Refleks režimskega novinarstva? Dnevnik zaradi “neprimerne” kritike oblasti nad Boštjana M. Zupančiča

Režimsko novinarstvo lahko razumemo kot način poročanja, ki je do oblasti servilen in se v primerih ljudske kritike praviloma postavi v bran državi (režimu) in ne šibkejšemu v sporu - predstavnikom ljudstva. V članku Mete Roglič na račun Boštjana M. Zupančiča lahko najdemo kar nekaj prvin, zagovarjanja oblasti proti njenem kritiku. Najbolj bode v oči dejstvo, da se novinarka povsem izogne presoji ravnanja posameznika v kontekstu relevantnosti njegovega sporočila. Ali je to vsebinsko tehtno ali ne je namreč ključno tudi za oceno o (ne)primernosti načina, na katerega je kritika podana. Zagotovo je ostrina odziva bolj sprejemljiva v primerih, ko gre denimo za očitno, nenehno, ponavljajoče se kršenje človekovih pravic, kot pa če bi se kritika izkazala za pavšalno ali neupravičeno. To nakazuje, da med motivi novinarke ni predstaviti večjo ali manjšo tehtnost razloga, zakaj je ugleden pravnik in profesor reagiral na takšen način, ampak zgolj podati sodbo, da je njegova reakcija, ne glede na vse, nedostojna in neprimerna. Pri tem tudi ni upoštevano, da je Boštjan M. Zupančič mnenje napisal na svojem osebnem Facebook profilu in ga ni denimo podal v televizijski eter ali v relevantnem mediju, za kakršnega se ima tudi Dnevnik. Da gre v prvi vrsti za poskus diskreditacije avtorja, priča tudi Dnevnikov odziv na spletne kritike, kjer izmed vseh izpostavijo zgolj tvit Janeza Janše ter med njima potegnejo enačaj: »Obsojamo skrajno nizko raven komuniciranja, ki sta si jo privoščila nekdanji sodnik evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič in predsednik stranke SDS Janez Janša.« Novinarsko sporočilo je jasno: Boštjan M. Zupančič je Janšev človek, zato njegov nivo ni presenetljiv in je obsojanja vreden. Ne glede na vsebino, ki jo želi sporočiti, je zato kot njen glasnik nerelevanten. Pri tem novinarjem ne gre toliko za ubijanje konkretnega Zupančičevega sporočila, ampak predvsem za izpodbijanje kredibilnosti ugledne javne osebnosti, katere mnenje bi bilo v kakšnem drugem kontekstu za ideološko stran, ki ji medij pripada, neprijetno. In prav slednje je ena od najbolj značilnih metod režimskega novinarstva: osebna diskreditacija tistih, ki bi s svojim strokovnim ugledom, znanjem in izkušnjami v javnosti tehtno in argumentirano izpodbijali delovanje oblasti.