Odpuščanje

Stefan Wyszyński se je rodil 3. avgusta 1901 v vasi Zuzela na Poljskem, na svoj 23. rojstni dan je bil posvečen v duhovnika, 12. maja 1946 pa za škofa v Lublinu. Čez dve leti je postal varšavski nadškof (kasneje še kardinal). Med komunističnim preganjanjem je bil steber poljske Cerkve. Umrl je 28. maja 1981, za blaženega pa ga je razglasil papež Frančišek 12. septembra 2021. Goduje 28. maja. 

V bolnišnici poljskih domobrancev v Laski, ki jo vodi slepa s. Elżbieta Czacka, Stefan Wyszyński deluje kot kurat z vojaškim imenom Radwan III. Po neuspelem poskusu zavzetja letališča Bielany oktobra 1944 pretreseni Radwan ranjencem prinaša tolažbo in Božje usmiljenje … 

Prvenec režiserja Tadeusza Syka ni klasična biografija, temveč portret mladega duhovnika Stefana Wyszyńskega v ključnem, a pogosto spregledanem obdobju njegovega življenja – med 2. svetovno vojno. Pod psevdonimom Radwan III. je služil kot vojaški kurat v bolnišnici domobranske vojske v Laski pri Varšavi. Film prepleta vprašanja vere, morale in duhovniškega poslanstva z zgodovinsko dramo naroda pod nacistično okupacijo. Osrednje vprašanje filma ni zgolj zgodovinsko, temveč eksistencialno: Kako lahko duhovnik deluje med vojno? Lahko blagoslavlja orožje? Lahko laže, če rešuje življenje? Ta razmislek spremlja Radwana, še posebej simbolno, ko prejme križec iz nabojev in se vpraša: »Kdo je bil ustreljen s temi naboji?« Film nas sili k razmisleku, kako uresničevati zapoved ljubezni do sovražnika, ko je ta krut in oborožen. 

Wyszyński ni pasivna figura – je razmišljujoč, človeško ranljiv, a notranje močan. Ko mu poveljnik navdušeno reče, naj blagoslovi orožje, Radwan odgovori: »Tebe lahko vedno blagoslovim. Orožja pa ne bom nikoli.« Kratek, a močan dialog povzema ključno držo filma: ločevanje človeka od njegovih dejanj in zavračanje nasilja kot rešitve. Poleg duhovne razsežnosti film vključuje tudi elemente vojne drame – strelski spopadi, ranjenci, požgane stavbe in bombni napadi. A ti prizori so tehnično nepopolni; vizualni učinki in računalniške animacije, zlasti v zadnjih prizorih, delujejo dokaj amatersko. 

Ena najmočnejših scen je, ko Radwan med trupli moli k Bogu za moč, da bi zmogel ljubiti sovražnike. Prikaz vere, ki se ne konča v obupu, temveč v upanju. Najmočnejši simbol pa je ožgan list s citatom iz Matejevega evangelija (5,43): »Ljubi svojega … sovražnika.« Ta citat postane duhovna os filma in Radwanova duhovna oporoka za umirajočo Varšavo – sporočilo, ki presega čas. Film zaključi s pomenljivim napisom »Odpuščanje«, kar povzema njegovo bistvo. Gre za duhovno lekcijo, ki je imela konkretne posledice. Iz nje je zraslo zgodovinsko pismo poljskih škofov nemškim: »Odpuščamo vam in prosimo za odpuščanje.« S tem film izpostavlja ključno vprašanje: Je sprava sploh mogoča – in kako do nje? To ni le poklon Wyszyńskemu, temveč povabilo k razmisleku, kako živeti vero zvesto, pogumno in z močjo odpuščanja – tudi v najtemnejših časih. 

(D201: 60)