda so mu tako rekli zaradi rdeče brade, po kateri je bil še posebno priljubljen pri ženskah. Okoli leta 1.000 je na Grenlandiji ustanovil kolonijo. Nasploh je imel s to mrzlo deželo veliko opravka. Z njo je trgoval, se bojeval in jo imel tako rekoč za drugi dom. Med domačini je menda z leti postal precej priljubljen. Morda bi si moral tudi ameriški predsednik pustiti rasti brado ... 

Preberite tudi nadaljevanje ...