Nemška veleposlanica v Sloveniji: "Živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami."
Pred enim tednom, v soboto, 5. 10. 2024, se je ob 10.00 uri ob komunističnih moriščih na Arehu odvila svečana komemoracija z odkritjem veličastnega spomenika s križem. Potekala je v slovenskem in nemškem jeziku, saj je veliko pobitih nemške narodnosti. Zbrane so nagovorili nemška in avstrijska veleposlanica, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, spomenik pa je blagoslovil mariborski nadškof dr. Alojzij Cvikl.
Po več kot dvajsetletnih prizadevanjih je domačinu Martinu Kostrevcu s pomočjo sodelavcev, prijateljev in različnih društev končno le uspelo postaviti spomenik zamolčanim žrtvam. Prispevek o tem je na naši spletni strani pred enim tednom pripravil dr. Jože Možina. V njem je v celoti objavljen nagovor dr. Mitje Ferenca, člana vladne komisije za prikrita grobišča in enega prvih raziskovalcev morišč na Pohorju. Njegov nagovor je bil osrednji del spravnega dogodka na Pohorju, njegovo temeljno sporočilo pa, da bo dolg do pomorjenih v celoti poplačan takrat, ko bodo iz pohorskih morišč ekshumirane vse žrtve.
Sporočilne nagovore pa sta imeli tudi avstrijska veleposlanica v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer ter nemška veleposlanica v Sloveniji Sylvia Gronick, ki ju v celoti objavljamo v nadaljevanju. Še prej pa se ustavimo in pomislimo, kaj se je sploh zgodilo.
O nastanku kamnitega spominskega obeležja
Iz moderatorjevega nagovora je bilo slišati tudi o tem, kako je nastalo kamnito spominsko obeležje.
»V povojni Jugoslaviji so številni prebivalci Pohorja in okolice vedeli za množična grobišča na Pohorju, vendar so morali molčati. Tudi izseljeni Nemci iz Spodnje Štajerske so vedeli za usmrtitve svojih sorodnikov na Pohorju.
Ko je Slovenija postala samostojna država, je slovenski časopis Večer leta 1992 prvič poročal o povojnih pobojih v Mariboru in na Pohorju: »Na Pohorju je bilo brez sodbe sodišč pobitih 600 ljudi«, so takrat zapisali.
Leta 1993 so na pobudo mariborskega mednarodnega društva Most svobode pod vodstvom njegovega predsednika Dušana Kolnika na množičnih grobiščih na Pohorju postavili dva lesena križa.
Leta 2011 je gospa Margarete Jahn, ki je odraščala kot sirota brez staršev v povojni Jugoslaviji in potem v Avstriji, poročila pa se je v ZDA, prvič izrazila željo po dostojnem kamnitem spomeniku na Pohorju. Leto pozneje, leta 2012, so člani avstrijske zveze izseljenih nemških spodnjih Štajercev javno objavili peticijo, s katero so opozorili na poboje.
Sočasno je Mariborčan Martin Kostrevc na Pohorju raziskoval množična grobišča in je leta 2007 celo prepričal vladno komisijo za reševanje vprašanja prikritih grobišč, da je na Pohorju začela z ekshumacijo. Do sedaj je bilo najdenih in evidentiranih 23 grobišč.
Do sedaj je bilo najdenih in evidentiranih 23 grobišč.
Leta 2012 so se srečale poti Martina Kostrevca, Margarete Jahn in Ingeborg Mallner in željo po kamnitem spomeniku so od tistega trenutka naprej energično uresničevale te tri osebe.
Težave z odstopom zemljišča so projekt zavlekle za nadaljnjih 12 let, vendar želja po postavitvi spominskega obeležja ni zamrla. Z ureditvijo lastništva parcele je bilo letos mogoče postaviti to dostojno obeležje v spomin na žrtve, ki so bile ob koncu druge svetovne vojne umorjene in je njihov poslednji dom tukaj med smrekami.«
Pot do kamnitega obeležja je bila torej dolga in naporna. Toda še bolj boleča pot je bila za vse, ki so bili pohorskih gozdovih umorjeni. Bolečine se zavedata tudi avstrijska in nemška veleposlanica v Sloveniji, ki sta se v nagovorih ozrli nazaj - v krivico in bolečino - ter z upanjem naprej - v prihodnost, ki bi jo gradila resnica, poštenost in mir.
Govor avstrijske veleposlanice v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer
Gospe in gospodje, vaša eminenca in vaša ekscelenca, predvsem pa draga gospa Mallner in gospod Kostrevc, dragi sorodniki, dragi udeleženci današnje spominske slovesnosti!
Najprej bi rada izrazila spoštovanje do tistih, ki si že več desetletij vztrajno prizadevajo za postavitev kamnitega spomenika na grozodejstva, storjena nad toliko ljudmi in njihovimi bližnjimi. Brez vas in vaše pogumne vztrajnosti se danes ne bi zbrali na tej slovesnosti. Ni lahko najti besed za ta kraj, danes kraj tihega miru, kraj čudovite narave, nekoč pa kraj nepredstavljive krutosti.
Kaj imajo ta nepredstavljiva grozodejstva izpred približno 80 let opraviti z nami danes? Zakaj, kot pogosto slišimo, preteklost ne sme počivati? Zakaj odpirati stare rane?
Dovolite mi, da ob tem dnevu spomina z vami delim tri misli:
- Z dostojanstvom žrtev, njihovih družin in prijateljev je tesno povezana 'pravica do resnice'. Kdor omalovažuje zločine ali izkrivlja dejstva, ne le da še dodatno žali. Postane tudi sokrivec tistih krutih storilcev, ki so pri svojem početju poskrbeli, da so žrtvam odvzeli vse njihove osebnostne človeške pravice tako, da danes le z veliko truda - če sploh lahko - ugotovimo, katere ljudi so sem prisilno privlekli in jih pobili.
- 'Pravica do poštenega sojenja', ki je od nekdaj temelj vsake civilizirane skupnosti in danes človekova pravica po vsem svetu, je bila popolnoma zatrta. Ne vemo, kdo je bil nedolžna žrtev in kdo kriv. Žrtve niso imele možnosti, da bi se branile. Zakaj to govorim? Ker se žal še vedno dogaja, da so žrtve tega kaznivega dejanja krive za svojo usodo, ne da bi jim bila dana možnost spregovoriti.
- In končno: 'Opozorilo nam danes in prihodnjim generacijam' - usoda je nas, ki danes lahko stojimo tukaj, rešila pred neposrednimi grozotami. Kot Avstrijka lahko na tem mestu to s hvaležnostjo potrdim. A mnogim to v zadnjih 80 letih ni bilo prihranjeno - glede na trenutne svetovne razmere žal moram povedati z najglobljim obžalovanjem - niti danes. Geslo 'nikoli več vojne' že dolgo ne drži.
Mladi na obeh straneh meje morajo poznati brezna zločinov, ki so nastala v naših državah.
Kljub temu nas je zgodovina tukaj v Evropi s prizadevanji velikih osebnosti, navsezadnje pa tudi nas vseh, v dolgem procesu dialoga, pogajanj in nenehnih kompromisov pripeljala v unijo miru, Evropsko skupnost. Imamo veliko srečo, da lahko to doživljamo vsak dan - vendar je naša dolžnost, da tudi pri vzgoji naslednje generacije vedno upoštevamo solze, na katerih temeljita ta mir in blaginja. Mladi na obeh straneh meje morajo poznati brezna zločinov, ki so nastala v naših državah. To je pretresljivo in pogosto boleče soočenje s preteklostjo. Toda potrebno, ker nam omogoča, da zmoremo prerasti sami sebe.
Rainer Maria Rilke nam je na svoj presunljivo neposreden način položil v srce tolažilne besede:
»Ko nam nekaj odvzamejo,
s čimer smo globoko in čudovito povezani,
je s tem odvzet tudi velik del nas samih.
Toda Bog želi, da se ponovno najdemo,
obogateni z vsem, kar smo izgubili,
in obogateni s to neskončno bolečino.«
Govor nemške veleposlanice v Sloveniji gospe Sylvie Gronick:
V Sloveniji sem veleposlanica šele nekaj tednov, a sem že spoznala čudovito slovensko naravo. Zavedam pa se tudi, da je ta narava - predvsem pa gozdovi, v katerih danes stojimo - žal tudi del temačne preteklosti.
Gozdovi okoli nas so bili priča krutemu nasilju, preganjanju, uničevanju življenj ter priča tragičnim družinskim usodam. Med drugo svetovno vojno je Nemčija povzročila neizmerno trpljenje in izgon civilnega prebivalstva iz Slovenije - grozljivi zločini nacionalsocialistične okupacije so za Nemčijo opozorilo in obveza, da se zavzame za svobodo in združeno Evropo.
Žal pa se nasilje ni končalo z umikom nemških okupatorjev. Po končani drugi svetovni vojni je bilo v gozdovih okoli nas umorjenih na tisoče ljudi, tudi pripadniki nemško govoreče manjšine - med njimi tudi starši gospe Margaret Jahn, ki je posebej za današnjo spominsko slovesnost pripotovala iz ZDA, kjer sedaj živi.
Izguba pobitih ali umorjenih, ki se je zgodila med in po končani drugi svetovni vojni, boli še danes, in to na obeh straneh - še vedno je veliko odprtih ran. S to bolečino moramo živeti, z izgubo svojcev pa se je treba sprijazniti. Pomembno pa je, da se soočimo z zločini, ki so se zgodili v teh gozdovih. Spomenik, ki ga odpiramo danes, je pomemben korak v tej smeri.
Živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami.
Priznanje preteklosti in sprijaznjenje z njo je osnova za pogled v prihodnost. Le priznanje vseh vpletenih v preteklosti nam omogočata, da ustvarimo novo zaupanje in najdemo pogum za skupno spravo. Zavedam se, da proces sprave ni ne enostaven ne hiter - v Nemčiji več kot 30 let po padcu berlinskega zidu še vedno poteka proces zbliževanja Vzhoda in Zahoda ter premagovanja družbene razdeljenosti. Toda sprava in zaupanje sta edini način za celjenje odprtih ran ter pogoj skupnega razumevanja preteklosti in prihodnosti.
Prihodnje leto bomo praznovali 80 let od konca druge svetovne vojne - obletnica, ki nas spominja, kam so nas pripeljali sovraštvo, agitacija in nasilje, in sicer v najtemnejše čase naše zgodovine. Vendar nas ta obletnica spominja tudi na to, kako nas priznanje bolečine in trpljenja ter pošteno spopadanje z nasiljem lahko pripelje v mirno in svobodno Evropo, ki jo moramo nujno ohraniti. Zato velja tako takrat kot danes: živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami.
15 komentarjev
korosec.france
APMMB2? Kaj je zmaga? Odlično povedano!
Ne samo, da je komunizem v letih okoli 1990 izgubil, je res, da zdaleč ni bil poražen.
Izgubil je tako, da se je prilagodil, potuhnil in prešel na boj za komunizem "z drugačnimi sredstvi". Bistvo, motor, generatorji, namen, cilji so ostali, v Sloveniji pa sploh praktično vse nepoškodovano.Materialna baza, viri sredstev,mediji, članstvo, propagandna mašinerija in kar je najpomembneje, vera in religija-ideologija in njihovi servisi so se celo ojačali-seveda s pomočjo in podporo pretvarjanja, zavajanja, laganja in na kritičnih točkah s pomočjo ustrahovanja in celo terorja.
To niso sanje, to ni fikcija, gre za gola dejstva brez, da zadeve globoko razpredamo o mafijski državi, o Organizaciji, o Ozadjih, ukraseni državi, o Krivosodju, o Četnik komunizmu, o Rusofiliji, niti o državi, ki jo ima mafija, torej kriminalci, niti o UDBi, ki diha na obe pljučni krili, podobno kot v vseh nekdanjih komunajzarskih tvorbah Evrope...itd,itd.
Za nemško veleposlanico pa vprašanje, če je absolvirala znanje in dejstav o plošči v zvezi z OF v notranjosti nemškega veleposlaništva in , če kaj razmišlja o tem, da hudiča in Lažć zabriše iz svoje hiše?
g.KOSTREVCU pa ponovno kapo dol in globok priklon! Ne samo, da mu mora velik del Naroda biti hvaležen, četudi se tega še zdaleč ne zaveda. Ko bo dovolj hudo, bo prišlo tudi to v zavedanje, nič se bat, seme je posajeno in klije tako kot ukrajinske sončnice s semeni za ruske morilce.
APMMB2
Kaj je zmaga?
V Sloveniji slavimo zmago nad fašizmom in nacizmom, pozabljamo pa na zmago nad komunizmom.
Zmago nad komunizmom smo doživeli z osamosvojitvijo. Podlaga za to zmago je bil spontan plebiscit ki je pokazal, da je več kot 90% državljanov podrlo osamosvojitev, ki je med drugim prinesala tudi demokratizacijo Slovenije. Demokratizacija pa ni nič drugega, kot poraz komunizma, terorja,ki je zavladal po zmagi nad nacizmom.
Kdo je potem tukaj poraženec? Prav gotovo komunisti, saj so bili z demokracijo poraženi.
helena_3
Kot lahko vsak dan ugotavljamo, je do poraza komunizma v SLO še daleč. Tudi jaz sem mislila, da se bomo z osamosvojitvijo rešili tudi socializma in se z velikim upanjem, da se bo to zgodilo, udeležila referenduma. Žal pa so nas leve vlade, sploh tale "pernata", postavile 50 let nazaj in smo spet v socializmu. Kdaj se bomo rešili? Slabo kaže, ampak upanje umre zadnje.
Igor Ferluga
Seveda so komunisti zgodovinski poraženci z letom 1990. Najprej z uvedbo parlamentarne demokracije in vrnitvijo kapitalizma. In nato z osamosvojitvijo Slovenije od Jugoslavije. Problem je edino, da prehod ni bil izveden dovolj radikalno in v stanje prepričljive nepovratnosti in ker je vladajoči razred komunizma zadržal priviligiran položaj in ob svoji vsaj delni ali navidezni transformaciji tudi vzvode politične in gospodarske moči, tudi biti zraven korit, kjer se deli in tudi divje privatizira. Sicer pa nihče resen v demokratični Evropi že dolga desetletja recimo Nemcev ali Italijanov ne opredeljuje kot poražencev, čeprav so izgubili vojno. Evropa in zahodni svet sta te delitve že zdavnaj presegla. V Sloveniji gre pa za igro moči in parolo ( z Drazgoš in podobnih srečanj), ki naj sužnje zadržuje v suženjskem statusu. Smo ustavna republika enakopravnih državljanov, zavezana mednarodnemu pravu in prav slovesnost na Pohorju z mednarodno udeležbo in pomenljivo odsotnostjo aktualnih oblastnikov, otrok duha socializma, kaže pot, ki smo jo tako po pravu kot načelih humanitarnosti in miroljubnega sodelovanja poklicani nadaljevati.
Kraševka
Dober prikaz, kako smo na plebiscitu PREMAGALI Komunizem - davnega leta 1990. Realno gledano, pa je Komunizem, zaradi svoje krvoločnosti, zeeelo trdoživ. Pozna se, da smo imeli po osamosvojitvi za predsednika države Kučana, ki je bil v prejšnjem režimu - predsednik Zveze Komunistov Slovenije. In temu sledi, da smo vse po osamosvojitvi imeli pretežno Leve vlade, sedanja pa je spet prav Komunistična, ki NE dovoli, da bi imeli demokracijo, kar odraža tudi naš parlament ter "očigledno" in žalostno - je to prisotno celo v sodstvu.
amelie
Sem samo ena od teh, ki se ne morejo identificirat z matično državo.
1960 leta, ko je bila Jugoslavija, sem vedela, da je nekaj hudo narobe, a nisem vedela kaj. Krivdo sem vzela naše, ker sem bila prepričana, da je z mano nekaj narobe.
Kasneje sem sicer ugotovila, kaj je bilo narobe (zvedela sem, da ni problem v meni) in upala, da bodo politiki nove države uredili stvari.
Žal se to ni zgodilo.
IgorP
Kugy
Mene ne briga komunizem v Sovjetski zvezi! Kar se tiče Slovenije pa brez nacističnih vzrokov ne bi bilo povojnih posledic! Tu pa zelo tolčeš mimo, ker enačiš oboje!!!!!!
Kugy
Zal so se poboji izvajali pod sliko Stalina in Tita.
Anton Vidmar
IgorP ,spet v meglo brcaš. Komunistov niso motili nacisti,dokler so imeli pakt s Stalinom. Pa tudi Nemci niso kar streljali po Sloveniji,dokler se niso pojavili banditi. Komunisti so vzrok vojnih in povojnih posledic,a ne.
Kugy
V Sloveniji ne bos dobil ljudi, ki bi zagovarjali nacistične zločine. Tudi v Nemčiji tezko. Dobiš pa ljudi še posebno pri nas, ki zagovarjajo komunistične zločine, klju temu ,da danes vemo, da so nastali po večini iz ideoloških razlogov z ciljem prisvojitve oblasti in po boljseviski metodi, likvidirati vse tudi nedolžne nasprotnike in to na najbolj okruten način. Da ne govorimo o gulagih, del. Taboriscih, politični polociji, itd. Današnji ponosni nasledniki in razni pisuni, ki z izkoriscanjem tega krutega obdoja, netijo sovraštvo med ljudmi, naj prevzamajo še krivdo za zločine nasih prednikov, kot je omenila veleposlanica. Si predstavljate, da bi v Nemciji kaksna stranka ali posameznik javno poveličevala nacizem . Pri nas je to normalno kljub temu, da se gre za ideologiji, ki sta nastali iz istega gnezda, uporabljali iste zločinske metode in s tem izvale morijo svetovnih razsežnosti.
Kraševka
Kugy, zelo dobra razlaga in razmišljanje, da so v Nemčiji prekinili s Hitlerjevimi praksami, pri nas pa še vedno poveličujemo ZLOČINE - Stalin-Tito. Naša Levica je naslednica Stalin-Tito teorije in preprečuje v Sloveniji, da bi imeli, kot se v Evropi pričakuje, pravo demokrasijo, kjer bi se vlade menjale iz Leve roke v Desno, ne da bi imeli v Ljubljani "Vstajo Levice in Levičarskih aktivistov", kar se je dogajalo za časa zadnje Desne vlade.
IgorP
Peter Klepec
Desničarji ste edini, ki boste do nezavesti sejali sovraštvo med Slovenci! Poraženec nikoli ne more biti zmagovalec! V napačnem trenutku na ne pravi strani! Kapiraš?
helena_3
Oh, Igor! Slaba vest je trdo vzglavje. Kaj je že rekel Kajn Bogu, ko ga je ta vprašal, kje je njegov brat Abel? "Sem mar jaz varuh svojega brata?" Zanikanje dejstev se odraža v aroganci, iskanju izgovorov in prelaganju odgovornosti na drugega. Že v vsej dobi človeštva.
Anton Vidmar
Šarec je vlado sestavil z luzerji,zato je bila slaba. Pa tudi ta ni nič boljša,zmagovalec bo porazil sam sebe. Kdo pa je naslednji zmagovalec pa vemo,tebi se ša v sanjah prikazuje,a ne.
Peter Klepec
No ja, ni bilo pricakovati, da bi veleposlanici pozvali na obracun s komunizmom. Ceprav je to seveda cutiti v kontekstu in med vrsticami.
Vse skupaj je izpadlo kot privatna komemoracija na slovenski strani z udelezbo nemske in avstrijske drzave. To pa je pomembno za razumevanje situacije.
Vprasanje je koliko Slovencev se identificira z drzavo Slovenijo. Koliko jih je bilo, ki so se identificirali z drzavo Jugoslavijo, je pokazal referendum.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.