Oblake predre molitev siromaka

»Gospod je sodnik, ki ne gleda na slavo osebe in ne bo pristranski v škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica. Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči in toči solze. Kdor vdano služi Gospodu in mu je po volji, tega bo sprejel in njegova prošnja bo segla do oblakov.

Oblake predre molitev siromaka, ne bo se potolážil, dokler ne pride blizu, ne bo odnehal, dokler se ne bo nanj ozrl Najvišji, dokler ne bo pravičnim sodil in razsodil.« (Sir 35,12-14.16-18)

Navedene besede iz Sirahove knjige, ki velja za zbirko etičnega učenja, kot so ga – katoličani in pravoslavni verjamemo, da navdihnjeno – zapisali Judje v Jeruzalemu ob začetku 2. stol. pr. Kr., odražajo izjemen čut za socialno pravičnost in socialne stiske bližnjega. Gre za najdaljšo antično modrostno knjigo, ki se je ohranila. Ker je v starem Izraelu na izoblikovanje podobe Boga vplivalo tudi njihovo razumevanje političnih voditeljev, morda ni brez soli misel, da je moč Sirahove besede o pravičnem Bogu aplicirati tudi na sodobne voditelje – morda nam še zadnji hip pomagajo pri izbiri le-teh.

V Sirahovi knjigi najdemo štiri osnovne ideje, ki so podane na literaren in ne sistematičen način: 1. modrost kot značilnost judovskega ljudstva, saj je povezana s prejeto postavo; 2. do modrosti lahko dostopajo le tisti, ki ohranjajo zvestobo Bogu; 3. nagrada in kazen za človeško ravnanje prideta že na tem svetu; 4. bogastvo ni vrlina.

V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi izbrane besede, ki etično raven človeškega bivanja neločljivo tesno povezujejo z religiozno ravnjo. Če zavoljo zvestobe Bogu na tem svetu doživljamo krivico, to v Božjih očeh ne bo ostalo neopaženo. Od naše temeljne drže je odvisno, kako bomo vstopali v odnos z Bogom: ali kot farizej iz Lukovega evangelija (Lk 18,9-14), ki je prišel v tempelj molit vzravnane drže in s ponosom na to, da je boljši od drugih soljudi, ali kot cestninar, ki se je priznal za grešnega. Šele ta ponižnost mu je sploh omogočila vstop v intimen odnos z Najvišjim.

Starozavezna modrost temu pritrjuje: v vsaki človeški situaciji se odigrava tudi religiozna drama našega življenja. Življenja in molitve ni mogoče ločiti.

Zelo podobno misel izraža že modri Sirah, ki skozi literarno metaforo vzklikne: Oblake predre molitev siromaka. Danski filozof Søren Kierkegaard (†1855) je razvoj človeške osebnosti na poti do resničnega jaza razumel v treh fazah: estetska, etična in religiozna. Vsaka od teh stopenj na življenjski poti predstavlja konkurenčne poglede na življenje; kot take si potencialno nasprotujejo. Če nas torej nekaj nagovori zgolj na estetski ali etični ravni, to še ni dovolj. Starozavezna modrost temu pritrjuje: v vsaki človeški situaciji se odigrava tudi religiozna drama našega življenja. Življenja in molitve ni mogoče ločiti.

To so zelo dobro vedeli tudi cerkveni očetje, med drugimi slavni milanski škof Ambrozij. Ko je premišljeval o Kajnu in Abelu, je zapisal, da molitev svetega predre oblake, medtem se kot molitev grešnika izgubi v zemlji kot Abelova kri (De interpellatione Iob et David 8.26). Na drugem mestu razvija podobno misel, ki jo predlagam kot zaključek tega razmišljanja:

»Pazi, da ne boš neprevidno govoril, saj usta predrzneža njega samega vodijo k zlu. Pazi, da se v molitvi ne povzdiguješ, saj molitev siromaka predre oblake (Sir 35,17). Pazi, da se ne boš preveč vihravo navadil na veroizpoved ali Gospodo molitev. Mar ne veš, kako hudo je, če se v molitvi prikrade greh, ko pa v njej upaš na pomoč? Jasno je Gospod po preroku učil, da je to hudo prekletstvo, ko je rekel: In njegova molitev naj mu bo v greh (Ps 109,7).

Naj vzklikajo tvoja dela, naj vzklika tvoja vera, naj vzklika tvoje navdušenje, naj vzklikajo tvoja čustva, naj vzklika tvoja kri, kakor kri svetega Abela.

»Ali se ti to ne zdi hinavsko? Ocenjevati, kar si slišal, pomeni ne zaupati v Božjo moč, četudi vzklikaš (v molitvi). Naj vzklikajo tvoja dela, naj vzklika tvoja vera, naj vzklika tvoje navdušenje, naj vzklikajo tvoja čustva, naj vzklika tvoja kri, kakor kri svetega Abela, o katerem je Bog rekel Kajnu: Glas krvi tvojega brata vpije k meni (1 Mz 4,10). Tisti, ki očiščuje na skrivnem, tudi posluša na skrivnem. Mi lahko slišimo samo tistega, ki govori na glas, pred Bogom pa ne govorijo besede, marveč misli.« (Ambrozij Milanski, De Cain et Abel 9.37)