Srečanje med Janšo in Netanjahujem v ZN, priložnost za obris prihodnje širše sredozemske koalicije

V New Yorku na zasedanju ZN poteka več srečanj, med drugim med slovenskih predsednikom vlade Janezom Janšo in izraelskim Benjaminom Netanjahujem. Slovenski zunanji minister Tone Kajzer se istočasno udeležuje srečanja MED9 in je opravil več dvostranskih pogovorov s predstavniki več držav.

Srečanje Janša – Netanjahu

Oba voditelja sta pohvalila, da so se odnosi med državama končno normalizirali, kar naj bi nadgradila z novimi projekti, ki jih sicer še nista natančno specificirala. Gre za projekte na področju umetne inteligence, obrambe, biotehnologije, znanosti in raziskav ter investicij, kjer je Izrael med vodilnimi državami v svetu. Glede na to, da ima Slovenija prav tako več vrhunskih tehnoloških podjetij, predvsem na področju biotehnologije, ki z Izraelom že aktivno sodelujejo, potem je poglobljeno sodelovanje na omenjenih področjih še toliko bolj smiselno.

Poudarila sta, da politični dialog med državama poteka že od slovenske osamosvojitve naprej. Lahko rečemo, da z izjemo Golobove vlade, ki se je odločila, da te dolgoletne odnose ne le poruši, ampak gre proti Izraelu z vsemi topovi. Netanjahu je povedal, da se veseli njunega srečanja v Izraelu, čeprav Janša v svojem odgovoru ni bil natančen, kdaj naj bi do srečanja prišlo. Nedoločenost odgovora je verjetno povezana z izraelskimi volitvami, ki lahko prinesejo spremembo na oblasti.

Srečanje držav Mediteranske skupine (MED)

Zunanji minister Tone Kajzer se je udeležil srečanja MED9, kjer so skupaj z Rimsko koalicijo razpravljali o prehranski varnosti in dostopom do gnojil. Kajzer pravi, da je prehranska varnost vprašanje nacionalne, regionalne in globalne varnosti. To drži, predvsem pa je pomembno, da si Evropa ustvari varnost v sosledju: prehrana, energija, redke zemlje in varnost. Brez tega EU dolgoročno ne more ostati samostojna, zato je povezovanje v okviru Mediterana zelo smiselno.

Istočasno je Kajzer omenil še transportni in logistični koridor Indija-Bližnji vzhod-Evropa (IMEC), ki je alternativa kitajski novi svilni poti in obstoječim koridorjem, ki so podvrženi lokalnim vojnam in konfliktom. O tem sem v Domovini že napisal nekaj člankov, kjer je ideja IMEC obrazložena bolj natančno. Ne vemo, ali so se razpravljalci dotaknili še trenutnih razmer v Jemnu, kjer poteka konflikt med Hutiji in Savdsko Arabijo. Grožnja zaprtja ožine Bab el-Mandeb je še aktivna, zato se bo morala odločiti, kako bo reagirala.

Evropska komisija je sicer omenjala, da bi za učinkovito misijo v Rdečem morju potrebovali najmanj 10 operativnih bojnih ladij. V tem trenutku tam poteka evropska misija Operacija Aspides, ki naj bi zagotavljala prost prehod trgovskih ladij skozi ožino. V tem trenutku tam operirajo tri frigate in en rušilec, za učinkovit nadzor morja pa je potrebnih še dodatnih šest ladij. Komisarka Kaja Kallas je že 19. septembra poslala prošnje vsem članicam za pristop k obrambi evropskih interesov. Italija je edina, ki je pripravljena razširiti operacijo, saj je že zdaj ključna sila v operaciji. Toda nepripravljenost ostalih držav za razširjen pristop k operaciji ima dva razloga – EU članice nimajo dovolj razvite mornarice ter volje za branjenje evropskih interesov.

S kolegom 🇸🇬 zunanjim ministrom @VivianBala sva govorila tudi v kontekstu sodelovanja v Skupini za globalno upravljanje 3G na področju umetne inteligence, ki postaja ključni element, ki poganja rast na 🌎 ravni. Pri tem 🇸🇮 podpira predloge v smeri usklajenih in skupnih aktivnosti… https://t.co/DElnbowXvF

— Tone Kajzer (@TKajzer) September 23, 2026

Ali nastaja nova koalicija držav?

V mediteranski regiji sicer nastaja zanimiva koalicija držav. Med vojaškimi in energetskimi koalicijami lahko upoštevamo sodelovanje Grčije in Izraela, predvsem v luči, da sta državi pred kratkim podpisali vojaški sporazum v vrednosti 3 milijarde evrov za vzpostavitev obrambnega raketnega ščita po vzoru Izraela. Obe državi in Ciper so že imeli več vojaških vaj, skupaj pa sodelujejo še v energetskih projektih.

Po drugi strani je zanimiva tiha koalicija med Združenimi arabskimi emirati (ZAE), Marokom, Bahrainom in Izraelom, ki je nekakšen antipod savdski koaliciji s Pakistanom, Turčijo in Alžirijo. Kot zanimivost, Alžirija je z ZAE 10. septembra prekinila diplomatske odnose in zahtevala, da veleposlanik emiratov zapusti Alžirijo v 48 urah. Enako velja za ostalo osebje ZAE, ki ga je Alžirija obtožila sovražnih aktivnosti proti državi. Alžirija je prav tako velika sovražnica Izraela in podpornica neodvisne Sahare, ki je ozemlje Maroka. Toda Izrael, ZAE, Maroko in Bahrain – vsi so pristopili k Abrahamskemu sporazumu.

Maroko je celo imel z Izraelom skupne vojaške vaje leta 2025 v Maroku, kjer je bil eden redkih trenutkov, ko je izraelska zastava visela v kakšni muslimanski državi. Izraelska 1. Golanska brigada in Maroška kraljeva vojska sta v vojaški vaji 'Afriški lev' preizkusili proti tunelskemu boju in preizkusili tudi novo tehniko na terenu. Maroko ima podobno mnenje o Iranu kot Izrael in je že leta 2018 opozarjal o iranskih ekspanzionističnih težnjah. Iran je namreč fronto Polisario, ki se bori za samostojno Zahodno Saharo oborožil z raketami zemlja-zrak, droni in havbicami. Iranska dejanja so zato sodelovanje med Marokom in Izraelom še okrepila. Maroko in Izrael sta se ravno pred osmimi dnevi dogovorila za odprtje veleposlaništev v Tel Avivu in Rabatu.

Potem moramo upoštevati še Indijo, ki ima na Arabskem polotoku najboljše odnose ravno z ZAE, enako ima relativno tople odnose z Izraelom, četudi si Indija sicer pušča na široko odprta vrata. Toda najpomembnejši projekt Indije je prevzemanje dela izvoza Kitajske in to, da se ponudi kot alternativa kitajskim grožnjam, kar je izjemnega pomena za EU. Zato je projekt koridorja IMEC tako pomemben za Indijo, ki ima sicer v povezavi z ZAE in Izraelom dobro priložnost za vzpostavitev koridorja, na katerega kitajske zaveznice naj ne bi vplivale. Ravno tukaj lahko opazujemo tiho sodelovanje, pri nekaterih državah celo zavezništvo v sosledju Grčija-Ciper-Malta-Izrael-Maroko-ZAE-Bahrain-Indija, verjetno bi lahko prišteli še Italijo.

Netanjahujev govor – hipokrizija mnogih zahodnjakov

Nekaj ducat delegatov, predvsem iz muslimanskih držav in dela globalnega juga, je zapustilo dvorano med govorom Netanjahuja. Katere, natančno še ne vemo, po medijih sicer kroži še lanska številka, ko je njegov govor bojkotiralo 77 držav. Nekaj zahodnih držav je ponovno dokazalo, da v odnosu do Izraela ne premorejo dovolj poguma, da bi obsodili islamistično nasilje zato, da bi še naprej lahko ugajali dobaviteljem energentov in ključnih surovin. Kot na primer Macron, ki Izrael obtožuje imperializma, vendar se do Libanona še vedno obnaša kot da kolonialnega mandata nad to državo še ni izgubila.

Predsednik vlade 🇸🇮 @JJansaSDS se je ob robu 81. zasedanja Generalne skupščine OZN v New Yorku med ostalimi bilateralami srečal tudi s predsednikom vlade 🇮🇱 @netanyahu.

Srečanje je potekalo v času okrepljenega političnega dialoga med državama. Odnosi med Slovenijo in Izraelom so… pic.twitter.com/5FLrCjzjEs

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) September 24, 2026

Netanjahu, ki je daleč od simpatičnosti, ima v svojem govoru prav, ko je obtožil Katar vpliva na zahodne univerze in institucije, v katere je vrgel milijarde za širitev lastnega vpliva. Ne pozabimo namreč, da je Katar eden glavnih sponzorjev organizacij Muslimanske bratovščine in eden največjih graditeljev mošej in islamističnih institucij v evropskih državah. Francija namreč krši sporazum iz Osla II, ko uporablja konzulat v Jeruzalemu kot ambasado še neobstoječe palestinske države. Zaradi varnosti ambasade noče prenesti v Ramalo, kar je prvovrstna hipokrizija. Po drugi strani, ali bi Macron uporabljal konzulat v Pekingu za še neobstoječo državo Tibet?

Podobno je storil angleški zunanji minister Ed Miliband, ki se je prisrčno objemal s predstavniki iranske teokracije, medtem ko nikoli ni zmogel resne kritike nerazumnih smrtnih obsodb iranskih kritikov režima, ki že mesece visijo po javnih vislicah znotraj iranskih mest. Toda Miliband iranskega zunanjega ministra Aragčija ni pozval k umiritvi hutijevske grožnje, ki lahko Evropo potisne v hudo ekonomsko krizo.

Združeni narodi in koalicija proti zahodu – ali je potrebna reforma?

Združeni narodi so diplomatski prostor, ki se je v zadnjih dveh deseteletjih resno oddaljil od zahodnih interesov, čeprav je nujno potreben za diplomatska pogajanja in odnose. Izrael je postal boksarska vreča celega sveta, saj je verjetno rekorder v prejemanju kritičnih resolucij, medtem ko se ostale države hitro izognejo negativni kampanji znotraj ZN.

Pustimo ob strani, da proti Sudanu, Somaliji ali Kubi ni resolucij, ki bi se dotikale različnih zločinov, ki so jih te države že izvedle. Da bo absurd še večji, sta bili lani proti ZDA celo dve resoluciji, medtem ko je bila proti Iranu le ena. Temu se sicer ne moremo čuditi, če na mesta prihajajo razni ekstremisti, kot je Francesca Albanese, medtem ko Kitajska pristane v odboru za človekove pravice, Iran vodi komisijo za razoroževanje, Savdska Arabija pa predseduje odboru za pravice žensk. Edino, kar manjka, je nominacija mesta za šefa UNICEFA Josefu Fritzlu.

Protesti ped stavbo OZN

Pred stavbo OZN se je zbralo okoli tisoč protestnikov iz skrajnih levičarskih organizacij pod taktirko 'The People's Forum', ki jo financira in je pod nadzorom komunističnega milijarderja Roya Nevilla Singhama. Singham, ki odkrito deluje v interesu Komunistične partije Kitajske, je eden večjih financerjev skrajnih levih marksističnih organizacij. Protestov so se udeležile še Code Pink, Mladinsko gibanje Palestincev, Stranka za socializem in svobodo, Demokratični socialisti Amerike, Susan Sarandon in več skrajnežev iz skrajnega levega pola Demokratske stranke.

Netanjahu je med protesti v govoru udrihal po newyorškem županu Mamdaniju, ki je del ekstremne levice in se sam razglaša za socialista. Pustimo sicer ob strani, da je privilegiran milijonar. Toda prav tako je treba poudariti, da Izrael ni ravno vešč dobre propagande in piarja, saj je njegov ugled na dnu svetovnih lestvic. V Izraelu bodo kmalu volitve, zato bo treba počakati, ali bo Netanjahu čez tri mesece še vedno izraelski predsednik vlade.

Slovenska zunanja politika

Pozitivno je, da je slovenska vlada prenehala s križarsko vojno proti Izraelu, zunanje ministrstvo pa vodi sicer prijateljsko politiko do Izraela, vendar s podporo prihodnje palestinske države brez Hamasa in drugih ekstremističnih organizacij. Dobro je, da se vzpostavljajo vezi preko tihe mediteranske koalicije, kot je bilo na primer Kajzerjevo srečanje z zunanjim ministrom Indije Jaishankarjem in maroškim zunanjim ministrom Nasserjem Bourito.

Tako bo Slovenija imela več priložnosti, da se vključi v ekonomske dogovore v novih koridorjih in trgih.