Izza kulis Evropskega parlamenta: Jadranske igre brez meja, ki ne zanimajo nikogar, zakaj sta se sporekla Juncker in Tajani

Odšli bomo kar v sredo reči: arbitraža je v Evropskem parlamentu komajda vzbudila droben val nemira.

Slovenski in hrvaški poslanci so od komisije pričakovali opredelitev oziroma - potrditev. Da ima arbitraža »evropsko komponentno«, bi se po mnenju poslancev moralo udejanjati v uradni izjavi komisije.

Na koncu je podpredsednik Timmermans z zamudo na tiskovni konferenci povedal, da je mednarodno sodišče potrebno upoštevati ter da lahko EU državama »pomaga« pri implementaciji.

Informacijski pooblaščenci so tekli na naslednji sestanek, ekipa RTV je posnetek predvajala za dnevnik ob 19.00 in arbitraža je bila, vsaj v Strasbourgu, pozabljena.

Malta? Resno?!?

Rahel nemir, ki je nagovoril komajda koga v evropskih sobanah, pa je valoval ob neki drugi bolečini – rani evropskega nesorazmerja.

Dopoldne istega dne sta se v dvorani sporekla Juncker in Tajani, prvi besno zamahujoč z rokami, drugi pa v odgovor v italijanščini: »Bodite spoštljivi!«. V osnovi je šlo za to, da malteško predsedstvo Evropskega sveta nikogar ne zanima.

Malteški predsednik vlade Joseph Muscat  je svoj govor recitiral tridesetim poslancem in nekaj desetim svetovalcem. Juncker, kasneje je bilo nagovorjeno, da tudi zaradi osebne izkušnje državne majhnosti - prihaja namreč iz Luksemburga, je besnel nad krivičnostjo in senzacionalizmom parlamenta.

Če bi na podiumu stal Macron ali Angela Merkel, bi se za njima vlekla množica z mikorfoni in kamerami. Malteški predsednik vlade – kako smo že rekli, da mu je ime  – pač ne budi interesa in političnih apetitov.

Evropske institucije, ta impoznatni demokratični stroj, so ukorjene po meri nenehnega odločanja in razbiranja med »vrednimi« in »nevrednimi« temami – torej tistimi, ki so oblino medijsko pokrite in tistimi, ki zavejejo kot bežen politični veterc in so hipoma pozabljene.

Jadranske igre brez meja

Podobno občutje pozabljenosti je spremljalo arbitražo in nekatere druge teme v parlamentu prejšnji teden. Kaj se sploh dogaja? Ozemeljski spor nekje nad Istro, dve državi si podajate litre morja. Ena z obalo za dolžino maratona, druga, ki si mej itak pregovorno ne zna urediti. Pač nove igre brez meja na Jadranu.

Saj podobno je bilo z Italijo. Na tiskovni konferenci o begunski situaciji je gostila par novinarjev in poslancev, pripovedi o zlorabah migrantov in trgovini z belim blagom so odmevale kot že davno slišane tožbe.

Nenazadnje v to skupino obskurnih težav padajo vzhodne države, ki jedo  zanič Nutello in Orban, ki je ugotovil, da Madžarom prodajajo slabše jogurte. Evropska komisija je vzhodnjakom povedala, da imajo multinacionalke pravico produkte prilagajati različnim trgom, Slovencem in Hrvatom pa je predočila, da je mednarodno sodišče "potrebno" upoštevati.

(Ne)pozorno

Ne obstaja sila, ki bi državi silila v upoštevanje sporazuma, v parlamentu pa smo vendarle čakali modrega komisarja, da nam zabrunda besede afirmacije. Ni torej jasno kaj bi radi. Pokroviteljski nauki ne pomirijo, niti na vzhodu, kaže, da niti v slovensko hrvaškem razmejevanju. Vseeno pa nas razjezi, kadar so teme manjših držav članic spregledane.

Evropske institucije, ta impoznatni demokratični stroj, so ukorjene po meri nenehnega odločanja in razbiranja med »vrednimi« in »nevrednimi« temami – torej tistimi, ki so oblino medijsko pokrite in tistimi, ki zavejejo kot bežen politični veterc in so hipoma pozabljene.

Temam se podeljuje mandat pomembnosti takole čez palec. Če si mogoče arbitraža v resnici ne zasluži izgubljenih besed, si jih morda zasluži italjanski zunanji minister, ki se mu v pristaniščih kopičijo tuje nevladne organizacije, ki hočejo »Obraniti Evropo«.  Ali pa potrošniki prikrajšani za dobro Nutello in malteški predsednik vlade.

Kdo odloča o tem, kaj je vredno prisluha, ni povsem jasno. Za zdaj je očitno le, da frustracije na obronkih Evrope rastejo z občutkom, da evropske institucije niso pravične pri odmerjanju pozornosti.