Nove demonstracije v Iranu in zahodna anemičnost

Navdušenje iranske opozicije po svetu ob novih iranskih demonstracijah je tipično preuranjeno. Ob vsakih novih demonstracijah se vrstijo pozivi k spremembi režima, koncu brutalne teokracije in pozivu k vrnitvi članov kraljeve družine, kjer se Reza Pahlavi že vidi v vlogi novega kralja v Iranu. Pustimo ob strani, da je večina Irancev skeptična do njegove vrnitve, enako velja za opozicijo po svetu, ne vemo pa še niti za kakšno obliko državnega sistema se bodo Iranci odločili, potem ko bo Homeinijeva teokracija dokončno pokopana.

Tokratne demonstracije so za razliko od prejšnjih posledica slabih ekonomskih razmer. Uradna letna inflacija je dosegla 4,2 %, predsednik Pezeshkian je predlagal povišanje davkov, iranski rial izgublja vrednost, medtem ko se industrija, rudarstvo, kmetijstvo in gradbeništvo soočajo z nezavidljivim padanjem ekonomske aktivnosti. Vse skupaj je povezano z nezaposlenostjo, kjer so uradne številke nezaposlenih, ki aktivno iščejo zaposlitev, nekaj čez 9 % v mestih in 7,3 % na podeželju, prihodki iz nafte pa predstavljajo le še 16% vladnega proračuna.

Toda največja iranska težava so nezaposleni odrasli, ki so delo prenehali iskati zaradi slabih ekonomskih razmer. V Iranu skoraj 39 milijonov starejših od petnajst let ni vštetih v delovno silo, v letu 2025 pa se je neaktivna odrasla populacija povečala za več kot pol milijona. Znižanje nezaposlenosti gre v glavnem na račun povečanja neregistrirane nezaposlenosti. Veliko nezaposlenih mladih z nič priložnostmi, ki dnevno opazujejo bogatenje teokratskih elit, Iranske republikanske garde (IRGC) in milice Basidž, pa je dejansko tiktakajoča bomba, ki čaka na svojega Črnega laboda.

Iran – nezadovoljstvo ljudi, nasilje oblasti

Iran je danes mešanica nezadovoljstva nad ekonomskim stanjem države, nasiljem teokratske oblasti, ki redno zapira politične zapornike, protestnike in oporečnike, nekatere pa tudi obeša. Medtem ko so se določene države v regiji začele odpirati in rahljati teokratska pravila, kot na primer Savdska Arabija, je Iran dejansko pravila zaostril, teokratska milica Basidž pa je dobila še dodatna pooblastila za uveljavljanje nepriljubljenih zakonov. Teokratski režim v Iranu se je torej navkljub jasnim signalom, ki jih sporoča ljudstvo, odločil vkopati in razmere še zaostriti. Sistemsko nasilje nad ženskami, preganjanje opozicije in pobijanje političnih nasprotnikov se je tako še poglobilo in ne kaže znakov popuščanja, medtem ko je nezadovoljstvo ljudi vedno širše, tudi med tradicionalnimi podporniki režima, protestniki pa so pripravljeni tvegati vedno več, tudi prostost in celo lastna življenja.

Buren dan v Iranu.
Medle reakcije po navadi brutalnih represivnih organov. pic.twitter.com/EFCCHnm3RM

— ☃️Sergij☢️ (@2021m2021) December 29, 2025

Sistemsko nasilje nad ženskami, preganjanje opozicije in pobijanje političnih nasprotnikov se je tako še poglobilo in ne kaže znakov popuščanja.

Oblasti so se soočile le z dvema velikima protestoma v prvih tridesetih letih po uvedbi teokratske revolucije, prvič so protestirali študentje leta 1999 in potem še nezadovoljni volivci po predsedniških volitvah leta 2009. V zadnjih osmih letih pa je to že peti veliki protest, ki je na ulice pognal ljudi tako v mestih kot na podeželju, ob tem pa ne upoštevamo manjših protestov, kot recimo v Isfahanu zadnji dve leti, ko so kmetje protestirali proti korupciji in slabemu upravljanju z vodnimi viri. Iran vse te proteste vedno težje drži pod pokrovom, kajti uradnim razlagam, da gre za judovsko zaroto, pro-zahodne vohune in osamosvojitvene želje manjšin, verjame vedno manj ljudi. Dokler je ekonomsko stanje vsaj deloma zadovoljilo prebivalstvo, je večina sledila uradnim razlagam in sprejela potrebne žrtve, tudi obešanja namišljenih nasprotnikov. Danes, ko je situacija tako nevzdržna pa so ljudje bistveno manj razpoloženi za ukrepe iranske teokratske elite.

Režim je premagljiv

Ključno za dojemanje nepremagljivosti iranskega režima pa je bila zadnja vojna v Gazi. Iran, ki je s Katarjem največji financer terorizma, sprememb režimov in regionalnih radikalcev, je izgubil dve največji para-vojski v regiji – Hezbolah in Hamas. Več let sta obe skupini predstavljali veliko moč v regiji, organizirali sta lokalne vojne, napade in teroristične akcije ter izvajali atentate na politične osebnosti in nasprotnike. Iran je preko Hezbolaha nadziral Libanon in Sirijo, preko Hamasa pa palestinska gibanja in napade na Izrael.

Iran je preko Hezbolaha nadziral Libanon in Sirijo, preko Hamasa pa palestinska gibanja in napade na Izrael.

Toda Izrael je Iranu uničil celoten koncept upravljanja in nadzora svojih para-vojska, obe organizaciji pa sta danes tako oslabljeni, da potrebujeta več sto milijonov USD, nekaj tisoč borcev, predvsem pa zaupanje lokalcev za ponovno vzpostavitev mreže in moči, s katero so lahko izvajali vojaške in teroristične operacije zadnja leta. Ne le to, Izrael je Iranu dokazal, da lahko udari na njihovem ozemlju, znotraj najbolj varovanih iranskih vojaških kompleksov, tja kamor lahko stopi le najožji krog iranske teokratske elite. Izrael je iranskemu ljudstvu pokazal, da je sistem šibak, zadane lahko v samo srce režimskih trdnjav, kar pa je najpomembnejše, Izraelu so pri tem pomagali iranski nasprotniki režima, še več – nasprotniki, ki so del samih teokratskih elit.

Reza Pahlavi izgnani iranski prestolonaslednik je nagovoril perzijsko ljudstvu, ki se je uprlo režimu ajatol in že tretji dan protestira.
Pozval je ljudi, naj gredo na ulice, varnostne sile pa, naj obrnejo hrbet režimu in se pridružijo ljudstvu.https://t.co/bYGaf5RLBf pic.twitter.com/rqj5Cv32qt

— ☃️Sergij☢️ (@2021m2021) December 30, 2025

Zahod ni bil v pomoč iranski opoziciji

Največjo težavo iranski opoziciji je v preteklosti predstavljal še zahod, ki se ni želel vmešavati v iranske notranje zadeve ter je verjel, da bo Iran sledil sporazumu JCPOA, ki so ga vzneseno podpisali predstavniki EU in bivši predsednik Obama. To se seveda ni zgodilo, kajti Iran je pospešil bogatenje urana, intenzivno financiral regionalne vojne in teroristične organizacije, medtem ko je doma vedno bolj brutalno obračunaval z opozicijo.

Predsednik Trump je zato v svojem prvem mandatu končno odstopil od škodljivega sporazuma in s tem zaprl milijarde USD, ki jih je Obama sifoniral v Iran. Tako bivši predsednik Biden kot predstavniki EU razen par besed niso nikoli resno podprli iranske opozicije. Medtem ko so iranske ženske umirale po ulicah Teherana, moške pa so po kratkih sojenjih obešali, so nekateri celo predlagali obnovitev JCPOA. Na srečo do tega ni prišlo, največjo uslugo iranski opoziciji v Iranu pa je verjetno storil Izrael s tem ko je dokazal šibkost iranske teokracije.

Bivši predsednik Biden kot predstavniki EU razen par besed niso nikoli resno podprli iranske opozicije. 

Poleg zahodne anemičnosti do iranske opozicije, z izjemo trenutnega predsednika Trumpa, se ta srečuje še z drugimi težavami. Opozicija ni enotna, razlika med modernimi mesti in konservativnim podeželjem pa je očitna. Znotraj Irana ni vidnega opozicijskega voditelja, ki bi prevzel pobudo, Pahlavi pa ima več ali manj podporo med Iranci, ki sploh ne živijo v Iranu. Največji zaveznik iranske opozicije je tako postal Izrael. Ali bo ta tisti zadnji protest, ki bo odpravil iranski teokratski režim? To ne vemo, lahko pa opazujemo vedno večjo šibkost režima in vedno večji pogum protestnikov. Kdaj bo nastopil dan D za iransko opozicijo pa bo pokazal čas.

Novinar: "Ali boste Izraelu dovolili napad na Iran, če bo nadaljeval svoj program balističnih raket in jedrskega orožja?"
Predsednik Trump:
"Če bodo nadaljevali z balističnimi raketami? Da. Jedrskim orožjem ? Takoj." pic.twitter.com/O5XbembOGL

— ☃️Sergij☢️ (@2021m2021) December 30, 2025