Kaj torej sedaj: več ali manj Evrope?

Po torkovi "zadnji večerji" z britanskim premierjem Davidom Cameronom je skupina politikov držav, ki zaenkrat še želijo ohraniti članstvo v EU, v sredinem neformalnem srečanju razpravljala kako v prihodnje.

Čeprav enotni v oceni, da je Brexit klic k streznitvi ter v občutkih žalosti ob rezultatu in jeze na Camerona, pa je precej več razhajanj glede tega, kako naj se Unija sploh odzove.

Začetni predlogi ne presegajo okvirja stare paradigme, izhajajoče iz političnih debat zadnjih 30 let, ki se vrti okoli dileme"manj ali več Evrope", piše Politico.eu.

Evropska leva sredina se je na Brexit odzvala s predlogi o bolj federalni Evropi s skupnim proračunom in tesnejšo politično integracijo. Samo dan po rezultatu referenduma sta socialistična zunanja ministra Francije in Nemčije predstavila dokument z vizijo "naslednjih korakov k političnem povezovanju v Evropi," ki vsebuje vzpostavitev "fiskalne kapacitete" do leta 2018 za investicije v načeta evropska gospodarstva. 

A takšne ideje, sploh če za seboj potegnejo finančne transferje, so izven sprejemljivega za večino evropskih konservativcev. Desna sredina pritiska v nasprotno smer: "kjer je mogoče nacionalne rešitve, evropske pa zgolj kjer je nujno," so denimo besede nizozemskega konservativnega premierja Marka Rutte.

"Zdaj ni čas, da bo se zatekali k ekstremističnemu mišljenju ali da bi se ustavili pri ideoloških razpravah glede superdržave proti nacionalnim državam," je še dejal Nizozemec ter dodal, da bi se morali osredotočiti na: "praktično sodelovanje, ki bo vodilo do močnejše in boljše Evrope."

V prenovo EU s političnim pragmatizmom

V državah z močnim protievropskimi gibanji je politična vnema za čedalje večje povezovanje izginila, kar nakazuje na bolj pragmatičen pristop.

Namesto da bi se lotili prenove EU od njenih korenin navzgor, kar bi sicer zahtevalo tako splošno soglasje kot izvedbo referendumov v posameznih državah članicah, se velika večina voditeljev raje nagiba k iskanju poti znotraj obstoječega sistema. Cilj je najti skupne rešitve glede ekonomske stagnacije ter migrantske krize in varnosti.

Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je denimo poudaril, da ne bo prišlo do nobenih reform, ki ne bi bile v okviru že obstoječih pogodb, ter dodal, da je cilj njihova implementacija, ne pa inovacija novih.

Grozi segregacija znotraj EU

Tako za Junckerja kot tudi za predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska bodo težavo v prihodnje predstavljale manjše skupine, ki so se začele združevati znotraj sedemindvajseterice.

Tako so se skupaj v Belinu že sestale Nemčija, Francija in Italija, druga skupina pa so tako imenovane Višegrajske države (Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška). Bolj kot bodo le-te povezane, težje bo skleniti kompromis znotraj Unije.

Če EU ne pride do dogovora, običajno v njej prevlada "status quo". Tokrat, ko njena prihodnost visi na nitki, voditelji razumejo da je edina možna opcija za njen obstanek resnična reforma. "Nič ni hujšega od statusa quo," je mišljenje vseh povzel francoski predsednik François Hollande.

O Evropski uniji nujno pozitivno

Čedalje večje število državljanov Evropske unije ne dojema kot rešiteljice, temveč kot povzročiteljico problemov. "Če ljudem leta govorite, da je nekaj z Unijo narobe, vas ne sme presenetiti, če vam verjamejo," je izjavil Juncker ter s tem pokazal, da bo zelo pomembna pozitivna podoba Unije, če želi sedemindvajseterico obdržati skupaj.

Juncker in drugi vrhovni predstavniki EU že dalj časa obžalujejo težnjo državnih vodstev, da si le-ti lastijo zasluge za dobre stvari, ki jih je storila Unija, za slabe stvari v državah pa krivijo Bruselj. Britanski politiki so to taktiko uporabljali desetletja in tako prikazovali Unijo kot nedemokratično in tehnokratsko.

Ne samo v Združenem kraljestvu, tudi v drugih državah je slika EU precej drugačna od njene resničnosti. Kritizirajo jo namreč kot nedemokratično in netransparentno, kljub temu da ima vsaka država predstavnike tako v komisij kot v parlamentu.

Problem je, da so evropski politiki v večini držav precej neprepoznavni. V nekaterih državah se je tako manj kot 20 % volivcev v času evropskih volitev sploh prikazalo na volišču. V mnogo državah ljudje niti ne vedo, kdo je njihov komisar.