Princeska na zrnu graha

Včasih se mi zdi, da živimo v družbi, ki je razvila skoraj popolno sposobnost, da ne vidi tistega, česar noče videti. Svet okoli nas postaja vse bolj nemiren, evropske prestolnice pretresajo protesti, nasilje in družbeni spopadi, politične in gospodarske razmere se spreminjajo s hitrostjo, ki ji komaj še sledimo, mi pa se z navdušenjem ukvarjamo z vprašanjem, koliko kilometrov smo pretekli, koliko osebnih rekordov podrli in kako čudovito smo se pri tem počutili. Kot da bi bilo mogoče pred neprijetno resničnostjo preprosto pobegniti. Dobesedno.

Včasih se mi zdi, da živimo v družbi, ki je razvila skoraj popolno sposobnost, da ne vidi tistega, česar noče videti.

Nič nimam proti teku. Gibanje je zdravo, vztrajnost spoštovanja vredna in vsak človek ima pravico do svojih veselij. Toda v določenih trenutkih postane tudi najbolj nedolžna dejavnost zanimivo ogledalo družbe. Ne zaradi tega, kar ljudje počnejo, temveč zaradi tistega, česar medtem ne opazijo. Ko se množice z navdušenjem zbirajo na športnih prireditvah, medtem ko vprašanja skupne prihodnosti le stežka vzbudijo primerljivo zanimanje, se mi zastavlja neprijetno vprašanje. Ali smo postali družba, ki je pripravljena vložiti ogromno napora v premagovanje kilometrov, precej manj pa v razumevanje sveta, po katerem teče?

Evropa, ki izgublja mir

Dogajanje v Parizu in drugih evropskih mestih bi nas moralo skrbeti precej bolj, kot nas očitno skrbi. Ne zato, ker bi bilo vsako protestno gibanje nevarno ali ker bi bilo izražanje nezadovoljstva nekaj nedopustnega. Nasprotno. Pravica do mirnega protesta je eden temeljnih dosežkov demokratične družbe. Toda obstaja meja, pri kateri se protest spremeni v nasilje, politično izražanje v zastraševanje, nezadovoljstvo pa v razbijanje, požiganje in ropanje. Takrat ne govorimo več o demokratičnem prebujenju, temveč o razpadanju pravil, brez katerih demokracija sploh ne more obstajati.

Še bolj zaskrbljujoče je, kako hitro se v delu javnosti najde razumevanje za takšno početje, kadar nasilje spremljajo politična gesla, ki so komu blizu. Kot da bi razbita izložba postala manj razbita, če jo razbije človek s pravim transparentom. Kot da bi bila ukradena lastnina manj vredna, če jo nekdo odnese v imenu družbene pravičnosti. In kot da bi moral lastnik trgovine, ki je čez noč izgubil rezultate večletnega dela, razumeti, da je njegova škoda pravzaprav prispevek k nekemu višjemu družbenemu cilju.

Družba, ki začne opravičevati nasilje zaradi domnevno plemenitih namenov, prej ali slej ugotovi, da ima vsak nasilnež svojo predstavo o plemenitosti.

Pri tem se pogosto pozablja, da za velikimi besedami o kapitalu, sistemu in družbeni neenakosti stojijo tudi povsem običajni ljudje. Majhni podjetniki, zaposleni, družine in posamezniki, ki nimajo prav nič skupnega z velikimi političnimi odločitvami, zaradi katerih je nezadovoljstvo sploh nastalo. Njihove trgovine, avtomobili in delovna mesta postanejo priročne tarče tistih, ki svojo predstavo o pravičnosti uveljavljajo z nasiljem.

To je meja, pri kateri bi morala biti demokratična družba povsem nedvoumna. Pravica do protesta ne vključuje pravice do uničevanja, politično nezadovoljstvo pa nikomur ne daje moralnega dovoljenja za nasilje. Če začnemo takšna dejanja presojati glede na politično pripadnost storilcev, ne branimo več načel, temveč zgolj svoje.

Medtem pri nas tečemo

Slovenija seveda ni Francija. Naše razmere so drugačne, družbena napetost ima svoje posebnosti in primerjave zahtevajo previdnost.

Toda prav zato bi pričakoval toliko več zanimanja za dogajanje v državah, katerih gospodarske, politične in varnostne odločitve neposredno vplivajo tudi na naše življenje. Namesto tega se pogosto zdi, da smo se naučili živeti v nekakšnem udobnem mehurčku, v katerem evropske krize obstajajo predvsem kot kratke novice med vremensko napovedjo in športnimi rezultati.

In potem pride maraton

Na tisoče ljudi, množica fotografij, nasmehov, osebnih zgodb o premagovanju samega sebe in skoraj slovesno občudovanje dejstva, da je nekdo pretekel razdaljo, za katero se je prostovoljno odločil. Mediji temu namenjajo obsežno pozornost, kot da bi bili priča dogodku, ki bo pomembno zaznamoval našo skupno prihodnost.

Seveda je za posameznika velik dosežek, če preteče maraton. Toda osebni dosežek še ni nujno tudi družbeno pomemben dogodek. Prav v tej razliki se skriva nekaj, kar smo očitno začeli izgubljati. Občutek za razmerja.

Zanimivo je namreč, kako radi govorimo o premagovanju samega sebe, kadar gre za telesni napor, in kako neradi premagujemo lastno udobje, kadar bi bilo treba razmišljati, dvomiti, se izpostaviti ali prevzeti državljansko odgovornost. Preteči dvainštirideset kilometrov zahteva vztrajnost, o tem ni dvoma. Toda tudi priznati si, da morda ne razumemo sveta, v katerem živimo, zahteva določeno mero poguma. In slednjega očitno ni mogoče izmeriti s športno uro.

Kako radi govorimo o premagovanju samega sebe, kadar gre za telesni napor, in kako neradi premagujemo lastno udobje, kadar bi bilo treba razmišljati, dvomiti, se izpostaviti ali prevzeti državljansko odgovornost. 

Ne trdim, da so tekači politično nezainteresirani ali da bi morali namesto športnih copat obuti protestniške čevlje. Še manj, da bi morali na ulice po vzoru tistih, ki v evropskih mestih razbijajo in požigajo. Prav nasprotno. Skrbi me družba, v kateri je množična mobilizacija za osebno zadovoljstvo postala nekaj povsem običajnega, množična mobilizacija za odgovorno razmišljanje o skupni prihodnosti pa ostaja mnogo težja naloga.

Princeska na zrnu graha

Ob vsem tem se vedno pogosteje spomnim Andersenove pravljice o princeski na zrnu graha. Dekle je skozi številne žimnice in pernice občutilo drobno zrno, ki ji je kratilo spanec. Danes se mi zdi, da smo iz te pravljice ustvarili precej nenavadno družbeno različico. Postali smo izjemno občutljivi za najmanjše nevšečnosti lastnega udobja, skoraj povsem neobčutljivi pa za veliko resnejše nevarnosti, ki nastajajo okoli nas.

Razburimo se zaradi zamude, slabega vremena, neprijetnega komentarja ali nekoliko slabšega osebnega rezultata. Skrbno spremljamo svoje korake, srčni utrip, kakovost spanja in porabljene kalorije. Ob tem pa pogosto komaj opazimo, da evropska gospodarstva izgubljajo konkurenčnost, da se poglabljajo družbene napetosti, da se politična razprava vse pogosteje spreminja v medsebojno sovraštvo in da se vprašanja vojne, varnosti ter prihodnosti evropskega prostora približujejo našemu vsakdanjemu življenju.

Kot da bi nas zrno graha pod lastno žimnico motilo bolj kot požar v sosednji hiši.

Morda je prav to ena najbolj nenavadnih značilnosti sodobne družbe. Nikoli nismo imeli toliko informacij, toliko možnosti za izobraževanje in toliko dostopa do različnih pogledov na svet. Hkrati pa se zdi, da smo vse manj pripravljeni iz teh informacij sestaviti resno predstavo o resničnosti. Raje izbiramo vsebine, ki nas zabavajo, potrjujejo ali pomirjajo. Če nas resničnost vendarle preveč vznemiri, imamo vedno na voljo kakšno novo dejavnost, s katero lahko preusmerimo pozornost.

Tudi tek.

Kdo določa, kaj je pomembno?

Pri tem imajo posebno odgovornost mediji, predvsem javni, ki jih ne financiramo zato, da bi nam zgolj ponujali prijetno spremljavo vsakdanjega življenja. Njihova naloga je tudi opozarjati na neprijetna dejstva, pojasnjevati zapletene procese in državljanom omogočati, da razumejo posledice političnih odločitev.

Ne pričakujem, da bodo ignorirali šport, kulturo ali zabavo. Pričakujem pa, da bodo znali razlikovati med dogodkom, ki razveseli nekaj tisoč ljudi, in procesi, ki lahko vplivajo na življenje milijonov. Predvsem pa, da pomembnosti dogodkov ne bodo merili zgolj po številu udeležencev, privlačnosti televizijskih posnetkov ali možnosti za ustvarjanje prijetnega razpoloženja.

Družba namreč ne postane neobveščena samo takrat, ko ji nekdo informacije prikriva. Neobveščena lahko postane tudi takrat, ko jo zasujemo s toliko nepomembnimi informacijami, da med njimi izgubi sposobnost prepoznati bistvene. In če javni medij tej zmedi ne zna postaviti razumnih prioritet, ne opravlja v celoti naloge, zaradi katere ga državljani sploh financiramo.

Toda odgovornosti ne moremo v celoti preložiti na uredništva. Nihče nas ne more prisiliti, da razmišljamo. Lahko nam ponudi informacije, nas opozori na nevarnosti in predstavi različne poglede, toda zadnji korak moramo narediti sami. Prav ta korak pa je pogosto težji od vseh kilometrov, ki jih tako ponosno beležimo na svojih športnih napravah.

Družba postane neobveščena, ko jo zasujemo s toliko nepomembnimi informacijami, da med njimi izgubi sposobnost prepoznati bistvene.

Pred resničnostjo ni ciljne črte

Ne želim živeti v družbi, v kateri bi se morali ljudje zaradi svetovnih kriz odpovedati veselju, športu ali običajnemu življenju. To bi bilo nesmiselno. Življenje mora teči tudi v negotovih časih. Toda nekaj drugega je živeti kljub težavam in nekaj povsem drugega živeti, kot da težav sploh ni. Prvo je znamenje življenjske moči, drugo je lahko znamenje nevarne brezbrižnosti.

Evropa danes ne potrebuje novih opravičil za nasilje, prav tako ne potrebuje državljanov, ki bi svojo odgovornost razumeli zgolj kot občasno udeležbo na protestih. Potrebuje ljudi, ki znajo razlikovati med svobodo in samovoljo, med protestom in kriminalom, med javnim interesom in politično propagando ter med osebnim zadovoljstvom in skupno odgovornostjo. Predvsem pa potrebuje ljudi, ki razumejo, da demokracija ni samoumevna dobrina, ki bo delovala ne glede na to, koliko pozornosti ji namenimo.

Zato me ne skrbi, da Slovenci radi tečemo. Skrbi me, da smo morda postali tako zaposleni s premagovanjem osebnih ciljev, da vse redkeje opazimo, kam se premika družba, v kateri bomo morali živeti tudi potem, ko bomo sezuli tekaške copate.

Na maratonu lahko človek pred seboj vidi jasno označeno ciljno črto. V življenju družbe te črte ni.