Nevarna past: ankete kot instrument (de)mobilizacije volivcev

V tednih pred nedeljskim referendumom je bilo v medijih objavljenih že več javnomnenjskih poizvedb, ki nakazujejo izid glasovanja. A pravi rezultat bomo izvedeli šele v nedeljo zvečer, ankete pa so v funkciji uspavanja desnega volilnega telesa, je na omrežju X opozoril nekdanji minister Žiga Turk. Tudi mednarodne raziskave potrjujejo, da je eden najbolj preverjenih mehanizmov političnega marketinga ustvarjanje občutka gotovosti, ta pa okrni volilno udeležbo. Aktivna manjšina lahko tako prekriža načrte večine, sploh če je referendumskih vprašanj več in pride do volilne izčrpanosti.

Medtem ko si širša javnost ustvarja sliko o referendumskih vprašanjih – prihodnjem financiranju RTV Slovenija, volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah, ureditvi socialnih prejemkov in parlamentarnih preiskav, se strokovni krogi sprašujejo, ali so objavljene ankete res ogledalo volilnega utripa ali pa v rokah političnih strategov delujejo kot orodje za namensko (de)mobilizacijo oziroma uspavanje volivcev. 

Past lastnega zadovoljstva

Švedska akademika Mike Farjam in Karl Loxbo ugotavljata, da je eden najbolj preverjenih mehanizmov političnega marketinga ustvarjanje občutka gotovosti. Ko predvolilne ali predreferendumske ankete določeni opciji ali vprašanjem kažejo zanesljivo oziroma udobno prednost, se v volilnem telesu sproži nezavedno prepričanje v zanesljivo zmago, ki vodi v manjšo volilno udeležbo.

Objavljanje anket pomembno vpliva na dinamiko odločanja, opozarjata avtorja v študiji »Družbeno prilagajanje ali vztrajanje pri stališču? Učinek zmagovalca in spirala molka v polariziranem okolju« (Social conformity or attitude persistence? The bandwagon effect and the spiral of silence in a polarized context).

Dolgotrajna izpostavljenost večinskemu mnenju pogosto vodi v demobilizacijo in pasivizacijo tistih, ki se počutijo varne v svoji »zmagovalni« poziciji. Zagovorniki zakonov se tako zlahka ujamejo v past lastnega zadovoljstva: če je izid videti zagotovljen, se zdi obisk volišč postranska naloga.

Zagovorniki zakonov se zlahka ujamejo v past lastnega zadovoljstva: če je izid videti zagotovljen, se zdi obisk volišč postranska naloga.

Past volilne izčrpanosti

Poleg tega so za razliko od parlamentarnih volitev referendumi izjemno občutljivi na raven volilne udeležbe. Če so zagovorniki zakonskih rešitev uspavani z anketnimi podatki, ki jim obetajo uspeh, je tveganje za nizko udeležbo njihovih podpornikov izjemno visoko. Kot opozarjajo politološke analize referendumskega odločanja, lahko v takšnih okoliščinah dobro organizirana manjšina preobrne začrtane načrte večine.

Amsterdamski profesor političnega komuniciranja Claes H. de Vreese in ameriška politologinja Holli A. Semetko v knjigi »Politične kampanje na referendumih: Uokvirjanje referendumskega vprašanja« (Political Campaigning in Referendums: Framing the Referendum Issue) hkrati ugotavljata, da takrat, ko se volivke in volivci sočasno soočajo z več referendumskimi vprašanji, pride do padca pozornosti in motivacije. Pogosta glasovanja, sploh če so referendumska vprašanja zapletena, namreč vodijo v volilno izčrpanost in posredno nihanje v udeležbi.

Asimetrija v mobilizaciji

Na referendumih tako lahko zlasti ob nizki udeležbi in če obstaja zavrnitveni kvorum – kot obstaja pri nas – prevlada izjemno motivirana manjšina, saj je večina pasivna, ugotavljata politologa Maija Setälä in Theo Schiller, avtorja študije Referendumi in predstavniška demokracija. Izidi referendumov tako niso nujno izraz volje celotne večine, pač pa so pogosto izid asimetrije v mobilizaciji.

Za podkrepitev zapisanega na domačem primeru nam ni treba zelo daleč v preteklost. Še nekaj dni pred zadnjimi državnozborskimi volitvami je velika večina javnomnenjskih poizvedb – z redkimi izjemami –, kazala na zanesljivo zmago SDS. Mobilizacija v zadnjih urah, tudi z aktivacijo Tine Gaber Golob, je na volilni dan prinesla preobrat v vodilni stranki. Ne pa sicer tudi v barvi vlade.

Referendum o asistiranem samomoru: ko so izidi povozili vse ankete

Morda še boljši primer pa je referendumski izid glasovanja o zakonu o pomoči pri samomoru. Vlogi sta bili takrat sicer zamenjani in zakon je na referendumu izpodbijala takrat desnosredinska opozicija. Praktično vse ankete so kazale zelo zanesljivo potrditev zakona, nekatere celo s 30-odstotno razliko. Nazadnje je zakon dokaj zanesljivo padel, saj je na volišča prišlo več njegovih nasprotnikov kot zagovornikov.

Nasprotno se pred tokratnimi referendumi zdi, da so v desni koaliciji nekoliko manj aktivni, tudi število prijavljenih organizatorjev referendumske kampanje je bilo s strani zagovornikov zakonov in drugih rešitev manjše. Medtem pa levi aktivisti agitirajo vsepovsod in zelo agresivno. Ne bi bilo prvič, da bi s tem tik pred zdajci mobilizirali dobršen del svojih privržencev.

Javnomnenjske raziskave v sklepnih dneh pred referendumom tako pogosto postanejo dvorezen meč. Za zagovornike zakonov je najnevarnejša prav iluzija gotovosti, ki jo rišejo optimistične številke na papirju. Na koncu namreč štejejo le oddani glasovi, ne pa javnomnenjske napovedi s kavča.