Javno pismo 1030 slovenskih zdravnic in zdravnikov

Najdaljša stavka slovenskih zdravnikov v zgodovini, ki se je začela 15. januarja 2024, se nadaljuje. Kljub temu da vlada trdi, da nima denarja za dvig plač stavkajočim zdravnikom, javnim uslužbencem v upravnih enotah, da ni denarja za gasilce, za zdravstvo, prometno infrastrukturo, dolgotrajno oskrbo in za domove za upokojence, vodilni politiki Levice trdijo povsem nasprotno. Trdijo, da je denarja dovolj. 

Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tako kot premier Robert Golob trdil, da je denarja dovolj, da bo vlada uresničila svoje cilje in ob tem vsako leto namenila 100 milijonov evrov za reševanje stanovanjske problematike.

Vlada ne kaže nobenega zanimanja, da bi se pogajala z zdravniki, ki so dočakali ne samo precejšnjo medijsko blokado, ampak stalna obtoževanja, češ da so zdravniki izkoriščevalci in pohlepneži, ki ob že tako visokih plačah zahtevajo še višje. 

Zdravniki so se zato na javnost znova obrnili z javnim pismom, ki ga objavljamo v celoti:

»Zdravnice in zdravniki smo zelo zaskrbljeni nad trenutnimi razmerami v slovenskem zdravstvu. Predvolilne obljube trenutne koalicije o izboljšanju zdravstvenega sistema so v nas vzbudile upanje, vendar nam je po dveh letih zamujenih priložnosti postalo jasno, da so bile izrečene obljube zgolj prazne besede. Gibanje Svoboda je zdravstveno reformo obljubljalo kot prvo prioriteto, Socialni demokrati so obljubljali dostop do specialista v 30. dneh, Levica pa okrepitev zdravstvenega sistema. Vse to so zapisali v koalicijsko pogodbo in jo podpisali. Žal smo do danes že spoznali, da njihovi podpisi, zaveze in obljube ne pomenijo nič. Razmere v zdravstvu se niso izboljšale; nasprotno, poslabšale so se do te mere, da zdravnice in zdravniki umikamo soglasja za nadurno delo, odhajamo v tujino, kjer sta delovno okolje in plačilo boljša, ali v privatni sektor, kjer je razmerje med službenim in zasebnim življenjem precej boljše in plača višja.

Ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nismo dočakali. Namesto tega smo dobili nov obvezen prispevek in največji primanjkljaj v zgodovini Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Delovni pogoji ostajajo neurejeni, kar neizogibno poslabšuje delovne razmere za vse, ki še naprej vztrajamo v javnem sektorju. Bojimo se, da nas bo vse skupaj privedlo do izgorelosti.

Zelo težko spremljamo vojno, ki jo predsednik vlade Robert Golob v medijih bije proti nam. Njegove besede in izjave ne pritičejo nazivu predsednika, njegovo pobalinsko vedenje je skrajno žaljivo. Javnosti skuša prikazati, da zdravniki ne delamo, da smo izključni krivec za propadanje javnega zdravstvenega sistema in da si ne zaslužimo primernega plačila. Na vsak način skuša obrniti ljudi proti nam. Pri tem pozablja, da menedžment slovenskih zdravstvenih ustanov, katerega temeljna naloga je uspešno vodenje teh ustanov, postavlja vlada in da zdravniki na to – imenovanje direktorjev in njihovo ukrepanje – nimamo nikakršnega vpliva. Smo zgolj in samo javni uslužbenci, ki opravljamo svoje delo, to je zdravimo ljudi. V naši državi se je v teh razmerah zelo težko pogovarjati o denarju: v javnosti se je v preteklih desetletjih uveljavilo prepričanje, da bi morali zdravniki opravljati svoje službene obveznosti (in to ne glede na njihov obseg) zaradi svoje moralne dolžnosti in ne zaradi plačila. Zaradi službe, ki jo opravljamo, zamudimo ogromno dragocenih trenutkov, ki bi jih želeli deliti z družino, prijatelji, znanci... Ni nas doma, vsak mesec dežuramo in opravimo ogromno nadur, ker nas je preprosto premalo. Zakaj si torej po mnenju vlade ne zaslužimo boljših pogojev dela in boljšega plačila?

Zaradi vsega naštetega je ogroženo zaupanje bolnikov do nas. Zaupanje, ki je – poudarjamo – ključnega pomena za uspešno zdravljenje. Ob stalnem podaljševanju čakalnih dob za kritična zdravljenja in operacije, za katere nismo krivi mi, sta ogrožena zdravje in varnost pacientov. Številni so zato prisiljeni poiskati zasebno zdravstveno varstvo, mnogi si ga ne morejo privoščiti. Stiska, v katero je država potisnila svoje državljane, vodi v neenakost med njimi, kršena je ena izmed osnovnih državljanskih pravic – pravica do pravočasne in kakovostne zdravstvene obravnave.

Obstoječe stanje našega zdravstvenega sistema mlade in nadarjene študente medicine odganja iz Slovenije. Bodoči zdravniki in specialisti ne vidijo uspešne karierne poti v slovenskem sistemu, temveč se odločajo za priložnosti v tujini, kjer lahko delajo v boljših pogojih, so spoštovani in prejmejo plačilo, ki si ga zaslužijo.

Evropska sredstva, ki bi lahko izboljšala infrastrukturo, gredo mimo nas: je vzrok nesposobnost pridobiti ta sredstva ali da je financiranje iz evropskih sredstev težje zlorabiti? Infrastrukturni projekti, ki vendarle stečejo, pa prej ali slej zaidejo v slepo ulico. To lepo pokaže zaustavljena prenova UKC Ljubljana, ob tem pa nihče ne ve, koliko časa bo osrednja slovenska bolnišnica prisiljena delovati z občutno zmanjšano kapaciteto. Nove zakonodajne pobude, kot sta Zakon o digitalizaciji in Zakon o kakovosti v zdravstvu, predvidevajo ustanovitev novih agencij, ki ne pomenijo nič drugega kot kanaliziranje javnih sredstev iz zdravstvenega sistema, kar je zaskrbljujoče.

Erozija zaupanja med vlado in zdravništvom se ne sme nadaljevati. Želimo takojšnje ukrepanje: kot javni uslužbenci si zaslužimo izboljšanje delovnih pogojev, ki bodo v skladu z normativi Evropske skupnosti, vključno z zagotovitvijo ustreznega plačila. Ponovna vzpostavitev integritete našega zdravstvenega sistema je ultimat, ki ga dajemo vladi. Od vladnih ukrepov je namreč odvisna usoda naših bolnikov in prihodnost slovenskega javnega zdravstva.«

Pismo je podpisalo 1030 slovenskih zdravnic in zdravnikov. Vlada jim ni odgovorila, večina medijev ga ni objavila.