Od Sikstinske kapele do dojenja psov

Ne smemo pa zanemariti tudi vidik pranja denarja skozi “umetnost”. Ekscesne cene pogrošnih stvaritev lahko kanalizirajo denar na prave naslove. Že v jugi mi ni bilo jasno, zakaj v vsaki zakotni pisarni visi kakšna “umetniška” slika. Skozi “naše” umetnike se da po moje še vedno fino prati denar. Se pravi, v eni noči namalam sliko 100x80, jo prodam tvoji firmi za 3 jurje, nato pa ti v kešu vrnem jurja. Pa sva oba srečna. Meni se zdi kar dober poslovni model.

Današnja leva "umetnost" seveda ni nobena umetnost v osnovnem pomenu te besede, temveč le izrojenstvo degeneriranih in vsega presitih ljudi, ki jim za svoje blagostanje ni bilo nikoli treba delati. Zadnja definicija bi lahko bila tudi definicija modernega levičarja, ki se od nekdanjega levičarja loči po tem, da se ne zavzema več za socialno državo, kakršno pozna in ima večina današnjih razvitih držav, ampak le še za privilegije in iskanje načinov, kako živeti brez dela na račun drugega.
Umetnost samo bi lahko definirali kot produkt, ki ga zmore narediti ali celo posnemati le redko kdo. Koliko ljudi bi znalo narediti takšne slike, kot so v Sikstinski kapeli, naslikati Mono Lizo ali izklesati kip, kot je Michelangelov David? Straniščno školjko bi znal razstaviti vsakdo, tudi umsko omejen človek.