Slovenci smo mojstri kompliciranja, ki nam greni življenje

Slovenija se nahaja v čudnem položaju. Statistika kaže razmeroma lepo podobo, družbeni proizvod raste, brezposelnost pada, izrazita revščina je redkost, terorizma ni. Zakaj se sploh pritožujemo?

Slovenska elita se ne loteva pravih problemov, z velikim veseljem pa rešuje tiste, ki jih ni. Tak problem je vpis pravice do vode v Ustavo ali pa nadaljnji »napredek« pri  zakonodajnem omejevanju nasilja v družini. V družbi, kjer je večinski problem prevelika razvajenost otrok. V družbi, kjer niti obstoječe zakonodaje ne izvajamo. Poglejte samo tragično smrt deklice z Jesenic.

Slovenska vladajoča elita nima znanja, da bi reševala prave probleme. Ni inženirskega pristopa, ki pozna dva kriterija: ali nekaj deluje in ali se splača. Če je odgovor na obe vprašanji pozitiven, je pristop pravilen.

Z inženirskim pristopom nad nezaupanje v pravosodje

Kako deluje inženirski pristop, pokažimo na problematiki pravosodja. Zaupanje v pravosodje je katastrofalno, pri čemer pa veliko sodnikov in tožilcev gara. Zakaj je tako?

Eden od razlogov je zapletena zakonodaja. Pred kratkim sem imel opravka z javnim naročanjem.

Slovenska vladajoča elita nima znanja, da bi reševala prave probleme. Ni inženirskega pristopa, ki pozna dva kriterija: ali nekaj deluje in ali se splača.

Zakon o javnih naročilih (ZJN-2; sedaj resnici na ljubo že velja ZJN-3), je imel nič manj kot 9 (devet!) dopolnitev, pri čemer ni bilo uradnega čistopisa. Res je obstajal neuradni čistopis, ampak avtorji ne prevzemajo nobenih posledic, če je v čistopisu napaka.

Torej so pri delikatnih sporih s tega področja morale delati svoj čistopis najmanj tri stranke: tožeča stranka, tožena stranka in sodišče. Če je šla zadeva na višja sodišča, so morala narediti svoje čistopise tudi ta.

Zakaj enostavno ne predpišemo, da je poleg zakona o spremembi zakona, OBVEZNO sprejeti tudi uradni čistopis? Za zakonodajalca je neznansko zaželeno, da vidi čistopis, za uporabnike pa tudi. Sojenja bi bila enostavnejša in pravd bi bilo manj, ker bi bilo zakonodaja jasnejša in razumljivejša.

In dalje: če bi morali sprejeti čistopis, bi zakonodajalec verjetno opazil, da obravnava napačen zakon in zadnje afere, ko je bil črtan člen napačnega zakona, ne bi bilo.

Drugi razlog je slabo nagrajevanja dobrega in nekaznovanja nevestnega dela. Kakršnakoli rešitev bo naletela na nasprotovanje z argumentom, da se vtikamo v sodniško avtonomijo.

Kaj pa, če bi za merilo vzeli izgubljene sodbe ESČP? Tukaj res ni domačega politiziranja.

Uvedimo skupni žakelj za plače sodnikov in tožilcev ter za stroške izgubljenih postopkov pred ESČP. Če bo stroškov z izgubljenimi postopki manj, bodo plače višje, če pa več, bodo plače nižje.

Ali bodo sodniki solidarnostno krili stroške nevestnih sodelavcev ali pa jih bodo kaznovali z večjimi odtegljaji plače, je stvar njihove avtonomije.

Tretji razlog so proceduralna zavlačevanja. Tudi tukaj so rešitve enostavne. Če nekdo zavlačuje, naj mu bo to v škodo. Katerakoli stranka povzroči zamudo z neprihodom na sodišče, naj to zamudo enostavno plača, neglede na to, ali bo tožbo dobila ali izgubila. Če ni tožeče stranke, naj tožbo izgubi.

Začeli smo z inženirskimi vprašanji. Ali deluje? Izvedba teh predlogov je enostavna in enostavne rešitve bolje delujejo od kompleksnih.

Ali se splača? Vsekakor. Predlogi znižujejo stroške (vezava plač in stroškov postopkov pred ESČP, plačilo izogibanj postopkov).

Poskusimo torej.