Prodaja NLB: ko šele Bruselj našim politikom pove, česa se ne sme

Prejšnji teden je SDH objavil namero za prodajo najmanj polovice delnic Nove Ljubljanske banke, ki kupce v teh dneh iščejo na ljubljanski in londonski borzi; prodaja bi se nemara lahko zaključila že junija.

Po letih oz. desetletjih mešetarjenja z državnimi deleži v podjetjih in še posebej bankah je verjetno marsikateremu ekonomistu ob tem kar malo odleglo. Še 10 let nazaj bi se denimo zaveza o prodaji 75 % minus ene delnice naše največje banke zdela politična misija nemogoče, in ja, glede na trenutno vladno koalicijo, bi najbrž še vedno bila, če ne bi prišlo do posebnih okoliščin.

Kriza naša rešiteljica

2008 se je namreč zgodila svetovna gospodarsko-finančna kriza, ki je Slovenijo udarila še posebej močno. Deloma zato, ker smo izvozno usmerjeno gospodarstvo in s tem še posebej odvisni od mednarodnih dogajanj, deloma pa zaradi pravkar začetih menedžerskih prevzemov oz. »tajkunizacije«, kot smo potem temu rekli.

Najbrž bi se dalo dosti razpravljati tudi o tem, ali je bila intenzivnost krize posledica tudi ne-gospodarsko osredotočene vlade oz. operativne nesposobnosti tedanjega premiera.

Kakorkoli, banke so v letih pred izbruhom krize dajale obsežna posojila za menedžerske prevzeme in nekatere druge posle, ki so imeli zelo slaba kritja ali pa je kritje celo nato zagotovil šele izveden posel (?!), kot v nekaterih primerih. Če je to politikom, ki se pri nas razglašajo za socialiste, všeč ali ne, take kredite se je delilo lažje, ker je bila večina slovenskih bank takrat v državni lasti.

Marsikateri direktor velikih slovenskih podjetij je imel namreč dobre stike s politiko, bodisi levo (npr. Bojan Petan, Herman Rigelnik, Janković) bodisi desno (Bavčar, Šrot) ali pa kar obojimi (npr. vsemogočni Zidar), in posojila so padala po tekočem traku. Ko je nato udarila kriza, je udarila močno. V številkah morda to nikjer ni bilo bolj jasno kot v primeru bank in obsega njihovih slabih posojil (oz. zvečine izpuhtelega denarja za nas laike).

Zadnja enormna dokapitalizacija - kaplja čez rob za Bruselj

Največji zalogaj so seveda predstavljala slaba posojila in obupna bilanca NLB. Ker si Slovenija seveda ne more privoščiti njenega propada, jo je reševala država. Med letoma 2011 in 2013 je (v kriznem času) banko dokapitalizirala z reci in piši skupaj 2,2 milijarde eur (celoten slovenski letni proračun se vrti okoli 9 milijard eur).

No, in tu pridemo do edine svetle točke zgodbe, ob zadnji 1,6-milijardni dokapitalizaciji je morala takratna vlada dati zavezo evropskemu Generalnemu direktoratu za varstvo konkurence, da bo v zameno za (ja, v Evropi ne ravno zaželeno) državno pomoč do konca 2017 NLB privatizirala.

Kaj brzda slovenske politike?

Pomislimo malo torej, kaj vse se je moralo zgoditi, da bo politika (verjetno) končno umaknila roke s tega očitno neusahljivega vira denarja: svetovna gospodarska kriza, nekaj vsemogočnih tajkunov v zaporu in najmanj 2.200 milijonov evrov doniranega davkoplačevalskega denarja. In ja, če vas skrbi, kako se bodo tuji lastniki obnašali do banke – ali bi se celo v najslabšem primeru lahko slabše, kot se je država oz. politika?

Ob tem je vredno razmisliti tudi o tem, kaj v resnici za nas pomeni članstvo v EU, sploh ob vseh aktualnih dogajanjih in siceršnji slovenski apatiji do Evrope. Ne samo da imamo zelo konkretne materialne in praktične koristi, ki jih občutimo v vsakdanjem življenju, včasih uspe Bruslju celo obrzdati apetite ali bolje rečeno pohlep naših politikov.

[embed]https://www.youtube.com/watch?v=OOXIXD0OCg0[/embed]