Kaj so Binkošti?

Kaj je tisto, kar se je zgodilo ob Binkoštnem dogodku, kaj je tisto, česar se danes spominjamo? Prihod Svetega Duha si namreč lahko zamišljamo na več načinov: kot ga vidimo v filmih ali stripih, da se sliši grmenje, okoli šibajo ognjene strele ali kot mirna, zbrana molitev članov prve Kristusove skupnosti …

Zakaj ogenj? Ogenj predstavlja svetlobo. Za Boga radi rečemo, da prebiva v nedostopni luči, torej Bog v obliki ognja prihaja do nas. Sam Jezus pa reče »Jaz sem luč sveta«. Luč predstavlja svetlobo, svetloba pomeni da je Bog z nami. Bog s svojo ljubeznijo, svojo toplino, svojimi darovi, svojim razumevanjem nas in naših stisk. V teh stiskah se ljudje združujemo s seboj, se združujemo z Jezusom in Svetim Duhom.

To je tisto najpomembnejše, da se danes spominjamo. Kdaj smo se zavedali in začeli hoditi na poseben način z Jezusom, z roko v roki.

Poglejmo kako poteka naše odraščanje. Kot dojenčki in otroci smo zelo pasivni. Ljudje nas imajo radi in mi to sprejemamo. Naši starši nam dajejo vse, kar potrebujemo za življenje, in mi to vzamemo. Nič nam ni potrebno storiti, mi samo jemljemo. Jemljemo. In jemljemo. Začnemo odraščati. Naredimo vse po predpisih, in pridemo, da »naredimo« birmo. Pri birmi nas Jezus povabi: »Kličem Te! Kličem Te, da greš z menoj in da gremo skupaj po tem svetu«. »Ker niste več otroci, vsa bom naučil, kako ljubiti, kako skrbeti za drugega, naučil vas bom, kaj pomeni resnično veselje, tisto ki prihaja iz najglobljih globin našega srca.«

To je tisto najpomembnejše, da se danes spominjamo. Kdaj smo se zavedali in začeli hoditi na poseben način z Jezusom, z roko v roki. Kot odrasli, odgovorni kristjani, pravi in zavestni Jezusovi učenci. On nas ljubi. On je z nami. On vidi skozi težave. On vidi naše radosti. In nikoli, nikoli nas ne zapušča. Mi pa potrebujemo njegovo pomoč. Zakaj? Ko odrastemo, iz pasivnih otrok postanemo aktivni odrasli. Kot otrok ti ni treba za nič skrbeti, samo sprejemaš, kot odrasel si tisti, ki daješ. Otroci se potolažijo, ko so izgubljeni in osamljeni, odrasli so kot pastirji, ki iščejo izgubljene in osamljene, da bi jih potolažili. In bolj ko počnete odrasle stvari v duhu, bolj boste spoznali, da to počne Jezus.

Ko boste šli po svetu in izkazovali usmiljenje, odpuščanje, sočutje, ko boste združevali ljudi, poskušali prinašati veselje tistim, ki so žalostni, poskušali prinašati upanje tistim, ki obupavajo, poskušali prinesti pomoč najbolj potrebnim.

In to počnete, ker ste, ne da bi sploh pomislili, oči, ušesa, roke, udje Jezusa Kristusa. Kajti on uporablja vaše oči, da vidi, in vaša ušesa, da slišijo, in vaša srca, da ljubijo, da bi lahko vedeli, da je svet poln navzočnosti Boga Očeta, ki ljubi, brata, ki ostane in skrbi, Svetega Duha, ki je tam, da vas tolaži in vodi. V središču vsega je ljubezen. Bog je ljubezen. Ljubi nas in hoče, da bi se vsi imeli radi. To je skrivnost vere. Skrivnost odraščanja, doživljanja resničnega veselja odraslega življenja. Božje ljubezni.

Izkušnja binkošti je bila za učence notranji, globinski dogodek, zgodila se je preobrazba src. Delo Duha je predvsem notranje, se na prvi pogled ne vidi navzven. Učinkuje kot očiščenje, osvežitev, ozdravljenje, tolažba, krepčilo … Binkošti vzklijejo v srcih, obrode pa otipljive sadove. V bogati osebnosti in v živi skupnosti. Duh je predvsem dar; v kolikor z njim sodelujemo, ta dar obrodi sadove - sadove svetega duha. Stvar božjega duha torej ni nekaj meglenega, neoprijemljivega, kar bi bilo za vsakdanje življenje tuje. Kdor se da voditi Svetemu Duhu v celoti, ni potrebno, da ga ima vedno tudi na ustnicah. Če kdaj, je v današnjem času izredno pomembno razlikovanje duhov, kajti mnogo je stvari, ki nas vodijo stran od Boga in Cerkve. Cerkev, ki hoče izpolniti svoje poslanstvo, mora vedno znova ponavljati molitev »pridi sveti Duh«. Kaži nam pot po glasu vesti v doživetju globin, v katerih prebiva Bog, kot tisti, ki nas nosi, drži in vodi.