Pozabljeni slovenski literat in svetniški kandidat Lojze Kozar ob 110. obletnici rojstva dobiva kratek film

foto: prizor iz filma Domov
POSLUŠAJ ČLANEK
Na današnji dan, 29. 4. 1999 se je h Gospodu v večnost preselil eden izmed velikih Slovencev, ki so zaznamovali 20. stoletje. Letos tako praznujemo že 110. obletnico njegovega rojstva, že 10 let pa teče tudi postopek za kanonizacijo tega velikega župnika in literata, ki širši javnosti ostaja precej nepoznan. Kar pa se utegne spremeniti s filmsko upodobitvijo, ki premiero na omrežju Youtube doživlja prav v teh dneh.

Luč sveta je Lojze Kozar ugledal na Martinovo, 11. 11. 1910 v Martinju na Goričkem. Ko je imel tri leta, mu je umrla mama, njeno vlogo pa sta prevzeli babica Liza in teta Julija. Po šolanju v domačem kraju je na predlog domačega župnika študij nadaljeval na gimnaziji Murska Sobota in kasneje na Ptuju, nato pa vstopil v bogoslovje.

foto: prizor iz filma Domov


Po novi maši leta 1936 je kot kaplan služboval v več slovenskih krajih (Brežice, Trbovlje, Hrastnik, Turnišče). Med drugo svetovno vojno je moral v izgnanstvo na Madžarsko, od koder se je vrnil leta 1945. Najprej je v Veliki Polani nasledil mučenca Daniela Halasa, nato pa mu je bila zaupana ustanovitev župnije Odranci.

Kalvarija z gradnjo cerkve


V Odrancih, kjer je ustvarjal župnijsko občestvo in živel do konca svoje zemeljske poti, pa se je začel svojevrsten križev pot. Župljani novoustanovljene župnije so želeli zgraditi cerkev. Še kasneje v Jugoslaviji je bila gradnja cerkva zelo otežena, takoj po vojni pa je bilo to skoraj nemogoče.

Župnijska cerkev sv. Trojice v Odrancih. foto: prizor iz filma Domov


Neskončnim birokratskim oviram in odklonitvam odobritve gradnje s strani oblasti je sledil zapor za župnika Kozarja in člane odbora za gradnjo cerkve. Oblast je župljanom zaplenila ves gradbeni material in vsa zbrana sredstva.

Najprej so zato postavili zasilno, leseno cerkev, toda želja po dostojni božji hiši v Odrancih ni usahnila. Po načrtih Plečnikovega učenca Janeza Valentinčiča so se leta 1964 lotili gradnje zidane cerkve, ki je bila končana leta 1967. Leto prej je župljane pretresla še huda nesreča. 14. marca 1966 se je podrla cerkvena kupola in pod seboj pokopala 8 žrtev.

Končano cerkev je poslikal slikar Stane Kregar. V letih 2004 in 2005 so ji dodali še 3 zvonike, ki simbolizirajo Sveto trojico, ki ji je cerkev tudi posvečena. Kalvarijo okrog gradnje cerkve je Kozar opisuje v svoji knjigi Neuničljivo upanje, ki je pri Mohorjevi izšla leta 1990.

Po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, je knjiga »dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili«. Pokonci ga je držala enotnost ljudi v Odrancih, preganjalcem pa je sproti odpuščal.

Kozar je bil tudi velik vendar zamolčan slovenski literat


Poleg različnih služb na župniji in škofiji je vodil tudi pevske zbore, kulturne dejavnosti in bil tudi velik literat.

Lojze Kozar, spomenik pred cerkvijo v Odrancih foto: prizor iz filma Domov


Njegov opus obsega 11 knjig in 220 drugih krajših zapisov. Kot je rad pravil sam, je pisal zato, da bi ljudi dvigal in jim vsaj nekoliko oplemenitil srce. V svojih delih črpa iz prekmurske pokrajine, odlika njegovih knjig pa je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, še posebej otrok. V svoja dela pogosto vključuje tudi avtobiografske prvine. Zanj so značilni tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote.

Po mnenju literarnega zgodovinarja Vilka Novaka se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel »mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji«.

Kozar še danes navdihuje


Postopek za kanonizacijo je župnija Odranci, ki jo vodi Kozarjev nečak Lojze Kozar mlajši, sprožila 10 let po njegovi smrti, ob 100. obletnici njegovega rojstva. Potem ko je škof dr. Peter Štumpf opravil potrebne korake, je leta 2015 s kongregacije za zadeve svetnikov prejel odlok, v katerem kardinal Angelus Amato, piše da »s strani Svetega sedeža nič ne nasprotuje, se pravi, da se lahko proces beatifikacije in kanonizacije božjega služabnika Alojzija Kozarja opravlja.« Novico so zbrani duhovniki in verniki sprejeli z navdušenim aplavzom.

Poleg uradnega postopka pa poteka tudi »neuradni postopek«, prek katerega želi Kozarjev odbor ljudi informirati o tem velikem Slovencu, pripravljajo duhovna in druga srečanja, s Kozarjem pa je povezanih tudi mnogo dogodkov skozi leto.

Vsak 29. dan v mesecu poteka v župnijski cerkvi v Odrancih Kozarjeva ura – molitev za slovenske svetniške kandidate. Poleti poteka Kozarjev pohod po z njim povezanih krajih, jeseni Kozarjevi dnevi z glasbeno vsebino in predstavitvijo njegovih knjig. Mesečno izdajajo tudi Kozarjev list. Pripravili so tudi spletno stran, kjer najdete še mnogo več informacij.

Filmsko uprizoritev premierno na voljo v teh dneh


Glasbena šola Beltinci je že lani o Lojzetu Kozarju pripravila muzikal, letos pa je njegova zgodba doživela tudi filmsko upodobitev. Pri režiji sta sodelovala David Sipoš in Matjaž Feguš. Premiera je zaradi samoizolacije potekala kar na Youtubu, kjer si film lahko ogledate.

Film nosi naslov Domov, s čimer so ustvarjalci skušali najti skupno točko Kozarjevega življenja. Domov se je namreč zelo rad vračal. Najprej v svoje domače kraje s šolanja in službovanja, nato izgnanstva na Madžarskem, pa iz zapora in neskončnih sestankov na uradih. Domov se je vračal tudi v svojih literarnih delih in v glasbi, dom je našel v cerkvi in v Cerkvi. In končno se je zares domov v nebesa vrnil ob zaključku svojega zemeljskega življenja.

Tokrat gre za kratek – 8 minutni igrani film, ki nam nekoliko odstre življenje božjega služabnika Lojzeta Kozarja. Ker pa je vsebinsko tako bogato zgodbo življenja nemogoče predstaviti v le osmih minutah, ostaja želja, da bi v prihodnosti nastal tudi daljši film.

Kot nam je zaupal David Sipoš, sorežiser kratkega filma sicer konkretnih časovnic in načrtov za daljši film še nima. Na implementacijo pa utegnejo vplivati tudi odzivi na kratki film, ki je luč sveta ugledal te dni.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike