Spremeniti svojo telesno izkušnjo

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. (Mr 9,2-3)

Misterij Kristusovega spremenjenja na gori za nas pogosto – kot eden najbolj enigmatičnih ikon evangelija – ostane nedostopen ali nerazumljiv. Če čudeže Jezusovega ozdravljanja, pomnožitve kruha ali celo vstajenja od mrtvih (!) kristjani prevečkrat dojemamo kar nekakó udobno, samoumevno, se ta skrivnosten dogodek na gori, ki jo je tradicija poimenovala Tabor, zlahka izmuzne naši pozornosti.

Da bi izluščili odrešilno sporočilo, s katerim Gospod vsakega osebno vedno znova nagovarja na nov način, tudi tokrat predlagam pristop, ki je meni osebno najbližji: potopiti se v izkušnjo naših očetov v veri, v izkušnjo Cerkve, ki je skozi stoletja brala isti bogonavdihnjeni evangelij. Katerikrat me doleti misel, kako nehvaležno zanemarjamo ta plemenit sediment, ki se ob naplavljanju zgodovine skozi stoletja nabira in zori – ne bodimo nehvaležni dediči.

V luči patristične misli, to je izročila cerkvenih očetov (lat. patres), svetih krščanskih avtorjev prvih stoletij, lahko danes izluščimo dve povezani aktualni tematiki, ki prevevata razlago skrivnostnega dogodka spremenjenja, in nekaj odgovorov nanju: telesnost in greh. Za Cerkev danes (in skozi zgodovino) vsekakor težavni področji.

Janez Damaščan († 749) pravi, da učlovečenje Logosa (Besede – Kristusa) spominja na trenutek stvarjenja, ko je Bog napravil človeka iz zemlje in »mu dal delež v boljšem«. Greh je zatem izmaličil Božjo podobo v človeku, zato Kristus spreminja, kar je nižjega, in bogotvorni človeškosti ter podobi – v sebi – primeša arhetip. Naša človeška narava, zaznamovana s telesnostjo, je že pri učlovečenju doživela korenito spremembo na bolje.

Naša človeška narava, zaznamovana s telesnostjo, je že pri učlovečenju doživela korenito spremembo na bolje.

Anastazij Sinajski († 701), prav tako v homiliji ob prazniku spremenjenja, vzklika Kristusu: »Zato si od zgoraj prišel v zemeljsko življenje, da bi počlovečil človeško naravo, ki je človečnost izgubila z grehom. Padlemu Adamu si postavil šotor.« Slavno in žareče spremenjenje na gori človeku odkriva pot nazaj k njegovemu pravemu izvoru, k življenju brez greha. Andrej Kretski († 740) to čudovito izrazi: »Spremljaj Logos in ne odvrni se stran; on se je zaradi tebe izpraznil, uobličil v njemu tujo obliko in te nosi v vsem, kar je tvojega da bi v sebi použil, kar je nizkotnega v tebi, in te popolnoma osvobodil greha.«

A tovrstno teološko razumevanje ni odtujeno realnosti, človekovi prežetosti s telesnostjo, ki lahko tudi vleče k tlom. To dvojnost izjemno povezuje bizantinski cesar Leon VI. († 912): »Mi naj govorimo o Božjih rečeh na Božji način, spreminjajoč se in sijoč z njim, ki se danes blešči na Taboru; v duhu, duši in vsem zaznavanju se vzpnimo nad motno temo greha – kolikor se je pač mogoče dvigniti tistim, ki so obteženi z glino – in bodimo zaznamovani z lučjo (Ps 4,7 lxx).«

 »Kdo mogel bi v svetlobi tej ostati v grehu še naprej (Nec teste quisquam lumine peccare constanter potest)?«– tako verz iz Prudencijeve († zač. 5. stol.) himne nakazuje rešilno vrednost Kristusovega sijaja. Krščanstvo človeka ne rešuje telesa, marveč greha. Telo je namenjeno poduhovljenju v globoki molitveni izkušnji taborske svetlobe. Stvari je potrebno videti stvari v njihovi pravi luči: ko naša neprosojnost, ki je telo (to zagrinjalo, ki ga je greh napravil neprosojno), ponovno postane transparentna in dopusti pokazati resničnost človeka.

Rešitev izpod terorja greha ni v človeški zmožnosti. Kristusova oblačila postanejo predpodoba Cerkve svetih, ki jo Gospod krasi kakor z nakitom (prim. Iz 49,18) in ki je ob krstu oblekla Kristusa (Gal 3,27), ob vstajenju pa bo popolnoma očiščena vsakega madeža in temine smrti. Markovo omembo glede nemoči smrtnikov, da bi napravili oblačila bleščeča – »noben belilec na svetu« (Mr 9,3) –, Beda Častitljivi († 735) kot izkušen menih realistično razume v smislu, da noben človek ne more biti brez madeža greha, vendar doda, da bo to kot belilec, čistilec, voditelj duš, storil Bog v nebesih, ko bo očistil Cerkev, svoje oblačilo, in jo »preustvaril z večno blaženostjo mesa in duha ter s svetlobo«.

Proces spremembe Kristusovih oblačil Avguštin († 430) razume kot očiščenje Cerkve (mundatio Ecclesiae), kot sijaj in lepoto etičnega ravnanja v ljubezni. Ambrozij Milanski (†397) piše, da preobraženi Kristus umiva naše kot škrlat rdeče grehe in jih napravlja bele kot sneg (prim. Iz 1,18; Mr 9,3).

Izak Sirski, mistični pisatelj iz Niniv (današnji Irak) 7. stoletja, poveže telesnost, greh, spremenjenje in vstajenje: »Pravo vstajenje telesa se zgodi, ko doživi neizrekljivo preobrazbo [ܡܬܡܠܠܢܐ, mtmllnʾ šwḥlpʾ] v prihodnjem stanju, ko bo odvrglo ves mesen odpadek in kar njemu pripada. Simbolno vstajenje [qymth ʾrznytʾ] telesa se zgodi, ko vstane iz vsega greha, na katerega je navezano v delovanju in se posveti vzvišeni dejavnosti služenja (Bogu).«

Sklenimo z liturgično molitvijo Janeza Damaščana, saj skrivnost Gospodovega preobraženja na gori ni namenjena umski spekulaciji, marveč mistično-molitvenemu slavljenju: »Razvnel si me s hrepenenjem, Kristus, in me s svojo božansko ljubeznijo spremenil [ἠλλοίωσας τῷ θείῳ σου ἔρωτι]; z nesnovnim ognjem si sežgal moje grehe in jih zamenjal s svojimi sladkosti, da bi me, Dobri, napravil vrednega slaviti tvoja dva prihoda brez konca.«.[1]