Pismo Milanu Kučanu – »velikemu duhovniku«, vsemogočnemu botru neuspeha slovenske tranzicije

To pismo je neposreden odziv na intervjuje Milana Kučana v »depolitiziranih« medijih, v katerih nekdanji šef slovenskih komunistov, sicer pa prvi »veliki duhovnik« neuspeha slovenske tranzicije, v predvolilni mrzlici in očitno z velikim strahom ljudstvo svari pred ustavno večino razuma Janeza Janše. On sam, ki je vedno skrbel in poskrbel, da v Sloveniji alternative nikoli niso bile in po njem tudi danes niso dovoljene, pa govori, da je v Sloveniji zdaj vse v redu, in zahtevo po ustavnih spremembah razglaša nič manj kot za rušenje države in njene ustavne ureditve.

Čeprav ankete kažejo, da večina Slovencev zahteva korenite spremembe tako v politiki kot v kulturi, kajti ko gre država – kot pravijo ljudje – »zu grund«, v napačno smer, je od politike ter politične (ne)kulture in antikulture, ki smo ji priča, spoznanje o nujnosti sprememb največje. Politik Milan pa, kot da živi v tretjem svetu, ne zaznava ničesar! Zato ni odveč, da mu predstavimo nekaj konkretnih pojavov realnosti, ki so zaznavni navadnim ljudem.

Narod si je sodbo pisal sam

Naj začnem z zgodovinskim uvodom. Leta 1990 si je narod prvič v zgodovini (s)pisal sodbo sam. V domovinski vojni za Slovenijo smo se osamosvojili, nismo pa se osvobodili. Po kratkih letih obetavne prenove in sodelovanja med levico in desnico v mandatu 2004–2008 smo hitro napredovali. Kmalu zatem pa smo, upajoč tudi na čudežne učinke vstopa v EU in NATO, povsem zaspali in pozabili na to, o čemer smo pred tem samo sanjali – gre za enakost pred zakonom, vladavino prava in demokracijo – tudi neposredno demokracijo, ki je s plebiscitom leta 1990 dokazala moč in dosegla zgodovinski vrh, ki je privedel do osamosvojitve.

Golobja diktatura predstavlja dno, saj pomeni ponovni poskus restavracije propadlega sistema. 

Golobja diktatura pa predstavlja dno, saj pomeni ponovni poskus restavracije propadlega sistema. Kučanovo navdušenje nad Golobjo vladavino in njegov prastrah pred volilnim rezultatom, ki bi privedel do zamenjave oblasti, ki bi z ustavno večino Janeza Janše in zaveznikov prinesla temeljit zasuk iz fevdalizma v demokracijo, je sicer (človeško) razumljiv, je pa nov dokaz, kako je bivši šef ZKS povsem izgubil kompas in se je tako kot leta 1991 ponovno znašel na napačni strani zgodovine.

Zato so letošnje parlamentarne volitve neke vrste repriza osamosvojitve in obenem popravni izpit na najbolj zanemarjenem polju demokracije, po mojem mnenju predvsem na področju neposredne demokracije. Gre za področje referendumov – odločanja ljudstva, ki se je v Golobji brutalni diktaturi parlamentarne večine, ki smo ji danes priča, že izkazalo kot zadnje učinkovito sredstvo političnega boja. Dokaz sta zadnja dva uspešna referenduma. Veljavnost enega hoče vladajoča oblastna oligarhija zdaj celo sodno izničiti. Za 10. marec je bila namreč razpisana prva obravnava na vrhovnem sodišču ob prisotnosti javnosti.

Zato je umestno vprašanje, ali ni kaos dogodkov, ki ga umetno ustvarjajo mainstream mediji, uvod v mnogo resnejše dogodke ter morda celo v suspendiranje rezultatov referendumov in na koncu, če bo rezultat za vladajoče in zanj(e) neugoden, celo razveljavitev volitev.

Kučanov hvalospev oligarhiji, ki nam vlada, si zasluži ogled od blizu!

Institucije škripajo

Nikoli v zgodovini materialno gledano nismo imeli več kot danes, a nikoli nismo delovali bolj razdrobljeno ter zmedeno in nikoli bolj brezciljno. Naše institucije škripajo, sodstvo spi ali dela proti vladavini prava, pokvarjena in ustrahovana birokracija pa se bohoti in nas z dušo in telesom drži v precepu. Mladi odhajajo, narod pa se na veliko prepira o nepomembnostih in bizarnostih, medtem ko prihodnost odteka skozi prste. Zdaj je priložnost, da to prekinemo. In tudi, da napake priznamo in se iz njih učimo.

Slovenija je utrujena od politikov, ki govorijo mehko, nedoločno in dopadljivo, a v resnici delujejo šibko, daleč pod našimi zmožnostmi. Slovenija je utrujena od voditeljev, ki se skrivajo za frazami, medtem ko države ne vodi nihče. V položaju, ko razmere kličejo po sodelovanju, pa se hvalijo s tem, da z nekaterimi ne bodo sodelovali. Zato je treba opozoriti ljudi na to, kdo je izvorni avtor neuspeha slovenske tranzicije in novodobnega slovenskega razkola.

Ko razmere kličejo po sodelovanju, se hvalijo s tem, da z nekaterimi ne bodo sodelovali.

To je brez dvoma in brez konkurence Milan Kučan – »veliki duhovnik« in boter neuspeha slovenske tranzicije, ki je v času začetka kovida prvi začel sejati razkol, namesto da bi spodbujal k sodelovanju. Človek, ki je, namesto da bi razkrival laž, oznanjal več resnic. Pred volitvami pa danes ljudi straši pred ustavno večino razuma. Zato je zelo pomembno, da to plebiscitno zavrnemo in izrazimo voljo, kakšno Slovenijo hočemo in tudi kakšne Slovenije nočemo.

Kakšno Slovenijo želimo in hočemo

Želimo Slovenijo, v kateri sodstvo ne meri časa v desetletjih in ni instrument političnega boja – po načelu najprej diskreditacija, nato likvidacija, če je treba tudi fizična. Želimo državo, v kateri ustavno sodišče sebe ne razglaša za nepristojno in opravilno nesposobno ter se ne norčuje iz ustave in iz državljanov.

Hočemo ustavno sodišče, v katerem sodniki ne odločajo »rezultatsko«, ampak z razumom. Hočemo, da so najvišja sodišča zgled pokončnosti, namesto da lažejo in ljudstvo izigravajo s floskulo o neupravičenosti pritožb zaradi neizkazovanja pravnega interesa.

Hočemo Slovenijo, kjer birokrati ljudem ne vladajo, ampak jim služijo. Slovenijo, kjer družina ni breme, ampak temelj. Slovenijo, kjer je dovolj otrok, dovolj vizije, upanja, zaupanja in poguma za jasno in odkrito besedo. Slovenijo, kjer ima delo vrednost in kjer se kriminal ne tolerira niti za minuto, ter državo in družbo, kjer se stvari imenuje s pravo besedo. Državo, v kateri državna infrastruktura ni predmet poželenja za financiranje predvolilnih kampanj političnih strank. Želimo državo, ki bo zgradila lastno samozadostno energetsko ter kmetijsko prehransko strukturo in samooskrbo, ker vsakdo ve, da brez energije in hrane ter čistega zraka in pitne vode ni svobode in ni življenja vrednega človeka.

Hočemo Slovenijo, kjer ima delo vrednost in kjer se kriminal ne tolerira niti za minuto.

Gre pa tudi za državo, ki natančno ve, kdo je njen državljan, koliko nas je in kdo sme prestopiti njene meje – in kdo ne. Državo in državljane, ki se ne sramujejo svojih korenin, svojega materinega jezika ter slovenske ljudske, zabavne in narodno-zabavne glasbe. Državo in kulturo, ki nagrajuje odličnost, ne pa perverznost in izprijenost.

Takšno, ki stoji pokončno v svoji identiteti. Zato naj poudarim še to: zahtevamo državno oblast, ki ne bo eksperimentirala z živimi bitji, ne z ljudmi in ne z živalmi.

Zahtevamo državno oblast, ki ne bo eksperimentirala z živimi bitji, ne z ljudmi in ne z živalmi.

Odličnost in odločnost

Čas je za odličnost in odločnost. Čas je za Slovenijo, ki dvigne glavo in reče: zdaj gremo na vse ali nič, kajti stvari so prišle do absurda. Kajti naravnost absurdno je, da moramo v dobi umetne inteligence, humanoidnih robotov in samovozečih avtomobilov drug drugega prepričevati, da je 1 x 2 = dva (2). Da sta torej spola dva in da moški ne morejo rojevati otrok.

Čas pa je tudi, da se absurdom upremo ne zgolj deklarativno, ampak glasno in z nogami, s prihodom na volišča in glasujemo za ohranitev priznanih vrednot in ohranitev že pridobljeni dobrin: da zaščitimo pitno vodo, čist zrak in svojo kulturno dediščino. Pa tudi to, da v športu ne uvajamo transspolnosti in norosti LGBT, s katerimi trajno pohabljajo duševnost otrok v šolah in vrtcih.

Čas pa je tudi, da se absurdom upremo ne zgolj deklarativno, ampak glasno in z nogami, s prihodom na volišča.

Seveda pa potrebujemo sodnike – pokončne ljudi in ne poslušnih hlapcev – in terjamo, da sodniki materialno odgovarjajo za svoja sojenja, ko mnogokrat namerno sodijo po krivici. Hkrati zahtevamo revizijo montiranih političnih procesov (ki so se začeli z nadomestnimi morilci) vse od časa Martina Uhernika in Ivana Krambergerja dalje. Od sodnikov povzročiteljev pa terjamo odškodnino in opravičilo.

Od predstavnikov ljudstva v DZ, tj. od poslancev, pa pričakujemo sprejem evropske deklaracije o treh totalitarizmih in da se predstavniki ljudstva pred spomeniki zločincem prenehajo klanjati kot »ponosni naslednik« bivše ideologije in skorumpirane države, v kateri je bilo, kot se mukoma odkriva danes, na tisoče ugrabljenih otrok, za katerimi se je izgubila sled. Danes pa Golobova Svoboda nonšalantno bojkotira parlamentarno preiskavo o tem.

In ne nazadnje pričakujemo, da spomeniki ne bodo ostali brezimne gmote betona, ampak napisi s pozlačenimi črkami – priimki in imena resničnih ljudi.

Za konec izražam apologetu Milanu Kučanu, ki očitno živi v povsem drugi realnosti, poziv iz ust očeta slovenske države dr. Jožeta Pučnika: »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.« In nadaljujem: Slovenija je premajhna, da bi bila šibka, in preveč krhka, da bi dopustili, da bi bila spet plen v rokah tistih, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. Danes pa njeni nasprotniki družno delajo na tem, kot je napovedal sam PV Golob, da nelegalne migracije postanejo legalne, kar pomeni, da Slovenci v lastni državi postanemo manjšina.

Danes družno delajo na tem, kot je napovedal sam PV Golob, da nelegalne migracije postanejo legalne, kar pomeni, da Slovenci v lastni državi postanemo manjšina.

Potrebujemo novo tigrovsko hrbtenico za ustavno večino razuma

To hrbtenico moramo dati volivci. Vendar ne le ob volitvah, ampak tudi vsak dan takoj po začetku novega mandata. Zato ugovarjam Kučanovemu strašenju volivcev o »rušenju«, za katerim se skriva strah zaradi izgube oblasti in lastnega udobja. Predvsem pa jih skrbi razkritje enormne korupcije, ki se je izvajala celoten mandat od samega začetka te vlade, v obsegu, kot še v nobeni vladi doslej. Zato naj se preganjanje korupcije začne takoj in pri glavi (riba smrdi pri glavi) – v državnem podjetju Gen-I in podjetju Star Solar, ki sta prva v čakalni vrsti na razkritje.

Volilni izid mora biti absolutno in brezpogojno spoštovan

Zato Milana Kučana, ki v svojih intervjujih vse to spregleduje in celo hvali Golobjo diktaturo, pozivam, da umakne hvalo v tem prelomnem času in stori nekaj dobrega za Slovenijo. V tem trenutku pričakujem, da se osebno zavzame, da bo spoštovan rezultat volitev ne glede na volilni izid, in to absolutno in brezpogojno. Kajti že se pojavljajo dvomi in glasovi, da ne bo tako, na kar kaže tudi prizadevanje, da bi po sodni poti izničili referendumski izid o skrajšanju življenja trpečim in ostarelim.

Čeprav Slovenija ni Kučanova intimna opcija, je vredna truda in spoštovanja ne samo ob državnih proslavah in besednih intervjujih, ampak v dejanjih. Kot pravijo Srbi: »Na muci se poznaju junaci.« Ali kot govori Sveto pismo: »Po njih delih jih boste spoznali.«

Sicer pa mora država korenito spremeniti smer – iz avtoritarnega fevdalizma moramo preiti v demokracijo in v demokratični kapitalizem, v katerem bo zagotovljena vladavina prava za vse in osnovna človekova pravica do spomina in pokopa mrtvim in živim, pa tudi pravica davkoplačevalcev – pravica vedeti, ne dolžnost verjeti.

Zato Milana Kučana kot bivšega predsednika države in Ljubljančana sprašujem, kaj bo kot zelo vpliven državljan in Ljubljančan naredil za zaščito pitne vode v Ljubljani proti kriminalnemu in nezakonitemu početju njegovega prijatelja župana Zorana Jankovića v zvezi s kanalom C0. Vprašanje ni teoretično, ampak je preživetveno, saj se je že izkazalo, kako zastrupljena voda ogroža življenja in zdravje ljudi.

Kljub temu ga podpira predsednik vlade Robert Golob, ki se je na zaslišanju na preiskovalni komisiji v DZ norčeval, da o tem projektu ne v ničesar! Skratka, najodgovornejša oseba ne ve ničesar. Upam, da se Kučan ne bo izgovoril kot ponavadi, da s tem nima ničesar in o tem ne ve ničesar! Skratka, gre za neskončno verigo zanikanja odgovornosti, ki se mora končati.

Prelomni čas

Moramo pa se zavedati, časa za prazne odgovore ni več. Čas je prelomen, enako kot leta 1991! Če ne bomo ukrepali zdaj, propademo. Če bomo ukrepali polovično, stagniramo. Če ukrepamo odločno, zmagamo! Razmere so dozorele za zmago!

Če ne bomo ukrepali zdaj, propademo. Če bomo ukrepali polovično, stagniramo. Če ukrepamo odločno, zmagamo! 

Za zaključek tega pisma sprašujem in pozivam Milana Kučana, s katerim sva oba ista študijska generacija, naj se osebno angažira, da v Ljubljani končno pridemo do spodobnega spomenika upora in osamosvojitve, namesto onesnaževalcev temnega, nočnega. Milanu, ki nima ideje, predlagam, da se zavzame za spomenik in nov državni praznik, dela prost dan v čast in spomin TIGR-a in Tigrovcem – prvim antifašistom v Evropi!

Obenem se skupaj z novinarjem Demokracije, gospodom Jožetom Biščakom, sprašujem, kdo bo poslanec novega sklica DZ, ki bo v Sloveniji začel operacijo čiščenja in očiščenja, kajti tudi v Sloveniji nas to še neizbežno čaka.

Ne nazadnje pa Milana Kučana pozivam, da se osebno angažira, da si sedanji državni vrh – predsednica države, predsednik vlade ter predsednica parlamenta in predsednik državnega sveta – skupaj s prvim predsednikom države ogleda umetniški film po resničnih dogodkih, Exodus 1945: Naša kri. Morda pa bo po ogledu filma v katerem od njih dozorelo čudežno spoznanje, da zgodovine – učiteljice življenja ne moremo v nedogled uporabljati za prikrivanje zla, ampak se moramo iz nje učiti v dobrem, zato da preprečimo novo zlo. Kajti zlo je vedno v ofenzivi, resnico, lepoto in dobroto pa je treba braniti in se zanje boriti. Dragi Milan – upanje umre zadnje! Vsekakor pričakujem odgovor!