Sveta Zofija Rimska – znanilka dežja

Danes, 15. maja, goduje sveta Zofija Rimska. Ne vemo točno, kdaj se je rodila, umrla pa naj bi mučeniške smrti leta 304 v Rimu. Pri nas je znana predvsem kot znanilka dežja, saj na njen god rado dežuje – mi pa si poglejmo manj znana dejstva (ali zgodbe) o tej znani svetnici.

O sveti Zofiji je zatrdno znanega bolj malo. Že po imenu sodeč je podoba svete Zofije bolj alegorična kot podkrepljena z zgodovinskimi dejstvi, ime Sofija oziroma Zofija namreč v grščini pomeni modrost. Ena izmed tradicij Sveto Zofijo (Sofijo) enači s sveto Modrostjo, kateri je posvečena denimo cerkev Hagije Sofije v Carigradu.

Ime Sofija oziroma Zofija v grščini pomeni modrost.

Ena izmed tradicij jo umešča kot mater treh krščanskih mučenk, in sicer svete Vere, svetega Upanja in svete Ljubezni. V tej zgodbi je sveta Zofija pobožna vdova, ki krepostno vzgaja svoje tri hčere. Poklicane pred cesarja, so tri dekleta izprašane in mučene. Vera, ki jih šteje dvanajst, je prebičana, zažgana in naposled obglavljena. Upanje in Ljubezen sta vrženi v peč in potem obglavljeni. Njihova mati, sveta Zofija, je primorana gledati njihovo mučenje in smrt, vendar jih še vedno spodbuja, naj se ne predajo in ostanejo zveste Kristusu. Svete Zofije ne mučijo ali obglavijo, ampak pokoplje telesa svojih hčera in moli na njihovem grobu, dokler si ne zaželi, da bi čez tri dni umrla od svoje žalosti in bolečine. Res umre in je pokopana v istem grobu kot njene tri hčere na Via Aurelia v Rimu. Ta tradicija poudarja vlogo matere svete Zofije, katere žalovanje ustvari duhovno mučeništvo, čeprav je v resnici ne usmrtijo.

Zofija je primorana gledati njihovo mučenje in smrt, vendar jih še vedno spodbuja, naj se ne predajo in ostanejo zveste Kristusu. 

Druga verzija zgodbe govori o tem, da je bila sveta Zofija usmrčena po smrti svojih hčera in pokopana na Via Appia v Rimu. V tej zgodbi sveta Zofija in njene hčere nastopijo s svojimi latinskimi imeni: Sapientia, Fides, Spes in Caritas. Tako stvar opiše Rimski martirologij. Pri tej zgodbi gre verjetno za mit ali legendo, saj kristjani verjamemo, da »so vera, upanje in ljubezen sad modrosti.«

Kristjani verjamemo, da »so vera, upanje in ljubezen sad modrosti.«

Pregovori o sveti Zofiji:

• »Če Zofka zemlje ne poškropi, poleti vreme prida ni.«
• »Zofija, mokra moža za sabo nosi.«
• »Zofija brez dežja – suša do Janeza (24. junij).«

Zanimivo pri tem je, da na god svete Zofije res še največkrat dežuje, res pa je najbrž tudi, da pregovor o 'mokri Zofki' velja predvsem za ozemlje Slovenije oziroma Srednje Evrope. V Nemčiji imajo 'hladno Zofko' in celo tako imenovani Zofijin dan (Sophientag).

Sveta Zofija je upodobljena na stebru v ladji katedrale svetega Štefana na Dunaju.

Sveta Zofija je zavetnica vdov in priprošnjica za rast pridelkov na polju ter proti pozni zmrzali.

Atributi svete Zofije so: meč, palma in knjiga v roki, butara, kol.